Skoči do osrednje vsebine

24. 8. 1991: Vprašanje lastninske preobrazbe je odločilno načelo odnose v Demosu

Volilni listič na mizi, roka sloni na lističu.
V Slovenski demokratični zvezi (SDZ) je v soboto 24. avgusta 1991 potekala kar sedemurna seja sveta stranke, na kateri se je pokazalo, da vodstvo stranke nima podpore večine članstva za svoja dejanja. Veliko vznemirjenja v stranki je povzročila peticija za odpoklic generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ki sta jo na podpisala predsednik stranke dr. Dimitrij Rupel in poslanec Tone Peršak. Poslanec SDZ Anton Tomažič je na seji sveta predlagal, da bi stranka javno obsodila tak način zbiranja podpisov ter se ogradila od Ruplovega in Peršakovega podpisa (prvi predlog je bil sprejet, drugi ne).
Rajko Pirnat in Anton Tomažič sedita v parlamentu. Pirnat pregleduje gradivo.

V SDZ je potekala kar sedemurna seja sveta stranke, na kateri se je pokazalo, da vodstvo stranke nima podpore večine članstva za svoja dejanja (na fotografiji Rajko Pirnat in Anton Tomažič). | Avtor: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Afera Drobnič kot simbolni mejnik, do kje bi stara elita dopuščala sprememb

Dogajanje okrog državnega tožilca Drobniča je imelo v nastajajoči slovenski državi pomembno simbolno težo, saj je med osamosvajanjem Demosova vlada izvajala tudi proces preoblikovanja državnih institucij iz organov v službi totalitarne diktature v neodvisne ustanove, katerih temeljno poslanstvo je zaščita človekovih pravic in svoboščin. Anton Drobnič je bil kot republiški državni tožilec najbolj izpostavljena osebnost pravosodja, ki ni bila del elite preteklega režima. Zato je bil prva tarča tistih, ki sprememb niso hoteli. Julija 1991 je v javnosti zakrožila peticija za Drobničev odpoklic s prvopodpisanim predsednikom predsedstva Milanom Kučanom. Ključen očitek Drobniču v peticiji je bilo njegovo članstvo v društvu Nova slovenska zaveza in sodelovanje v domobranstvu pred 45 leti. Bitka okrog državnega tožilca je bila simbol delitve med ključnimi slovenskimi politiki na tiste, ki so bili prepričani, da je treba za dokončanje demokratizacije temeljiteje reformirati (tudi kadrovsko) družbene podsisteme, vključno s pravosodjem, ter tiste, ki so menili, da bi se poseg moral omejiti na uvedbo parlamentarne demokracije in samostojne države. Med temi se je znašel del  tistih Demosovih politikov, ki so v preteklosti kot člani partije delovali v teh podsistemih.

Na isti seji sveta so poleg Ruplovega in Peršakovega podpisa pod peticijo zoper tožilca Antona Drobniča člani SDZ odločno kritizirali tudi julijski predlog za rekonstrukcijo Demosove vlade, o katerem se obrambni minister in predsednik sveta SDZ Janez Janša ni predhodno posvetoval z organi stranke.

»When money talks, bullshit walks«

Do ključnega razdora v SDZ je prišlo na področju lastninjenja do tedaj državnega oziroma t. i. družbenega premoženja. Medtem ko je svet stranke na seji 24. avgusta 1991 dokaj mirno sprejel podporo zakonu o denacionalizaciji po drugi svetovni vojni zaseženega premoženja, je prišlo do bistvenega razkoraka v pogledih, kako naj poteka privatizacija.

Večina vodstva stranke, njen izvršilni odbor in gospodarska komisija so podpirali t. i. »Mencingerjev« predlog, ki ga je ta ekonomist zagovarjal (maja 1991 je odstopil z mesta podpredsednika vlade za gospodarstvo, ker ni verjel v projekt osamosvojitve). Ta je predvidel obliko lastninjenja, ki bi z možnostjo beneficiranega odkupa dotedanjim vodstvom podjetij omogočil tudi lastniško obvladovanje teh podjetij. Velika večina sveta SDZ je izglasovala podporo alternativnemu »Umekovemu« predlogu, poimenovanemu po ministru za družbeno planiranje Igorju Umeku, ki je zagovarjal večjo razdelitev državnega premoženja v roke državljanov.

Kako bistven je bil razkorak v razumevanju prihodnje ureditve slovenske države ponazarjata izvajanji dveh podpredsednikov SDZ na tej seji:

Dr. Rajko Pirnat (podpredsednik SDZ): »Kot že omenjeno pa ima privatizacija zlasti politične elemente. Gre za vprašanje kdo, in na kakšen način in kaj bo dobil iz sedanje družbene lastnine v tem procesu. Mencingerjev osnutek daje nedvomno veliko prednost sedanjim poslovnim strukturam, to je prav tistim družbenim skupinam, ki so že zdaj imele družbeno moč na podlagi svojega poslovodnega položaja (ta položaj je bil pogosto, zlasti pri velikih podjetjih, zvezan še z njihovo povezavo s takrat vladajočo edino politično stranko). V privatizaciji po Mencingerjevem osnutku, bi lahko to svojo družbeno moč obdržali in jo še okrepili s tem, da bi brez ustreznega plačila dobili velike deleže v kapitalu svojih podjetij. To se sicer deloma že dogaja na črno tudi zdaj in zato je bistveno, da se zakon o privatizaciji sprejme čimprej. Novi koncept privatizacije, ki izhaja iz predloga zakona, v veliki meri to preprečuje. V privatizaciji po eni strani vključuje vse državljane, zlasti pa predvideva bistvene spremembe pri upravljanju kapitala srednjih in velikih podjetij, torej večine sedanje družbene lastnine. Tako bo, povezano tudi z vračanjem lastnine bivšim lastnikom v procesu denacionalizacije, prišlo do bistvenih sprememb v razmerju moči v družbi. S tem bodo zagotovljeni tudi trajni gospodarski pogoji za pluralistično demokracijo, torej sistem, v katerem stranke predstavljajo različne interesne skupine in sloje v družbi. Ne zadošča namreč, če enopartijskemu sistemu odvzamemo le monopol politične moči tedaj edini stranki (komunistični partiji), ampak je treba tudi do korenin spremeniti gospodarsko strukturo, iz katere je izvirala njena moč. Iz povedanega izhaja, da se v bistvu zavzemam za koncept, ki izhaja iz novega predloga zakona. Zavedam pa se njegovih pomanjkljivosti in tudi številnih pravnih nedodelanosti predlaganega zakonskega predloga.«

