Skoči do osrednje vsebine

20. 8. 1991: Bi državni udar v Sovjetski zvezi okrepil v Sloveniji poraženo jugoslovansko armado?

Volilni listič na mizi, roka sloni na lističu.
Tega dne so bile oči svetovne javnosti uprte v Sovjetsko zvezo, kjer je državni udar trde linije komunistov in dela KGB ogrozil reformna prizadevanja Gorbačova ter sprožil številna vprašanja glede politične prihodnosti Evrope in predvsem razbite Jugoslavije. Politični analitiki so se bali, da bi morebitni uspeh pučistov utegnil znova okrepiti srbsko agresivno politiko in znova razplamteti vojno – tudi v Sloveniji, iz katere se je poražena armada umikala. V notranji politiki pa sta se kot novi ideološki temi izrabljali denacionalizacija in privatizacija.
Dimitrij Rupel govori.

Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je bil tega dne na uradnem obisku v Bonnu. | Avtor: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Državni udar v Moskvi grožnja Sloveniji

Zaradi državnega udara proti Mihailu Gorbačovu v Moskvi so politični analitiki in dopisniki ugotavljali, kakšne posledice bodo imeli sovjetski dogodki za Jugoslavijo. Večina se je strinjala, da bo imela največ koristi tamkajšnja trda politična linija. Madridski El Pais je celo napovedal, da je udar zvezni vojski odprl možnost za množično vojaško intervencijo na Hrvaško in morda tudi Slovenijo. Tudi italijanski zunanji minister Gianni De Michelis je opozoril, da bo zaradi moskovskih dogodkov največ posledic občutila prav Jugoslavija. Nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher pa je slovenskega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla, ki je bil tega dne na uradnem obisku v Bonnu, pomiril s sproščenim nasmehom in besedami: »Počasi, počasi, tam zgodba še ni končana. Puč ne bo uspel. Nikar se ne bojte!« Pozneje je Rupel zapisal, da je neuspeh pučistov zelo neprijetno presenetil Srbe, ki so takrat krepili vojno na Hrvaškem. Številni evropski politiki so tamkajšnje zaostrovanje povezovali tudi s Slovenijo. Ker se je na Ruplov obisk v Nemčiji »prilepil« hrvaški zunanji minister Šeparović, ga je moral Rupel prepričati, da se bosta z nemškim gostiteljem pogovarjala ločeno. »Slovenija in Hrvaška sta zaveznici, vendar nista siamska dvojčka,« mu je dejal.

Počasni odhod poraženke

Zaradi očitkov armadnih vrhov, da slovenski organi zavlačujejo in ovirajo umik JA z ozemlja Republike Slovenije, je slovensko predsedstvo na zveznega predsednika Stipeta Mesića naslovilo pismo, v katerem je te obtožbe zanikalo. Poudarilo je, da je Slovenija »življenjsko zainteresirana, da se JA čim prej in za vedno umakne z območja Republike Slovenije«. V nadaljevanju pisma je predsedstvo poudarilo, da je Slovenija v skladu z dogovorom začela JA vračati opremo in oborožitev, medtem pa JA ne dovoli vpogleda v njena skladišča in prevzema tiste opreme, ki je v slovenski lasti. Slovenska stran je bila zato prisiljena postaviti nekatere pogoje in vzpostaviti načelo recipročnosti. Na koncu je slovensko predsedstvo še opozorilo, da bo velik del opreme ob demontaži in transportu uničen, zato je svetovalo, naj se ne seli, saj gre za uničevanje dobrin, ki smo jih skupaj drago plačali.

Kljub tem obojestranskim očitkom o nespoštovanju dogovorov se je umik armade tudi tega dne pospešeno nadaljeval, saj je bilo v interesu poražene agresorke, da čim prej nadaljuje vojne aktivnosti na Hrvaškem. Tako sta se tega dne v Borovnici sestali komisiji TO in JA; ta je slovenski strani predala tamkajšnje vojaške objekte, slovenska pa je vrnila tovornjake in tehnična sredstva. Podobna »izmenjava« se je zgodila tudi v Tolminu. Poleg tega je na železniški postaji v Mokronogu na odhod iz Slovenije čakalo 18 natovorjenih vagonov z vojaško opremo iz vojaškega skladišča na Puščavi, na novomeški postaji je čakala vlakovna kompozicija z opremo iz vojašnice v Bršljinu, v Ajdovščini pa natovorjeni vlak, ki je obstal tam zaradi tehničnih težav.  

Denacionalizacija in privatizacija postali vroči notranjepolitični temi

Podpredsednik izvršnega sveta skupščine občine Maribor je sklical javno razpravo o zakonu o denacionalizaciji, ki je pritegnila zelo veliko medijske pozornosti. Udeležil se je je tudi pravosodni minister dr. Rajko Pirnat, ki je povedal, da bodo pri popravljanju starih krivic pazili, da ne povzročijo novih, zato bodo pri vsakem primeru iskali kompromis in »srednjo pot«. Po Pirnatovih besedah naj bi zakon, s katerim nobena stran ne bo preveč zadovoljna, imel velik vpliv na gospodarstvo. »Z njim bomo prispevali k privatizaciji podjetij in s tem k novim ekonomskim odnosom pri nas.« Razpravljavci so se še zavzeli, da bi zakone o denacionalizaciji, privatizaciji in zadrugah poslanci sprejemali »v paketu«. Kljub začetnemu idealizmu sta vprašanji denacionalizacije in privatizacije kmalu postali ideološki temi in mobilizacijska mehanizma nasprotnikov demokratizacije. V razvitih demokracijah bi državljani problematizirali nacionalizacijo in podržavljanje premoženja, pri nas pa so kot težavo še desetletja poudarjali popravo krivic in zasebno lastnino.  

Avtor: mag. Jurij Pavel Emeršič

Viri in literatura:

  • Večer, 21. 8. 1991.
  • Delo, 21. 8. 1991.
  • Slovenec, 21. 8. 1991.
  • Rupel, Dimitrij. Skrivnost države, Spomini na domače in tuje zadeve 1989–1992. Ljubljana, 1992.
  • MMC RTV SLO. Denacionalizacija kreše mnenja strank. Dostopno na spletni strani rtvslo.si (27. 2. 2008).

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30