Predlog o Konferenci jugoslovanske varnosti in sodelovanja

13. avgusta 1991 je slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel v imenu slovenskega vodstva vsem državam članicam KSVE in Evropske skupnosti poslal pismo (memorandum) s predlogi za nadaljnje reševanje krize v Sloveniji in na Balkanu. V njem jih je seznanil s prispevki Slovenije za mir na Balkanu in nerazumevanjem, ki so jih glede tega pokazale politične in vojaške sile v Jugoslaviji. Kot je na tiskovni konferenci ob predstavitvi memoranduma povedal Rupel, je bila Slovenija »ogrožena zaradi zavlačevanja pogajanj, kršenja brionskih sporazumov in groženj jugoslovanske armade«. Evropske voditelje je slovensko vodstvo zato pozvalo, naj ideje o enotnosti Jugoslavije ne podpirajo več: »Tako kot v preteklosti izjave o podpori enotnosti Jugoslavije lahko opogumijo tiste, ki so povzročili nedavno vojaško intervencijo v Sloveniji, da z ekonomskimi in drugimi pritiski ter neskončnim zavlačevanjem dogovora o razrešitvi krize poskusijo od Slovenije izsiliti tisto, kar jim ni uspelo z orožjem«. Poudaril je, da bi mednarodno priznanje Slovenije povečalo možnosti za mirno razrešitev jugoslovanske krize. Slovensko vodstvo je predlagalo, da se večji del preostale Jugoslavije organizira kot federacija, Slovenija pa bi z nekdanjo jugoslovansko skupnostjo obdržala le simbolične vezi. Kot je dejal: »Takšna simbolična vez bi lahko bila Jugoslovanska konferenca o varnosti in sodelovanju, ki bi bila urejena podobno kot večja evropska sestra.«

»Brez evropskih opazovalcev pogajanja obsojena na neuspeh.«

13. avgusta 1991 sta se predsednik Slovenije Milan Kučan in minister Rupel srečala z vodjo opazovalne misije Evropske skupnosti Van der Valkom. Pogovor je tekel o težavah pri uresničevanju Brionske deklaracije, umiku jugoslovanske armade iz Slovenije ter pričakovanjih Slovenije glede prihodnje vloge misije opazovalcev Evropske skupnosti. Slovenska stran je opozorila, da mora misija opazovalcev razširiti svojo aktivnost na Hrvaško. Kot so zapisali v Slovencu: »Tam je njena vloga izredno pomembna, še posebej pri nadzorovanju prihodnjih dogovorov o nespreminjanju notranjih meja ter zaščiti narodnostnih manjšin.«

Predsednik slovenske vlade pa se je 13. avgusta 1991 srečal z generalnim konzulom Sovjetske zveze v Jugoslaviji Jurijem S. Girenkom. Ta se je (še vedno) zavzemal za federativno Jugoslavijo, »v kateri bi vse spore zgladili s pogovori brez tujih posrednikov«. Slovenska stran je bila prepričana, da je to utvara.

O slovenskih prizadevanjih za osamosvojitev

Zelo zanimiv pogled na prizadevanja Slovenije za osamosvojitev je v pogovoru s predstavnikom mladinske sekcije tržaške Slovenske skupnosti Petrom Rustjo, objavljenim v Novem listu, podal katalonski predsednik Jordi Pujol. »Vprašanje naroda, ki se bori za svojo samostojnost, katalonskemu človeku ni tuje. Menim, da Slovenijo lahko primerjamo s Katalonijo, težje pa bi bilo najti skupne točke pri Španiji in Jugoslaviji. Španija je tako zgodovinsko kot tudi kulturno starejša tvorba, ki je s časom vključila v svoje meje tudi druge narode, kot je na primer šestmilijonsko katalonsko skupnost. Jugoslavija pa je pravzaprav umetna tvorba francoske diplomacije, ki je nastala po prvi svetovni vojni. V tej državi so velike kulturne, verske in jezikovne, celo črkopisne razlike.« Poudaril je misel, ki se je kmalu uresničila: »Slovenci in Katalonci sta naroda, ki še nimata mednarodno priznane lastne države. Mislim, da bo Slovenija kmalu dosegla svojo samostojnost …«

Avtorica: Neža Strajnar

Viri in literatura:

• Katoliški glas, 29. avgust 1991.
• Novi list, 15. avgust 1991.
• Slovenec, 14. avgust 1991.
• Večer, 14. avgust 1991.
• Repe, Božo. Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, III. del. Ljubljana, 2004, str. 240–242.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30