Skoči do osrednje vsebine

25. 8. 1991: Konec poti v komunizem

Volilni listič na mizi, roka sloni na lističu.

Mihail Gorbačov je odstopil kot generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze (KPSZ), predlagal je razpustitev njenega centralnega komiteja ter izdal ukaza o departizaciji Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) in prehodu lastnine komunistične partije v pristojnost vrhovnih sovjetov narodnih deputatov (neke vrste državna skupščina, parlament, ki pa ni bil voljen na demokratični način, temveč je njegove člane dokončno potrdila komunistična partija oziroma njen centralni komite).

Mihail Gorbačov

Mihail Gorbačov je odstopil kot generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze. | Avtor RIA Novosti arhiv/Wikipedia

Gorbačovov milostni strel sovjetskemu komunizmu

Gorbačov je hkrati imenoval komite za upravljanje narodnega gospodarstva države, ki naj bi v dveh dneh določil ministre. Na drugi strani pa so vse na zahod meječe republike, Ukrajina, Belorusija in Ukrajina, razglasile samostojnost, prepovedale delovanje komunistične partije ter razveljavile zakone ZSSR na njihovem ozemlju. Litvo, Latvijo in Estonijo, ki so svojo samostojnost razglasile že pred temi dogodki, sta mednarodno priznali še Danska in Norveška, napoved priznanja sta napovedali še Islandija in Avstrija. Tako se je v Sovjetski zvezi hipoma zvrstil niz dogodkov, ki se lahko po svoji izrednosti primerjajo le še s padcem Berlinskega zidu in obdobjem, ki mu je sledilo. Tako je marksistična ideja o samodejni poti v socializem propadla. Države (in sestavne enote, npr. republike) so ga zapuščale, med zadnjimi sta to bili Sovjetska zveza in Jugoslavija. Prva je to storila navidezno spektakularno hitro (čeprav, kot je pokazala zgodovina, zgolj površinsko), medtem ko se je jugoslovanska agonija še nadaljevala.

Avstrijski podkancler Erhard Busek je ob tem izjavil, da se »z razpadom komunizma v Sovjetski zvezi spreminja položaj tudi v Jugoslaviji. Zdaj ni več razlogov za odlašanje priznanja Slovenije in Hrvaške«.

Hans-Dietrich Genscher : »Končajte z nasiljem«

Zvezna jugoslovanska armada, srbski rezervisti iz Vojvodine in četniki so napadali Vukovar. To hrvaško mesto so dvakrat bombardirali z letalskimi bombami, streljali so tudi z bojnih ladij na Donavi. Iz Borovega sela in drugih okoliških srbskih vasi so mesto napadali z minometi. Zvezna vojska je napadla tudi mesto Sinj v splitskem zaledju, ki povezuje Split z zahodno Hercegovino. Boji so se nadaljevali tudi na območju Obovca in v Liki, na cesti Senj–Zagreb. Po srditih spopadih med hrvaškimi silami in srbsko kninsko milico na območju Miljevca so se boji razširili tudi v občino Velika Kladuša v Bosni in Hercegovini. Položaj na Hrvaškem se je tako drastično spremenil. Zvezna vojska, ki je do takrat prikrito podpirala srbske separatiste v vojni z demokratično izvoljeno hrvaško oblastjo, je odkrito stopila v vojno proti njej in vojna je z vso silo zajela Hrvaško in napovedjo njene širitve tudi v Bosno in Hercegovino.

S tem v zvezi je nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher na pogovor poklical jugoslovanskega veleposlanika v Nemčiji Borisa Frleca ter mu izrazil globoko zaskrbljenost nemške vlade zaradi hudih kršitev premirja na Hrvaškem, ki so ga povzročale nezakonite oborožene srbske enote in jugoslovanska armada. Izjavil je: »Če se bo nadaljevalo prelivanje krvi in če ne bo takoj prenehala politika izvršenih dejstev ob podpori jugoslovanske armade, bo morala zvezna vlada resno razmisliti o priznanju Hrvaške in Slovenije v obstoječih mejah. Zavzela se bo tudi za ustrezno obravnavo znotraj Evropske skupnosti.«

Avstrijski in madžarski zunanji minister Alois Mock in Geza Jeszenszky sta na avstrijsko-madžarski meji odkrila spominsko obeležje v spomin na 27. junij 1989, ko so državniki teh dveh držav tukaj slovesno odstranili prve metre bodeče žice, železne zavese, ki je dotlej ločevala Vzhod in Zahod. Jeszenszky je omenil tudi razmere v sosednji Jugoslaviji ter dejal, da Avstrija, Madžarska in tudi druge evropske države ne morejo biti mirne, dokler se v Jugoslaviji ne konča krvava državljanska vojna, zaradi katere je iz Jugoslavije na Madžarsko prebegnilo že več kot 10.000 ljudi.

Slovenske obrambne sile v vojni za Slovenijo (2. del)

Milica

Sestavni del ministrstva je bila, kot organ v sestavi republiškega sekretariata za notranje zadeve, tudi milica. Njena naloga je bila: neposredna zaščita življenj in osebne svobode občanov ter družbenega in osebnega premoženja, vzdrževanje javnega reda in miru, preprečevanje rušenja družbene, državne ureditve, odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih izvrševalcev. Milica je svoje delo opravljala v uniformi in je bila za svoje delo posebno oborožena in opremljena. Organizirana je bila v organizacijsko formacijske enote, kot so policijski oddelki, postaje, vodi, čete, bataljoni, odredi in brigade. V miru je na področju obrambnih zadev sodelovala z JA in njeno vojaško policijo, v vojni pa je bilo predvideno, da je sestavni del TO. Osnovno izobraževanje in usposabljanje miličnikov so izvajali v srednji šoli za miličnike v Tacnu, nadaljevalno pa predvsem na Vojaški akademiji kopenske vojske JA v Beogradu in na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. V času demokratičnih sprememb v Republiki Sloveniji se je skupaj z Sekretariatom/Ministrstvom za notranje zadeve preoblikovala tudi milica. Ob depolitizaciji oziroma departizaciji je v ospredje stopilo varstvo človekovih pravic. Milica kot organizacija in njeni pripadniki kot posamezniki so v pripravah in vojni za obrambo suverenosti imeli eno od odločilnih vlog. Bila je del oboroženih sil nove demokratične države in je s svojim znanjem in usposobljenostjo tako zaščitila nastajanje demokratičnih institucij nove države, bila enakovredni del na novo nastajajočih oboroženih sil v strukturi MSNZ ter predstavljala močno profesionalno oboroženo formacijo, ki je leta 1991 štela okoli 4400 uniformiranih miličnikov in 440 kriminalistov. V vojni so enote milice ukrepale prožno ter z veliko stopnjo dinamičnosti in samostojnosti pri odločanju. Tako so se kar najhitreje odzivale na razvoj položaja na terenu. Pri svojem delovanju so pri opazovanju in patruljiranju namenili posebno pozornost aktivnostim in premikom JA, poskrbeli so za blokado vojaških objektov in onemogočali oskrbo njenih enot ter okrepili delo v varnostnem okolišu in zagotavljali operativno pokrivanje terena.

Avtor: Tomaž Kladnik

Viri in literatura:

  • Janša, Janez. Premiki. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 1992.
  • Kladnik, Tomaž (ur.). Vojaška obramba Slovenije. Ljubljana: Defensor, 2011.
  • Vojna za Slovenijo. Ljubljana: Nova obzorja, 2014.
  • E-enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti. Ljubljana: Nova univerza, 2021.
  • Delo, 26. 8. 1991, str. 1–3.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30