Igor Omerza (podpredsednik SDZ in član gospodarske komisije SDZ): »Kolega Pirnat močno poudarja političnost zakona, nujnost zakonske privatizacijske prisile za dosego resničnih sprememb v globinski strukturi naše družbe, zahteva, naj se do korenin spremeni gospodarska struktura, iz katere je izvirala moč komunistične stranke, si želi bistvenih sprememb moči v družbi ipd. Ta besednjak je po svoji formi milo rečeno nesimpatičen in meni osebno v tej grobi obliki zelo tuj. Menim, da je primarno pri privatizaciji doseganje večje gospodarske uspešnosti, vse ostalo je sekundarnega pomena, kajti najhuje in najbolj boleče ter najbolj korenito se bodo spremenila družbena razmerja, če bo vladi pod taktirko [Lojzeta] Peterleta uspelo popolnoma osiromašiti Slovenijo. Tudi povojna zamenjava privatne lastnine v državno in družbeno je bila opravljena zaradi želje po spremembi družbenih razmerij. Toda hkrati je pripeljala tudi v neučinkovito in nizko produktivno gospodarstvo. Tudi Mencingerjev zakon bi spremenil družbena razmerja, kajti vsak radikalen lastninski preskok privede do velikih političnih, socialnih, kulturnih sprememb. Toda nikoli nisem imel občutka, da skuša Mencinger spreminjati družbena razmerja, pač pa da je v zakon vgrajena težnja po taki privatizaciji, ki bo poboljšala učinkovitost slovenskega gospodarstva. Sploh pa sem v prejšnjih točkah dokazoval, da so Pirnatovi strahovi po okrepitvi dosedanjih poslovodnih struktur prenapihnjeni. Ne oziraje se na družbena razmerja pa lahko dr. Pirnatu in članstvu SDZ zagotovim, da bi sprejetje Peterletovega koncepta olastninjenja resnično uresničilo želje tistih, ki popolnoma brezrezervno in nekritično zahtevajo globinske in korenite spremembe v strukturi naše družbe, neupoštevajoč uničujoče rezultate politikantskih in nestrokovnih zakonskih zmazkov, izdelanih v take 'prioritetne' namene. Če taki avanturistični prevratniki uspejo, kar pa ni nemogoče, bomo imeli velike socialne napetosti, usihajoče gospodarstvo in splošno obubožanje slovenske družbe.«

Nepomirljivo nasprotje med zagovorniki sprememb družbenih razmerij in zagovorniki njihove utrditve, je pozneje pripeljalo do odhoda večine vodstva SDZ v druge stranke, ki so maja 1992 podprle konstruktivno nezaupnico osamosvojitveni Peterletovi vladi. Nova vlada pod vodstvom dr. Janeza Drnovška je v zakon o lastninjenju takoj dodala povečano možnost beneficiranega odkupa za vodstva podjetij, s čimer so se okrepila vodstva dotedanjih poslovodnih struktur, s tem pa tudi možnost, da se v čim večji meri ohranijo stara družbena razmerja.

Prelomne spremembe v Vzhodni Evropi dobra novica tudi za priznanje samostojne Slovenije

Generalni sekretar komunistične partije Sovjetske zveze (SZ) Mihail Gorbačov je po uspešnem zatrtju vojaškega puča 24. avgusta 1991 odstopil s položaja (predsednik SZ je sicer ostal do 25. decembra 1991) in predlagal razpustitev Centralnega komiteja partije. Upravljanje državnega gospodarstva je predal v roke sovjetskemu parlamentu. Ukrajinski parlament je istega dne sprejel Deklaracijo o neodvisnosti Ukrajine. Medtem sta 24. avgusta 1991 neodvisnost Litve, Latvije in Estonije priznali Madžarska in Norveška, s čimer se je začela serija priznanj v avgustu in v septembru.

Zahodni svet je do tedaj živel v velikem strahu pred nestabilnostjo, ki bi jo lahko prinesle spremembe notranjih meja jedrske velesile SZ. Tudi zato je odločno nasprotoval podobnim težnjam v drugih (post)komunističnih državah. Zmerna struja v vrhu sovjetskih komunistov je uspela zagotoviti mirno nadaljnje sestopanje partije z oblasti, ki tudi ni nasprotovala odcepitvi posameznih sovjetskih republik. Posledično je s tem je odpadel še  eden od glavnih geostrateških zadržkov ZDA in Evropske skupnosti do priznanja slovenske samostojnosti.

Avtor: Boštjan Furlan

Viri in literatura:

  • Delo, 26. 8. 1991.
  • Slovenec, 26. 8. 1991
  • Balažic, Marko; Furlan, Boštjan; Peterle Ožbej. Slovenija in pika!. Ljubljana, Cankarjeva založba, 2016.
  • Spletna stran Litovskega parlamenta (22. 8. 2021).
  • Spletna stran Vrhovnega državnega tožilstva (23.8.2021).

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30