Članki

Slovensko predsedstvo je v razširjeni sestavi razpravljalo o aktivnosti Slovenije v procesu razdruževanja po preteku moratorija. Na seji je bilo potrjeno stališče, da mora naša država še naprej imeti pobudo v iskanju rešitev, ki jih bo treba čim prej opredeliti kot skupno izhodišče za vse pogovore tako v mednarodnih povezavah kakor za pogovore z drugimi deli Jugoslavije.

Na današnji dan je predsednik predsedstva SFRJ Stipe Mesić na tiskovni konferenci napovedal, da bo odstopil, če bodo Srbi še naprej kršili brionski sporazum. Na drugi strani je JA v Sloveniji očitala slovenski strani kršitve istega sporazuma. Namestnik ministra Bogataj pa je pojasnil, da kršitve izvaja JA z nespoštovanjem dogovorjenega in enostranskimi potezami.

Obtožbe, ki jih je general Andrija Rašeta, namestnik komandanta petega armadnega območja s sedežem v Zagrebu, izrekel na račun slovenskih oblasti, je odločno zavrnil namestnik slovenskega ministra za obrambo in vodja komisije za odhod JA iz Slovenije, Miran Bogataj.

David Sipoš je v slovenski javnosti znan kot filmski ustvarjalec, režiser dokumentarno igranih filmov. Je prejemnik več priznanj z domačih in tujih filmskih festivalov, celo življenje povezan z ljubeznijo do domovine, do velikih, pomembnih Slovencev, med njimi je tudi njegov stari stric Fran Ksaver Meško, pisatelj in eden velikih ustvarjalcev 20. stoletja. S filmom skuša povezati Slovenijo, obuditi pomembne Slovence in trenutke naše zgodovine, kar ima, kot pravi, ves čas v mislih. Danes ima lasten filmski studio, večinoma ustvarja doma.

V palači federacije v Beogradu je 16. avgusta 1991 potekalo delovno srečanje osmih članov predsedstva SFRJ, ki so se dogovorili, da se bodo v prihajajočem tednu sestali člani predsedstva, predsedniki republiških skupščin, predsednik zvezne vlade in predsedniki republik. Razpravljali bodo o dveh ključnih odprtih vprašanjih, in sicer o delovanju pravnega in gospodarskega sistema v Jugoslaviji v času moratorija ter o odnosih v prihodnji skupnosti. Predvidoma naj bi bila to zadnja priložnost, na kateri se bo odločalo o usodi Jugoslavije, ki so ji še vedno pripisovali tri možne oblike organiziranosti – federativno ureditev, zvezo suverenih držav ali oblikovanje samostojnih držav na ozemlju nekdanje Jugoslavije.

Ker jugoslovanski politiki z vojaško močjo ni uspelo uresničiti svojih interesov, je po končani desetdnevni vojni svoje aktivnosti preusmerila v izigravanje nekaterih dogovorov iz Brionske deklaracije. Med Slovenijo in Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ) je zato prihajalo do političnih sporov, ki so bili izraziti predvsem na področju gospodarskega sodelovanja. Številni politiki so namreč trimesečni moratorij osamosvojitvenega procesa razumeli kot priložnost za njegovo ustavitev v sicer neustavljivem razvoju dogodkov.

13. avgusta je slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel spregovoril o tem, da mora Slovenija sprožiti diplomatsko ofenzivo, da bo predstavila svoj položaj in zahteve Evropski skupnosti in svetu. Dan pozneje je izšla publikacija Nove revije, The Case of Slovenia, ki je lahko pomenila veliko oporo taki »ofenzivi«. Slovenija se je tudi prek športa poskušala samostojno uveljaviti v svetu. Hkrati pa je bila primorana v dialog z jugoslovanskimi oblastmi, od katerih je lahko pričakovala ponovno zasedbo meje ali celo napad.

