29. avgusta 1991 je v dveh zborih slovenske skupščine potekala živahna razprava o zakonu o denacionalizaciji, ki je jasno pokazala različne poglede na nacionalno prihodnost (in preteklost) v slovenski politiki. Hrvati in Srbi so se različno odzvali na nove pobude Evropske skupnosti, slovenska atletika pa še pod jugoslovansko zastavo na svetovnem prvenstvu na Japonskem ni žela uspehov.

Na skupni seji zborov slovenske skupščine so se poslanci odzvali na zunanjepolitične dogodke preteklih dni. Napovedana pogajanja v Jugoslaviji so zamrla. Na hrvaških tleh so se odvijali vse resnejši vojaški spopadi. Zunanji ministri evropske dvanajsterice so upali, da bo k umiritvi zadev pripomogla njihova »deklaracija o Jugoslaviji«, sprejeta 27. avgusta. Evropa je pred kratkim priznala samostojnost Litve, Latvije in Estonije. Odločitve poslancev so pri teh vprašanjih izkazovale soglasje, daleč od enotnosti pa je bila skupščina pri zakonih glede lastninjenja.

Medtem, ko je priznanje baltskih držav poslalo pozitiven signal za priznanje samostojnosti Slovenije, se je v domači politiki razplamtevala tako imenovana lastninska vojna. V slovenskem parlamentu so namreč zopet razpravljali o prvem paketu lastninskih zakonov – zakonu o denacionalizaciji in zakonu o zadrugah. Zunaj parlamenta pa so v vnemi nasprotovanja omenjenim zakonom shode napovedali voditelji sindikatov.

Slovenija je krepila diplomatska prizadevanja za mednarodno priznanje, ki mu je bilo naklonjenih vse več držav. V notranji politiki pa je bilo še vedno veliko pozornosti usmerjene v jugoslovansko armado, ki se je počasi umikala in pri tem uničevala vse, kar bi lahko koristilo zmagovalni strani, s širjenjem lažnih informacij pa je skušala slovenski vojski odvzeti dobro ime. V medijih je bila vse pogosteje omenjena tudi denacionalizacija, ki naj bi popravila zgodovinske krivice, vendar je namesto tega postala ena od glavnih ideoloških tem.

Mihail Gorbačov je odstopil kot generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze (KPSZ), predlagal je razpustitev njenega centralnega komiteja ter izdal ukaza o departizaciji Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) in prehodu lastnine komunistične partije v pristojnost vrhovnih sovjetov narodnih deputatov (neke vrste državna skupščina, parlament, ki pa ni bil voljen na demokratični način, temveč je njegove člane dokončno potrdila komunistična partija oziroma njen centralni komite).

V Slovenski demokratični zvezi (SDZ) je v soboto 24. avgusta 1991 potekala kar sedemurna seja sveta stranke, na kateri se je pokazalo, da vodstvo stranke nima podpore večine članstva za svoja dejanja. Veliko vznemirjenja v stranki je povzročila peticija za odpoklic generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ki sta jo na podpisala predsednik stranke dr. Dimitrij Rupel in poslanec Tone Peršak. Poslanec SDZ Anton Tomažič je na seji sveta predlagal, da bi stranka javno obsodila tak način zbiranja podpisov ter se ogradila od Ruplovega in Peršakovega podpisa (prvi predlog je bil sprejet, drugi ne).

Olimpijske igre, ki so se nedavno končale v Tokiu, so znova potrdile, da je Slovenija ena od svetovnih športnih velesil, saj so naše olimpijke in olimpijci osvojili kar pet odličij. Slovenija se lahko od Barcelone 1992, na katerih smo prvič nastopili kot samostojna država, do zdaj pohvali z osmimi zlatimi odličji z osmih poletnih iger, z devetimi srebrnimi kolajnami in enajstimi bronastimi. Zlato olimpijsko kolajno so tokrat osvojili plezalka Janja Garnbret, kanuist Benjamin Savšek in kolesar Primož Roglič, srebrno medaljo je osvojila judoistka Tina Trstenjak, bron pa je pripadel še Tadeju Pogačarju.

23. avgusta 1991 sta se strah in negotovost, ki sta v prejšnjih dneh vladala v Sovjetski zvezi in po svetu, polegla. Poskus državnega udara v Moskvi s ciljem obuditi komunistično diktaturo je bil neuspešen. Na simbolni ravni se je tega dne v svetovni zgodovini zgodil velik prelom. Rdeča sovjetska zastava s srpom in kladivom, ki je od leta 1917 plapolala nad Kremljem, je bila zamenjana z rusko trobojnico. Prebivalci Moskve so se zbrali na trgu Lubjanka pred sedežem KGB in zrušili 15-tonski kip Feliksa Dzeržinskega (1877–1926), ustanovitelja zloglasne sovjetske varnostno-obveščevalne službe Čeke, predhodnice KGB.

22. avgust 1991 je bil v znamenju neuspeha puča konservativnih komunističnih sil v Sovjetski zvezi. Na Hrvaškem so se bali padca Osijeka v roke upornih Srbov, ki jim je neprikrito pomagala jugoslovanska armada. Ante Marković je še naprej sanjaril, da ima pomembno vlogo.

Stranke vladne koalicije DEMOS so predlagale, da bi po vzorcu Konference za varnost in sodelovanje v Evropi oblikovali Konferenco o varnosti in sodelovanju v Jugoslaviji. Ob stikih med slovensko in italijansko vlado so se nadaljevala prizadevanja predstavnikov Slovencev v Italiji, da bi Rim mednarodnopravno priznal Republiko Slovenijo.

