Pestra paleta političnih sogovornikov in rešitev

Na Brdu pri Kranju so se nadaljevali pogovori predsednikov šestih jugoslovanskih republik. Osrednje vprašanje, glede katerega se seveda niso zedinili, je bil prihodnji politični zemljevid – Jugoslavija kot zveza suverenih republik, kar sta zagovarjali predvsem Srbija in Črna Gora, ali pa zveza suverenih držav, kar sta zagovarjali Slovenija in Hrvaška. Slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, ki se je tega dne pogovarjal z avstrijskim kanclerjem dr. Franzem Vranitzkim in predsednikom zveznega parlamenta Heinzem Fischerjem, je v pogovoru z avstrijskimi novinarji pozdravil nadaljevanje pogovorov predsednikov, obenem pa izrazil dvom o njihovi uspešnosti in poudaril pomen nedotakljivosti sedanjih republiških meja. Minister za zakonodajo Lojze Janko je na tiskovni konferenci zavrnil različna ugibanja o politični oziroma monetarni povezavi s severno sosedo. Dr. France Bučar je domačim in tujim novinarjem v odgovoru na vprašanje glede nenaklonjenega stališča Evropske skupnosti do naše osamosvojitve jasno poudaril, »da je Slovenijo pač zavezal plebiscit, da napravi ta korak, ne glede na to, ali je ali ni všeč zunanjemu svetu.«  

Predsednik vlade Lojze Peterle se je tega dne vrnil s sestanka predsednikov republiških izvršnih svetov (vlad) s predsednikom zveznega izvršnega sveta (zvezne vlade) Antejem Markovićem. Peterle je izrazil dvom o uspehu Markovićevih reformnih prizadevanj, ki niso upoštevala dejanskega političnega stanja in jasno izražene politične volje posameznih republik. Marković je namreč skušal na vsak način ohraniti federacijo in disciplinirati republiške politike z grožnjo z gospodarskim polomom in socialno eksplozijo. Tudi glede finančne podpore Mednarodnega finančnega sklada (IMF), ki je v Jugoslavijo poslal svojo misijo, je Marković strašil, da bo finančna podpora pogojena s sklenitvijo sporazuma o minimalnem delovanju federacije.

Iskalec nacistov za borčevske pravice

Borčevske organizacije in njihovi idejni podporniki so se v tem času intenzivno pripravljali na praznovanje 50. obletnice ustanovitve Protiimperialistične fronte, ki se je šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto (OF). V skladu s spremenjenimi političnimi razmerami so poskušali na novo interpretirati revolucionarno zgodovino. Član predsedstva in predsednik odbora republike Slovenije za obeležitev 50. obletnice ustanovitve OF Ciril Zlobec je pojasnjeval, da naj bi Vidmar in tovariši že na kočevskem zboru kazali težnjo po osamosvajanju Slovenije (teza sicer ne vzdrži resne zgodovinske kritike). Za 27. april so napovedali, da bo na Trgu revolucije potekalo »ljudsko in ne borčevsko zborovanje«.

Med člani Zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojske Slovenije (NOV) so se tudi širile govorice, da bo vlada odpravila nekatere borčevske bonitete, kar je vladna stran zanikala in poudarila, da bodo vse zakonsko določene pravice ohranili. Kljub temu je zveza združenj borcev za pritisk na vlado uporabila tudi dobre mednarodne zveze; Lojzetu Peterletu je tako pisal celo znani judovski publicist in lovec na naciste Simon Wiesenthal in ga opozoril, da bi morebitna odprava borčevskih pravic lahko bila povod za mednarodno posredovanje.

Avtor: mag. Jurij Pavel Emeršič

Viri in literatura:

• Delo, 12. 4. 1991.
• Večer, 12. 4. 1991.
• Dnevnik, 12. 4. 1991.
• Rupel, Dimitrij. Skrivnost države: Spomini na domače in zunanje zadeve 1989-1992. Ljubljana 1992.