Slovenska vlada je upoštevala priporočila Evropske skupnosti, naj se Slovenija dejavno vključi v reševanje jugoslovanske krize. Iz lastnih izkušenj je sicer vedela, da se v Jugoslaviji dogovori velikokrat ne upoštevajo in da bo proces zapleten. Upanje v skupen dogovor se je namreč že porušilo, saj so bili nekateri jugoslovanski voditelji za svoje cilje pripravljeni uporabljati orožje. Slovenski voditelji so se zavedali, da brez mednarodne pomoči jugoslovanske krize ne bo mogoče razrešiti, zato so tudi pozivali mednarodno skupnost, naj ukrepa bolj odločno. Politika omahovanja je namreč samo opogumljala generale jugoslovanske armade in srbsko politično vodstvo.

Na pogovore v Ljubljano je prišel zvezni premier Ante Marković, ki se je s predsednikom slovenske vlade Lojzetom Peterletom pogovarjal o nerešenih vprašanjih glede izvajanja Brionske deklaracije, vendar se nista mogla sporazumeti skoraj o ničemer. Jugoslavija je bila kljub brionskemu poskusu odložitve razpada države de facto mrtva. Tega so se začeli zavedati tudi številni slovenski funkcionarji, ki so prej zasedali pomembna mesta v zveznih organih in bili lojalni beograjskim centrom moči, zdaj pa so se vračali v Ljubljano in se potegovali za primerljive položaje predvsem v državni upravi. Ta je bila že prej preveč razbohotena, zato je vlada načrtovala njeno krčenje.

Z velikim navdušenjem je blizu dva tisoč Korošcev ob lepi avgustovski nedelji pozdravilo veliko število slovenskih državnikov, ki so se srečali pri najstarejši slovenski lipi nad Črno na Koroškem. Obiski visokih politikov v teh krajih so bili redki, zato so bili organizatorji počaščeni, ko so jih pozdravili predsednik slovenskega parlamenta dr. France Bučar, predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, član predsedstva Republike Slovenije (RS) dr. Dušan Plut ter vrsta ministrov in drugih funkcionarjev.

Na dan svetega Lovrenca leta 1991 so se slovenski turistični delavci veselili vsaj delnega obliža na rano izgubljene sezone. V Zagrebu sta sestankovala Ante Marković in hrvaški premier Franjo Gregurić, vojna pri slovenskih sosedih pa se je nemoteno nadaljevala. Slovence je na klinično mrtvo Jugoslavijo še najbolj vezalo športno področje, kar se je med drugim pokazalo v tem, da se Olimpija ni mogla odločiti, ali sodelovati v slovenski ali jugoslovanski nogometni ligi.

Predstavniki jugoslovanske vojske so napovedali, da bodo do konca septembra 1991 umaknili iz Slovenije vse svoje enote. V severnoprimorski regiji je vojska brez zapletov že izpraznila 17 izmed 21 stražarnic ob meji z Italijo. Delegacija avstrijskih parlamentarcev je v Ljubljani odkrito povedala, da bi se s samostojnim priznanjem Slovenije zamerila Evropski skupnosti, v katero si trdno želi vstopiti.

Svet Demosa je razpravljal o spremembah v strukturi vlade. Koroški glavar Christof Zernatto je v intervjuju za avstrijski časopis Standard zahteval, da Slovenija prizna južno mejo Avstrije, če hoče, da se začno v Avstriji resno pogovarjati o priznanju njene neodvisnosti. V Beogradu se je sešla delovna skupina komisije predsedstva SFRJ za nadzor prekinitve ognja na Hrvaškem, kjer so soglasno sprejeli osem točk. V Pragi je zasedal krizni odbor Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE) o Jugoslaviji.

Obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar sta sklicala tiskovno konferenco, na kateri sta predstavila tri najbolj pereča vprašanja: umik jugoslovanske vojske, tveganje za nov napad na Slovenijo in problem terorističnih napadov jugoslovanske vojske.

