Skoči do osrednje vsebine

21. 8. 1991: Demos predlaga Konferenco o varnosti in sodelovanju v Jugoslaviji; Slovenci v Italiji in osamosvajanje Slovenije

v roki svinčnik, roka sloni na volilnem lističu

Stranke vladne koalicije DEMOS so predlagale, da bi po vzorcu Konference za varnost in sodelovanje v Evropi oblikovali Konferenco o varnosti in sodelovanju v Jugoslaviji. Ob stikih med slovensko in italijansko vlado so se nadaljevala prizadevanja predstavnikov Slovencev v Italiji, da bi Rim mednarodnopravno priznal Republiko Slovenijo.

skupina oseb stoji, vsi so oblečeni v ljudske noše

Zamejski Slovenci v Bazovici v Italiji oblečeni v ljudsko nošo | Avtor Wikipedia

KVS za Jugoslavijo?

Stranke slovenske vladne koalicije DEMOS so na tiskovni konferenci predstavile predlog, da bi po vzorcu Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi ustanovili Konferenco o varnosti in sodelovanju (KVS) v Jugoslaviji. Predsednik Demosa Jože Pučnik je ob tem poudaril, da je izhodišče vseh pogovorov samostojna Slovenija, odnosi med Slovenijo in Jugoslavijo pa morajo biti odnosi med suverenimi državami. Zamisel o KVS je predstavil zunanji minister Dimitrij Rupel, ki se je o predlogu 20. avgusta že pogovoril z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem, 21. avgusta pa še z italijanskim zunanjim ministrom Giannijem De Michelisom.

De Michelis je napovedal, da bo tudi Italija, tako kakor Nemčija znova uvedla zavarovanja za gospodarske posle v Sloveniji, glede priznanja Slovenije pa je odločno ponovil stališče, da Italija ne bo priznala Slovenije “zunaj konteksta rešitve celotnega jugoslovanskega problema”. Evropska skupnost (ES) bi morda priznala vseh šest republik v enem svežnju, če bi ocenila, da bi to olajšalo končni sporazum o ureditvi odnosov, vendar “Slovenija ne sme pobegniti iz Jugoslavije”. Ko ga je Rupel opozoril, da se Srbija noče pogajati in da predsednik zvezne vlade Ante Marković vodi gospodarsko vojno proti Sloveniji ter da velike skrbi povzroča tudi vojaški načrt Bedem II, je italijanski zunanji minister le pojasnil, da se bo ES glede Jugoslavije vpletla samo politično, in ne vojaško.

Slovenci v Italiji in slovensko osamosvajanje

Predstavniki političnih in družbenih organizacij Slovencev v Italiji so dobro poznali stališča o mednarodnem priznanju Slovenije, ki so še vedno prevladovala v Rimu, čeprav niso bila popolnoma enotna. V deželi Furlaniji - Julijski krajini in številnih krajevnih upravah pa jim je večina tako Slovencev kakor tudi Italijanov nasprotovala in slovenski predstavniki so ob vsaki priložnosti utemeljevali pravične zahteve Republike Slovenije.

Odnose Slovencev v Italiji do velikih sprememb v Sloveniji lahko razdelimo v tri temeljne faze.

Demokratizacijo, ki jo je prinesla slovenska politična pomlad, je sprva podpirala le »manjšina v manjšini«. Njeno jedro so bili tisti, ki so ves povojni čas kljub močnim čezmejnim pritiskom jugoslovanskega režima vztrajali pri vrednotah pluralizma in zahodne demokracije. To so izvajali s svojo samostojno stranko, Slovensko skupnostjo (SSk), na področju civilne družbe pa zlasti v tisku (Katoliški glas, Mladika, Novi list, Most, Zaliv), in s kulturnimi pobudami, na primer na “ponedeljkovih večerih” in študijskih dnevih Društva slovenskih izobražencev (“Draga”), kjer so predavali tudi številni oporečniki iz matične Slovenije. Za neodvisno Slovenijo pa ni bilo veliko ljudi – predvsem zaradi strahu pred sosednjimi narodi, zaskrbljenosti za položaje in delovna mesta v novih političnih ter gospodarskih razmerah ter ideoloških predsodkov levice. Šele ko se je v Evropi začel rušiti komunistični sistem, so ljudje začeli verjeti v možnost demokratizacije in osamosvojitve. Soglasja v manjšini pa še ni bilo. Nekaj dni pred plebiscitom, 17. decembra 1990, je predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan skupaj z ministrom za Slovence v zamejstvu in po svetu Janezom Dularjem in generalnim konzulom v Trstu Jožetom Šušmeljem na razgovor o plebiscitu povabil predstavnike vseh šestih političnih in družbenih strani, ki so sestavljale takratno Enotno delegacijo Slovencev v Italiji. Če sta SSk in krščansko usmerjena krovna zveza, Svet slovenskih organizacij, odločno podprli plebiscit, so številni levičarji o njem izražali velike dvome in celo nasprotovanje, vendar se je srečanje končalo s sklepom o širši javni pobudi, ki naj slovenske ljudi v Italiji neposredno seznani z dogajanjem v matični domovini. To pobudo so 20. decembra izpeljali na zborovanju v Gorici, kjer sta razloge Slovenije za osamosvojitev razložila član predsedstva Ciril Zlobec in predsednik parlamenta France Bučar, poleg njiju pa še manjšinski predstavniki. Navzoči so z aklamacijo sprejeli skupni dokument v obliki pisma rojakom v matični domovini, v katerem večini slovenskega naroda izražajo popolno razumevanje in povezanost.

Naslednja faza je bila ob razglasitvi neodvisnosti in napadu na Slovenijo. Do takrat je vsaka manjšinska stran našla sogovornike v Sloveniji. Ob prvih demokratičnih volitvah se je na primer SSk neposredno vključila tudi v volilni boj na strani Demosa. Nekaj pomislekov glede osamosvojitve pa je še ostalo. Vse to je splahnelo, ko je jugoslovanska vojska napadla Slovenijo. Solidarnost z matično domovino je bila skorajda enoglasna, bilo je veliko protestov, demonstracij in pozivov italijanskim oblastem, naj pomagajo ustaviti nasilje in priznajo Slovenijo.

Tretja faza je bil čas intenzivnih prizadevanj za mednarodno priznanje Slovenije na začetku januarja 1992, ko je Italija skušala ta proces ovirati s svojimi zahtevami, a so Slovenci v Italiji znova pokazali veliko odločnost in enotnost.

Avtor: Ivo Jevnikar

Viri:

  • Delo, 22. 8. 1991.
  • Slovenec, 22. 8. 1991.
  • Dimitrij Rupel, Skrivnost države, str. 174.
  • Samo Kristen, Delovanje Slovencev v Italiji za neodvisno Slovenijo, v: Matjaž Klemenčič idr. (ur.), Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije (IV. del: Slovenci v zamejstvu in po svetu ter mednarodno priznanje Slovenije), Ljubljana 2005, str. 57–60.
  • Andreja Valič Zver, Demos, str. 284–286.
  • Ivo Jevnikar, Slovenska pomlad v zamejskih zaznavah, Vloga Slovenske skupnosti med spomini in kroniko, Dileme, 2021, št. 1, str. 207–230.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30