Skoči do osrednje vsebine

23. 8. 1991: Razpadanje Sovjetske zveze kot priložnost za uveljavljanje samostojnosti

Volilni listič na mizi, roka sloni na lističu.

23. avgusta 1991 sta se strah in negotovost, ki sta v prejšnjih dneh vladala v Sovjetski zvezi in po svetu, polegla. Poskus državnega udara v Moskvi s ciljem obuditi komunistično diktaturo je bil neuspešen. Na simbolni ravni se je tega dne v svetovni zgodovini zgodil velik prelom. Rdeča sovjetska zastava s srpom in kladivom, ki je od leta 1917 plapolala nad Kremljem, je bila zamenjana z rusko trobojnico. Prebivalci Moskve so se zbrali na trgu Lubjanka pred sedežem KGB in zrušili 15-tonski kip Feliksa Dzeržinskega (1877–1926), ustanovitelja zloglasne sovjetske varnostno-obveščevalne službe Čeke, predhodnice KGB.

Kip Feliksa Dzeržinskega.

Prebivalci Moskve so se zbrali na trgu Lubjanka pred sedežem KGB in zrušili 15-tonski kip Feliksa Dzeržinskega, ustanovitelja sovjetske varnostno-obveščevalne službe Čeke, predhodnice KGB. | Avtor kostin77/stock.adobe.com

Dzeržinski je bil odgovoren za množične umore, aretacije, deportacije in mučenje nasprotnikov. Bil je simbol rdečega terorja. Dolgo je kip t. i. Železnega Feliksa Moskovčane opominjal na to, da tajna policija nadzira prebivalstvo na vsakem koraku. Po tleh ležeči kip Dzeržinskega je v tistem trenutku predstavljal upanje v novo, svobodnejše obdobje, in to ne samo na območju Sovjetske zveze.

Ti dogodki so pripomogli k hitrejšemu razpadu te komunistične velesile. Baltski narodi so dobili možnost, da ponovno ustanovijo svoje države. To je ugodno vplivalo tudi na odnos mednarodne skupnosti do slovenskih teženj po samostojnosti. Avstrijski minister za zunanje zadeve Alois Mock je na tiskovni konferenci 23. avgusta 1991 napovedal, da je avstrijsko priznanje Slovenije, Hrvaške in baltskih držav le še vprašanje časa: »Pravica do samoodločbe mora biti uresničena na miren način«.

Številni intelektualci in politiki so že takrat opozarjali, da bo treba veliko pozornosti usmeriti v proces spoprijemanja s komunistično preteklostjo. Tako je eden osrednjih osebnosti slovenske politične emigracije Marko Kremžar zapisal: »Zavedati se moramo, da bo slovenska država postala lahko res kraj napredka in rasti, miru in blaginje le takrat, kadar bodo njeni politiki in državljani dovolj pogumni, da bodo vzroke in posledice komunističnega totalitarizma imenovali s pravim imenom. Svojo doslednost bodo mogli pokazati med drugim tudi s hitro in temeljito odpravo spomenikov, slavospevov in simbolov, ki pomenijo zavajanje v krivo presojo zgodovine, v poveličevanje zmote in v malikovanje zločina.« Vendar je bil v tistem času glavni cilj slovenske vlade doseči mednarodno priznanje, izboljšati gospodarski položaj in doseči sprejetje nove slovenske ustave.

Umik jugoslovanske armade iz Slovenije se nadaljuje

Kako velik logistični projekt je bil umik jugoslovanske vojske, kažejo dogodki 23. avgusta 1991: tri kompozicije vlakov s približno 30 vagoni vojaške opreme so odpeljale iz Ljubljane, Sevnice in Celja proti Zagrebu; iz Ortneka in Mokronoga je po cesti proti Zagrebu armada prepeljala 15 cistern z gorivom; kolona 45 vozil je krenila iz Ljubljane na Hrvaško, iz Ajdovščine pa je odpeljal konvoj 85 vozil. Slovensko ministrstvo za obrambo in ministrstvo za notranje zadeve sta ta umik spremljala in nadzorovala. V publikaciji Naše korenine, Leto 1991 – čas osamosvajanja, groženj in vojn piše: »Načrtovani odhod JA iz Slovenije je potekal v vseh krajih pod strogim nadzorom teritorialcev in policije, ki so spremljali vsak korak in transport.«

Avtorica: Neža Strajnar

Viri in literatura:

  • Delo, 24. 8. 1991.
  • Slovenec, 24. 8. 1991.
  • Večer, 24. 8. 1991.
  • Svobodna Slovenija, 29. 8. 1991
  • Kranjc, Viktor. Naše korenine, Leto 1991 – čas osamosvajanja, groženj in vojn. Defensor, Ljubljana 2007.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30