Ukrepi v Sloveniji

Za preprečevanje širjenja te nevarne bolezni trte je ključnega pomena odstranjevanje okuženih trsov v žariščih okužbe ter v okuženih območjih in pravočasno zatiranje ameriškega škržatka.

Odstranjevanje trsov na okuženih območjih

V vinogradih na okuženih območjih razmejenega območja zadrževanja zlate trsne rumenice je obvezno odstranjevanje vseh trsov, ki kažejo simptome zlate trsne rumenice.

Vinogradniki v okuženih območjih razmejenih območij zadrževanja so za odpravo škode zaradi zlate trsne rumenice upravičeni do finančne pomoči v obliki finančnega nadomestila, ki se kot državna pomoč dodeli za odstranjene in uničene posamezne trse v vinogradih, kjer je manj kot 20 % simptomatičnih trsov.

Če je v vinogradu 20 % ali več trsov s simptomi zlate trsne rumenice, se bo vinogradnik lahko prijavil na razpis Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za prestrukturiranje ali obnovo vinogradov.

Odstranjevanje trsov v varovalnih pasovih

V žariščih okužbe, ki se nahajajo v varovalnih pasovih, je obvezno odstranjevanje okuženih trsov in vseh trsov s simptomi. Odstranjevanje trsov odredi fitosanitarni inšpektor.

V žariščih okužbe, ki so določena v varovalnih pasovih razmejenega območja zadrževanja, so vinogradniki za uničene trse upravičeni do finančne pomoči v obliki odškodnine, če izpolnjujejo predpisane pogoje v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu rastlin.  

Razmejena območja v Sloveniji

Zlata trsna rumenica je bila v Sloveniji prvič ugotovljena v okolici Kopra leta 2005, leta 2008 je bila prvič ugotovljena v Posavju v okolici Brežic, v letu 2009 pa tudi na Štajerskem. V naslednjih letih so sledile številne najdbe v vseh vinorodnih deželah. Večji izbruhi so bili ugotovljeni v slovenski Istri, na Krasu in na Dolenjskem v okolici Novega mesta. V letu 2021 je bil obsežen izbruh ugotovljen na Ljutomersko Ormoškem območju.

Po uradni potrditvi navzočnosti zlate trsne rumenice na rastlinah Vitis, Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin določi razmejena območja za zlato trsno rumenico (okuženo območje, varovalni pas in žarišče okužbe), kjer se izvajajo predpisani ukrepi za izkoreninjenje ali zadrževanje širjenja zlate trsne rumenice.

Seznam razmejenih območij zlate trsne rumenice

Ukrepi v Evropski uniji

Predpisi Evropske unije določajo ukrepe za preprečevanje vnosa in širjenja ter izkoreninjenje karantenske fitoplazme FD, ki povzroča zlato trsno rumenico, v državah članicah Evropske unije.

Prepovedan je vnos rastlin rodu Vitis, razen plodov iz držav, ki niso članice Evropske unije, z izjemo Švice.

Pri premikih znotraj Evropske unije mora rastline za saditev rodu Vitis, razen plodov in semen (trsne cepljenke, podlage, cepiči, ukoreninjeni ali neukoreninjeni potaknjenci), spremljati rastlinski potni list. Z izdajo rastlinskega potnega lista pridelovalec zagotovi, da so izpolnjene posebne zahteve iz predpisa Evropske unije in sadike niso okužene z zlato trsno rumenico.

Sprejet je tudi predpis Evropske unije, ki določa ukrepe za zadrževanje širjenja zlate trsne rumenice na območjih v državah članicah Evropske unije, kjer je bolezen že preveč razširjena in izkoreninjenje ni več mogoče.

Opis in biologija

Zlata trsna rumenica spada v skupino trsnih rumenic, to so bolezni trte (latinsko Vitis), ki jih povzročajo fitoplazme. Fitoplazme se naselijo v sitastih ceveh prevodnega tkiva (floem). Preživijo lahko le v živih celicah okuženih rastlin ali žuželčjih prenašalcev, kjer se razmnožujejo. V trti fitoplazme preživijo zimo v olesenelem delu rastline.

Za kateri tip fitoplazme gre, je mogoče ugotoviti le z laboratorijsko analizo. Pri nas sta bili doslej ugotovljeni zlata trsna rumenica, ki jo povzroča fitoplazma Grapevine flavescence dorée (fitoplazma FD) in rumenica počrnelosti lesa (Bois noir - BN), ki jo povzroča Candidatus phytoplasma solani.  

Zlato trsno rumenico prenaša žuželka ameriški škržatek (latinsko Scaphoideus titanus), ki se prehranjuje na listih trte in s sesanjem na okuženih trtah sprejme fitoplazmo ter jo prenese na zdrave trte. Ameriški škržatek je pri nas navzoč v vseh vinorodnih deželah. Prezimi kot jajčece na lesu trt, iz jajčec se v maju začnejo izlegati ličinke, ki se prek petih razvojnih stadijev ličink in nimf razvijejo v odrasle škržatke. Fitoplazmo FD lahko prenašajo že nimfe tretjega razvojnega stadija, najbolj učinkoviti prenašalci pa so odrasli škržatki.