Tega dne so bile oči svetovne javnosti uprte v Sovjetsko zvezo, kjer je državni udar trde linije komunistov in dela KGB ogrozil reformna prizadevanja Gorbačova ter sprožil številna vprašanja glede politične prihodnosti Evrope in predvsem razbite Jugoslavije. Politični analitiki so se bali, da bi morebitni uspeh pučistov utegnil znova okrepiti srbsko agresivno politiko in znova razplamteti vojno – tudi v Sloveniji, iz katere se je poražena armada umikala. V notranji politiki pa sta se kot novi ideološki temi izrabljali denacionalizacija in privatizacija.

Slovensko predsedstvo je v razširjeni sestavi razpravljalo o aktivnosti Slovenije v procesu razdruževanja po preteku moratorija. Na seji je bilo potrjeno stališče, da mora naša država še naprej imeti pobudo v iskanju rešitev, ki jih bo treba čim prej opredeliti kot skupno izhodišče za vse pogovore tako v mednarodnih povezavah kakor za pogovore z drugimi deli Jugoslavije.

Na današnji dan je predsednik predsedstva SFRJ Stipe Mesić na tiskovni konferenci napovedal, da bo odstopil, če bodo Srbi še naprej kršili brionski sporazum. Na drugi strani je JA v Sloveniji očitala slovenski strani kršitve istega sporazuma. Namestnik ministra Bogataj pa je pojasnil, da kršitve izvaja JA z nespoštovanjem dogovorjenega in enostranskimi potezami.

Obtožbe, ki jih je general Andrija Rašeta, namestnik komandanta petega armadnega območja s sedežem v Zagrebu, izrekel na račun slovenskih oblasti, je odločno zavrnil namestnik slovenskega ministra za obrambo in vodja komisije za odhod JA iz Slovenije, Miran Bogataj.

David Sipoš je v slovenski javnosti znan kot filmski ustvarjalec, režiser dokumentarno igranih filmov. Je prejemnik več priznanj z domačih in tujih filmskih festivalov, celo življenje povezan z ljubeznijo do domovine, do velikih, pomembnih Slovencev, med njimi je tudi njegov stari stric Fran Ksaver Meško, pisatelj in eden velikih ustvarjalcev 20. stoletja. S filmom skuša povezati Slovenijo, obuditi pomembne Slovence in trenutke naše zgodovine, kar ima, kot pravi, ves čas v mislih. Danes ima lasten filmski studio, večinoma ustvarja doma.

V palači federacije v Beogradu je 16. avgusta 1991 potekalo delovno srečanje osmih članov predsedstva SFRJ, ki so se dogovorili, da se bodo v prihajajočem tednu sestali člani predsedstva, predsedniki republiških skupščin, predsednik zvezne vlade in predsedniki republik. Razpravljali bodo o dveh ključnih odprtih vprašanjih, in sicer o delovanju pravnega in gospodarskega sistema v Jugoslaviji v času moratorija ter o odnosih v prihodnji skupnosti. Predvidoma naj bi bila to zadnja priložnost, na kateri se bo odločalo o usodi Jugoslavije, ki so ji še vedno pripisovali tri možne oblike organiziranosti – federativno ureditev, zvezo suverenih držav ali oblikovanje samostojnih držav na ozemlju nekdanje Jugoslavije.

Na Uradu vlade RS za komuniciranje smo trideseto obletnico samostojne Slovenije obeležili tudi s projektom 30 vrhov za 30 let, s katerim želimo poudariti lepote našega gorskega sveta, kjer se je v preteklosti pogosto odločalo o usodi Slovenije in njenih ljudi. V sodelovanju z Radiem Ognjišče smo izvedli več medijskih dogodkov v počastitev 30 obletnice samostojne države. Skupni projekt pa smo zaključili z vzponom na Triglav, kjer so zaplapolale slovenske zastave.

Ker jugoslovanski politiki z vojaško močjo ni uspelo uresničiti svojih interesov, je po končani desetdnevni vojni svoje aktivnosti preusmerila v izigravanje nekaterih dogovorov iz Brionske deklaracije. Med Slovenijo in Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ) je zato prihajalo do političnih sporov, ki so bili izraziti predvsem na področju gospodarskega sodelovanja. Številni politiki so namreč trimesečni moratorij osamosvojitvenega procesa razumeli kot priložnost za njegovo ustavitev v sicer neustavljivem razvoju dogodkov.

13. avgusta je slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel spregovoril o tem, da mora Slovenija sprožiti diplomatsko ofenzivo, da bo predstavila svoj položaj in zahteve Evropski skupnosti in svetu. Dan pozneje je izšla publikacija Nove revije, The Case of Slovenia, ki je lahko pomenila veliko oporo taki »ofenzivi«. Slovenija se je tudi prek športa poskušala samostojno uveljaviti v svetu. Hkrati pa je bila primorana v dialog z jugoslovanskimi oblastmi, od katerih je lahko pričakovala ponovno zasedbo meje ali celo napad.

Slovenska vlada je upoštevala priporočila Evropske skupnosti, naj se Slovenija dejavno vključi v reševanje jugoslovanske krize. Iz lastnih izkušenj je sicer vedela, da se v Jugoslaviji dogovori velikokrat ne upoštevajo in da bo proces zapleten. Upanje v skupen dogovor se je namreč že porušilo, saj so bili nekateri jugoslovanski voditelji za svoje cilje pripravljeni uporabljati orožje. Slovenski voditelji so se zavedali, da brez mednarodne pomoči jugoslovanske krize ne bo mogoče razrešiti, zato so tudi pozivali mednarodno skupnost, naj ukrepa bolj odločno. Politika omahovanja je namreč samo opogumljala generale jugoslovanske armade in srbsko politično vodstvo.