Lažne obtožbe armade

Še posebej je zavrnil trditev, da Slovenija ne spoštuje tistega dela Brionske deklaracije, ki govori o razpustitvi Teritorialne obrambe, saj so to obveznost v celoti izpolnili. Enote, ki jih ima Slovenija oblikovane, pa so bile v skladu z letnim načrtom dela na usposabljanju. Prav tako je zavrnil obtožbo, da Slovenija armadi noče vrniti oborožitve in opreme, katere vrednost je ocenil na najmanj 2 milijardi dinarjev. Bogataj je dejal, da je jugoslovanska armada Sloveniji maja lansko leto (1990) zaplenila 45 odstotkov vseh njenih materialno-tehničnih sredstev in opreme, kar so ocenili na vrednost okoli 3,5 milijarde dinarjev. Glede vračanja opreme in oborožitve je Bogataj dejal, da se Rašeta očitno ne zaveda, da je od 27. junija potekala vojna, v kateri je bilo veliko sredstev in opreme uničene. Po drugi strani pa je armada na sestanke glavne komisije in pokrajinskih komisij prihajala z nepopolnimi načrti o umiku in zahtevah po opremi, ki jih je vseskozi spreminjala in se izmikala konkretnim dogovorom ter se je nasploh obnašala nepredvidljivo. Prav tako ni bilo nobenega napredka pri vprašanjih glede vojaških stanovanj ter vojaških pokojninskih in zdravstvenih zavarovanj, saj armada ni hotela plačevati tovrstnih zavarovanj, zato se je postavilo vprašanje o prevzemu teh obveznosti. JLA je Slovenijo izsiljevala tudi glede nadzora zračnega prostora in lastništva nad opremo na letališču Brnik. Ob tem je Bogataj dejal, da je nadzor zračnega prometa civilna zadeva in da je to samo še eden od pritiskov na Slovenijo, da bi ji namreč ponovno sesuli zračno kontrolo in ji s tem onemogočili letalski promet.

Pospešen umik jugoslovanske armade iz Slovenije

Enote JA pa so se pospešeno umikale iz vseh krajev Slovenije, kjer so imele svoje objekte. Tako so na Obrežju našteli kolono 140 vojaških vozil, ki so jih spremljali vojaški helikopterji gazela. Iz Celja je odpeljal vlak s 25 polno naloženimi železniškimi tovornimi vagoni. Na njih so bili tovornjaki, gradbeni stroji, terenska vozila, štiri poljske kuhinje in štirje enocevni topovi. Vojaki so po tem na nove vagone vedno znova nalagali novo opremo, tako da je bilo predvideno, da bodo iz Celja v kratkem odpeljale še tri dolge vojaške kompozicije opreme. »Živahneje« je postajalo tudi na vojaškem letališču Cerklje ob Krki. Različno močne eksplozije so odmevale že več dni, prav tako so se vrstili neprekinjeni rafali iz avtomatskega orožja in težkih strojnic. Jugoslovanska letala, ki so spremljala kolono 111 oklepnih transporterjev in drugih vojaških vozil, ki je v skladu z načrtom umika zapustila vrhniško vojašnico in krenila proti Zagrebu, so nizko preletavala pot umika in po nepotrebnem vznemirjala civilno prebivalstvo. Prav tako sta se počasi praznili vojašnici v Novem mestu in Črnomlju. Zaradi vojne na Hrvaškem je namreč na novomeški železniški postaji že dva dni na premik čakala železniška kompozicija s 45 vagoni, medtem ko je umik po cesti potekal nemoteno.

Hrvaška pred velikim spopadom

Hrvaška je bila pred velikim vojaškim spopadom, ki se je začel dva dni prej v Posavini okrog Okučanov in Stare Gradiške. Takrat se je bojem na strani srbskih paravojaških enot (teroristov), ki niso priznavale hrvaških demokratično izvoljenih oblasti, pridružilo tudi 17 tankov banjaluškega korpusa JA. Te enote so namreč hoteli območje zahodne Slavonije ali »pakraške krajine«, čeprav so živeli tam pretežno Hrvati, pridružiti veliki Srbiji. Tako je zvezna vojska s svojim posredovanjem na srbski strani razblinila vse sanje o skorajšnjem miru na Hrvaškem.

