Peterletova čestitka v Moskvo

Osrednja novica dneva v evropskem in svetovnem merilu je bila vrnitev sovjetskega predsednika Mihaila Gorbačova iz hišnega pripora na polotoku Krimu v Moskvo. Njegov zmagoslavni prihod v prestolnico je označil konec neuspešnega puča starokomunističnega dela vodstva Sovjetske zveze, ki je želelo ustaviti reforme in razpadanje sovjetskega sistema. Isti dan, kot se je vrnil Gorbačov, je v sumljivih okoliščinah umrl eden od pobudnikov državnega udara, zvezni notranji minister in potomec predvojnih latvijskih komunistov Boris Pugo. Uradno naj bi skupaj s soprogo storil samomor.

Pomena neuspeha pučistov za evropsko zgodovino skoraj ni mogoče preceniti. Njihova želja po vzpostavitvi »trde roke« se je vrnila kot bumerang. Erozija Sovjetske zveze se je stopnjevala zlasti z razglasitvijo ukrajinske neodvisnosti 24. avgusta. Hkrati so hote ali nehote popolnoma oslabili sovjetsko sredico in Gorbačova osebno. Povečala pa sta se prestiž in moč ruskega predsednika Borisa Jelcina, ki je obveljal za junaka in voditelja demokratičnega protiudarca v Moskvi. Gorbačov je lahko po tem kaj naredil le v dogovoru z njim, kakor je pokazala že rekonstrukcija sovjetske vlade 22. avgusta 1991. Pri njej bi težko govorili o »novih obrazih«, saj so podpornike državnega udara med ministri, ki so padli v nemilost, večinoma zamenjali njihovi dotedanji namestniki.

Poudariti je treba še, da so bili dnevi neposredno po puču hkrati čas, ko se je zdela demokratizacija Rusije zelo blizu. Zunanji znak tega dogajanja je bila pozneje nikoli več tako izrazita pripravljenost Rusov, da se soočijo s svojo komunistično preteklostjo in se je otresejo. Tako je jezna množica v Moskvi zahtevala podrtje spomenika Feliksu Dzeržinskemu, ustanovitelju Čeke in simbolu komunističnega terorja. Že v zgodnjem obdobju Jelcinove vladavine je potem željo po demokratizaciji v Rusiji zamenjalo hlepenje po obnovi izgubljenega imperija, kar je izjemno močno vplivalo na dogajanje v postsovjetskem prostoru.

Nesporno je bila zmaga demokratov nad prevratniki dobra novica za Slovenijo ter vso srednjo in vzhodno Evropo, saj je olajšala prizadevanja držav iz tega dela sveta za demokratizacijo in priznanje neodvisnosti. Tega so se zavedali tudi v Ljubljani. Slovenski premier Lojze Peterle čestitke pomenljivo ni poslal predsedniku Gorbačovu, marveč Borisu Jelcinu. Vsaj začasno sta bila Slovenija in Rusija na precej podobni ladji. V sporočilu je bilo zapisano, da Peterle Jelcinu iz srca čestita za »uspešno obrambo demokratičnega razvoja v Sovjetski zvezi«.

Strah za Osijek

Na Hrvaškem je vojna divjala naprej. Po padcu Belega Manastirja se ni zdelo nemogoče niti, da bi Srbi ob pomoči jugoslovanske armade zavzeli slavonsko prestolnico Osijek. Tamkajšnji župan Zlatko Kramarić je meščane pozval, naj mesta ne zapuščajo, marveč ga branijo.

Kot je bila v zadnjih mesecih že stalnica, je v nekakšnem svojem svetu še vztrajal predsednik jugoslovanske zvezne vlade Ante Marković, ki je se delal, kot da se v zadnjih mesecih v zvezni državi ne bi nič zgodilo.. Še vedno je stavil na svoj koncept domnevnih reform, ki naj bi jih seveda velikodušno financirala tujina. A v poznih avgustovskih dneh so njegovim utopijam hrbet ob Slovencih vse bolj obračali celo Srbi.

Še pod jugoslovansko zastavo so 22. avgusta 1991 blesteli slovenski veslači. V polfinalu svetovnega prvenstva na Dunaju so bili uspešni v dveh čolnih. Poznejša proslavljena olimpijca Iztok Čop in Denis Žvegelj sta bila druga v dvojcu brez krmarja, v dvojcu s krmarjem pa je enako polfinalno uvrstitev dosegel Milan Janša, ki je jugoslovanske barve branil skupaj s Srbom Vladimirjem Banjancem.

Z osamosvojitveno vojno je bila slednjič povezana zablodela protitankovska granata, ki je 22. avgusta 1991 ob dveh zjutraj uničila spanec in dobršen del hiše družine Erjavec v Beltincih. Storilcu je bila policija isti dan menda že na sledi.

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

• Delo, 23. 8. 1991.
• Večer, 23. 8. 1991.
• Dnevnik, 23. 8. 1991.
• Katoliški glas (Gorica), 29. 8. 1991.
• Dalos, György. Lebt wohl, Genossen: Der Untergang des sowjetischen Imperiums. München, 2011.
• Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990–1995). Maribor, 2018.
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30