Naključno lahko fitoplazmo FD prenesejo na trto z alternativnih gostiteljskih rastlin tudi drugi prenašalci, kot so navadni dolgoglavec (latinsko Dyctiophara europaea), jelšev škržatek (latinsko Oncopsis alni) in vzhodnjaški škržatek (latinsko Orientus ishidae).

Gostiteljske rastline

Navzočnost fitoplazme FD je bila potrjena na vinski trti (latinsko Vitis vinifera) in tudi v:

• navadnem srobotu (latinsko Clematis vitalba),
• črni jelši (latinsko Alnus glutinosa),
• velikem pajesenu (latinsko Ailanthus altissima), 
• leski (latinsko Corylus avellana) in
• vrbi (latinsko Salix).

V Srbiji je bila fitoplazma FD ugotovljena tudi v divji trti (latinsko Vitis sylvestris).

Bolezenska znamenja

Trta

Na okužbo z zlato trsno rumenico na trti sumimo, če so vidna katera od naslednjih znamenj.

Splošna bolezenska znamenja:

• se začnejo pojavljati v začetku julija in se proti jeseni stopnjujejo;
• navadno zajamejo cel trs, včasih pa tudi le del trsa (posamezne rozge).

Bolezenska znamenja na listih:

• splošna bledikavost ali obarvanje listov okuženih trsov, ki zajema vse liste na okuženem trsu ali poganjku;
• splošno ali sektorsko rumenenje listja pri belih oziroma rdečenje pri rdečih sortah; obolelo tkivo lahko pozneje na posameznih delih odmre;
• vihanje listnih robov navznoter - intenzivnost vihanja je odvisna od sorte in stopnje razvoja bolezenskih znamenj;
• listi so togi in krhki in se pri mečkanju zdrobijo;
• v času odpadanja listja se listna ploskev navadno loči od peclja tako, da  pecelj še dolgo ostane na rozgi;
• možna delna nekroza listnih žil.

Bolezenska znamenja na poganjkih in rozgah:

• mlahavi ali povešeni poganjki zaradi pomanjkljivega olesenevanja tkiva;
• pri nekaterih sortah pojav drobnih temnorjavih ali črnih bradavičk na spodnjih medčlenkih zelenih poganjkov;
• rozge so šibkejše rasti, les je slabo dozorel in pozimi pogosto pozebejo;
• možen razvoj nekroz na notranji strani luba;
• poznejše in neenakomerno odganjanje spomladi.

Bolezenska znamenja na grozdju:

• venenje jagod in pozneje sušenje celih grozdov ali njihovih delov od sredine poletja naprej;
• možne posledice so lahko tudi slaba oploditev, osipanje in včasih tudi odmiranje kabrnkov.

Bolezenska znamenja so ponavadi dobro vidna le na vinski trti (latinsko Vitis vinifera), na različnih sortah so različno izražena. Izraženost bolezenskih znamenj je odvisna od sorte, časa v rastni dobi in tudi od časa, ki je minil po okužbi, in od okoljskih dejavnikov. Dobro so vidna tudi na samorodnih trtah, kot je šmarnica (Noah). Na matičnih rastlinah za podlage pa so bolezenska znamenja le redko vidna oziroma slabo izražena.

Navadni srobot

Na okužbo z zlato trsno rumenico pri navadnem srobotu sumimo, če so vidna katera od naslednjih znamenj:

• splošna bledikavost listov;
• rumenenje ali rdečenje listja;
• bolj ali manj izrazito zvijanje listnih robov navzdol.

Navadna jelša

Navadna jelša ponavadi ne kaže vidnih znamenj okužbe, lahko pa listi rumenijo, so manjši ali rahlo zviti, poganjki pa so lahko krajši.

Leska

Gojene leske (na primer Istrska dolgoplodna leska) lahko zaradi okužbe s fitoplazmo FD propadejo. Pojavljajo se tudi metlasti izrastki, rumenenje listov in postopno odmiranje vej.

Širjenje in poti prenosa

Pomemben vir prenosa zlate trsne rumenice na večje razdalje so okuženi cepiči, podlage in trsne cepljenke.

Najbolj učinkovit prenašalec zlate trsne rumenice je ameriški škržatek (latinsko Scaphoideus titanus).

Geografska razširjenost

Zlata trsna rumenica je bila v Evropi prvič ugotovljena v Franciji v petdesetih letih, vendar takratne laboratorijske analize še niso omogočale ločevanja med fitoplazmo FD in fitoplazmo Bois noir (BN), ki povzroča rumenico počrnelosti lesa. Za obe fitoplazmi so značilna enaka bolezenska znamenja. Fitoplazma FD se je razširila tudi v severni Italiji, ugotovljena je bila tudi v Španiji, na Portugalskem, v Švici, Avstriji, Sloveniji, na Hrvaškem, na Madžarskem ter tudi na Slovaškem in Češkem. Fitoplazma FD je razširjena tudi v Srbiji.