Slovenske obrambne sile v vojni za Slovenijo (1. del)

Teritorialna obramba

TO je bila ustanovljena z nalogo organizirati, formirati in usposobiti se za namensko delo v vojnih razmerah. V zelo kratkem času je prešla v eno najtežjih oblik delovanja, to je delovanje na začasno zasedenem ozemlju, kjer je imel nasprotnik premoč v tehnično-materialnih, absolutno pa v oklepnih mehaniziranih in letalskih sredstvih. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da je bil ta nasprotnik še do nedavnega sodelujoči v prostoru, in to z dominantno vlogo, ter spretno prikrival svojo organizacijsko formacijsko strukturo, kakor da je načrtoval, da bo postal nasprotnik. V celotnih pripravah in poteku bojnih spopadov do odhoda JA iz Slovenije se je kot izredno dobra odločitev pokazala odločitev o ustanovitvi koordinacijskih skupin na pokrajinski ravni, ki so usklajevale bojne aktivnosti med TO, ONZ in CO, ter tudi organizacija predhodnega usposabljanja, predvsem organizacija in izvedba štabne vojne vaje Kobra-91 in taktične vaje Premik-91, ki je enote TO izurilo v izvajanju manevra na celotnem območju RS in s tem omogočilo pravočasno in učinkovito uporabo tudi najmanjših enot.

Zagotovljeno je bilo nepretrgano delovanje sistema vodenja in poveljevanja, od republiške koordinacije prek pokrajinskih koordinacij do enot ter obratno, kar je bila tudi posledica novega sistema zvez Racal, ki pa ni bil zagotovljen na vseh stopnjah poveljevanja. V koordinacijskih skupinah so se združevali podatki o nasprotniku, ki so omogočili učinkovito obrambo pri izvajanju njegovih specifičnih bojnih delovanj. Težišče odločnega bojnega delovanja zoper nasprotnika s ciljem preprečiti prodor oklepnih mehaniziranih sil v globino ozemlja RS je bilo vzdolž glavnih smeri: Varaždin–Ormož–Ptuj–Maribor, Zagreb–Novo mesto–Ljubljana ter Reka–Ilirska Bistrica–Postojna–Sežana–Nova Gorica. Z nenehnim aktivnim in prilagodljivim partizanskim bojnim delovanjem vzdolž vseh smeri prodora nasprotnikovih enot je bil cilj upočasniti tempo njegovega delovanja in mu povzročiti čim večje izgube, predvsem v bojni tehniki in živi sili, ter onemogočiti njegov razvoj. Hkrati pa, v sodelovanju s CO, izvajati učinkovito obrambo komunikacij in blokado vojašnic JA ter ob podpori topništva in minometov uničevati nasprotnikove enote, ustanove in objekte. S protidiverzantskimi enotami se je izvajal protidiverzantski boj na širših območjih letališč in pomembnejših taktičnih smereh in objektih, onesposabljali so se nasprotnikovi najvitalnejši objekti, sredstva, tehnika, zveze, poveljniška mesta in preprečevalo njegovo zračno desantno delovanje ter oskrbo na celotnem območju prodora in razmestitve njegovih sil. Prav tako pa je bilo za naše obrambne sile značilna visoka stopnja strokovnosti in kakovosti načrtov v praksi preverjenih nalog oviranja, zavarovanja meje, varovanja objektov, organizacije zbirnih centrov, blokad, POS ter njihova organizacija v štabih in enotah; hitra in učinkovita disperzija velikih količin zaplenjenih MTS, MES iz skladišč JA; zagotavljanje logistične zagotovitve lastnih enot s strani CO; učinkovito delovanje informativno-propagandnega sistema, ki je pozitivno deloval na pripadnike lastnih enot in prebivalstvo ter nasprotno na nasprotnika ter ne nazadnje tudi visoko število prebegov in predaj pripadnikov JA, zvezne milice in civilnih oseb v službi v JLA ter dobro postavljen in izveden sistem zbirnih centrov.

Avtor: Tomaž Kladnik

Viri in literatura:

• Janša, Janez. Premiki. Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Ljubljana, 1992.
• Kladnik, Tomaž (ur.). Vojaška obramba Slovenije. Ljubljana, 2011.
• Vojna za Slovenijo. Ljubljana, 2014.
• E-enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti. Ljubljana, 2021.
• Delo, 19. 8. 1991, str. 1–3.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30