Medtem ko so v vzhodni Slavoniji in Dalmaciji na Hrvaškem divjali spopadi, ki so terjali tudi številne civilne žrtve, je Predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) na nočni seji 6. avgusta 1991 soglasno sprejelo sklep o prekinitvi ognja na območju Republike Hrvaške in vojskujočima stranema naročilo, da se morata umakniti z bojnih položajev. Umik obeh strani z bojnih pozicij naj bi nadzirali zvezni predstavniki. A sklep ni pomenil nič drugega kot še en dokaz več, da nekdanja skupna država dejansko ni več obstajala, njene ustanove, tudi najvišja, pa so ostale le še črka na papirju.

Nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher je v izjavi za javnost pripisal krivdo za neuspeh diplomatske misije trojke zunanjih ministrov Evropske skupnosti v Beogradu kar Srbiji. Namreč dan pred tem je potekala tiskovna konferenca zunanjih ministrov Hansa van den Broeka, Jacquesa Poosa in Jesusa de Deus Pinheira, kjer je nizozemski zunanji minister izjavil: »Ni nam uspelo, ker v Jugoslaviji ni pripravljenosti za sklenitev miru.« Odgovornost pa so nekateri želeli naprtiti kar van den Broeku samemu, saj mu je med drugimi tudi nemška diplomacija očitala številne napake.

Na Svetih Višarjah pri Trbižu v Kanalski dolini, na stičišču germanskega, romanskega in slovanskega sveta, je v nedeljo, 4. avgusta 1991, potekalo tretje srečanje Slovencev treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Rojaki, ki so se zbrali z vseh koncev sveta, predvsem pa iz Evrope, so prišli z namenom, da se med seboj spoznajo in povežejo. Srečanje je bilo še posebej slovesno, saj je Slovenija v enem letu dosegla zgodovinski uspeh: lastno državo. V pogovorih med rojaki je bilo čutiti hvaležnost, kresala so se mnenja in oblikovale ideje, usmerjene v dobrobit Slovenije. Iz teh pristnih druženj, odličnih predavanj in bogoslužja se je rodila tradicija višarskih srečanj na prvo nedeljo v avgustu, ki traja še danes.

Prvi avgustovski konec tedna je Slovenijo obiskala trojka Evropske skupnosti, potekala pa je tudi brezplodna seja groteskno delujočega jugoslovanskega predsedstva. Na Hrvaškem so dobili vlado narodne enotnosti.

Odbor za svetovno dediščino Unesca je na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisal izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani. Slovenija je nominacijo izbranih Plečnikovih del v postopek vložila januarja lani. Izbranim delom Jožeta Plečnika v Ljubljani so z vpisom priznali t. i. izjemno univerzalno vrednost. Med spomenike in območja, pomembna za vso človeštvo, se odslej uvrščajo dela, ki sestavljajo spomeniško območje, nastalo v strnjenem obdobju med obema svetovnima vojnama kot rezultat arhitektovih intervencij v mestno tkivo Ljubljane.

Časopis Slovenec je objavil intervju z dr. Francetom Bučarjem, ki je spregovoril o notranji in zunanji politiki Slovenije. V Krškem sta se srečala koroški deželni glavar Christof Zernatta in predsednik slovenske vlade Lojze Peterle. Ta je poudaril, da si slovenska vlada še naprej prizadeva, da bi do leta 1995 dokončno zaprli jedrsko elektrarno Krško, če bi do takrat bila zgrajena veriga petih savskih elektrarn. Predsedstvo RS je na seji sprejelo izjavo v zvezi z dogodki na Hrvaškem ter v njej obsodilo nasilje in pozvalo k miru. Prav tako so na seji zveznega predsedstva SFRJ obravnavali predlog sklepa o takojšnji, absolutni in brezpogojni prekinitvi sovražnosti na Hrvaškem.