Skoči do osrednje vsebine

Zlata trsna rumenica je neozdravljiva bolezen trte, ki jo povzroča karantenska fitoplazma Grapevine flavescence dorée (FD). Pridelek v okuženih vinogradih je slabši po kakovosti in količini, okužene trte lahko v nekaj letih propadejo. Značilna je splošna bledikavost in obarvanje okuženih listov. Pojavi se rdečenje ali rumenenje listov, kasneje tkivo lahko odmre. Listni peclji po odpadanju listja dolgo ostanejo na rozgi. Bolezen se v vinogradih zelo hitro širi s pomočjo prenašalca ameriškega škržatka. Bolezni ni mogoče zdraviti, ampak le preprečevati, in sicer z odstranjevanjem obolelih rastlin in zatiranjem ameriškega škržatka.

Opis in biologija

Zlata trsna rumenica spada v skupino trsnih rumenic, to so bolezni trte (Vitis), ki jih povzročajo fitoplazme. Fitoplazme se naselijo v sitastih ceveh prevodnega tkiva (floem). Preživijo lahko le v živih celicah okuženih rastlin ali žuželčjih prenašalcev, kjer se razmnožujejo. V trti fitoplazme preživijo zimo v olesenelem delu rastline.

Za kateri tip fitoplazme gre, je mogoče ugotoviti le z laboratorijsko analizo. Pri nas sta bili doslej ugotovljeni zlata trsna rumenica, ki jo povzroča fitoplazma Grapevine flavescence dorée (FD) in rumenica počrnelosti lesa (Bois noir, BN), ki jo povzroča Candidatus phytoplasma solani.  

Zlata trsna rumenica se prenaša z ameriškim škržatkom (Scaphoideus titanus), ki se prehranjuje na listih trte in s sesanjem na okuženih trtah sprejme fitoplazmo in jo prenese na zdrave trte. Ameriški škržatek je pri nas navzoč v vseh vinorodnih deželah. Prezimi kot jajčece na lesu trt, iz jajčec se v maju začnejo izlegati ličinke, ki se prek petih razvojnih stadijev ličink in nimf razvijejo v odrasle škržatke. FD lahko prenašajo že nimfe tretjega razvojnega stadija, najbolj učinkoviti prenašalci pa so odrasli škržatki.

Naključno lahko FD prenesejo na trto z alternativnih gostiteljskih rastlin tudi drugi prenašalci, kot so navadni dolgoglavec (Dyctiophara europaea), jelšev škržatek (Oncopsis alni) in vzhodnjaški škržatek (Orientus ishidae).

Bolezenska znamenja

Trta

Na okužbo z zlato trsno rumenico na trti sumimo, če so vidna katera od naslednjih znamenj:

Splošna znamenja
  • očitna bolezenska znamenja se začnejo pojavljati v začetku julija in se proti jeseni stopnjujejo;
  • bolezenska znamenja navadno zajamejo cel trs, včasih pa tudi le del trsa (posamezne rozge);
Listi
  • splošna bledikavost ali obarvanje listov okuženih trsov, ki zajema vse liste na okuženem trsu ali poganjku
  • splošno ali sektorsko rumenenje listja pri belih oziroma rdečenje pri rdečih sortah; obolelo tkivo lahko pozneje na posameznih delih odmre;
  • vihanje listnih robov navznoter; intenzivnost vihanja je odvisna od sorte in stopnje razvoja bolezenskih znamenj;
  • listi so togi in krhki in se pri mečkanju zdrobijo;
  • v času odpadanja listja se listna ploskev navadno loči od peclja tako, da  pecelj še dolgo ostane na rozgi;
  • možna delna nekroza listnih žil,
Poganjki in rozge
  • mlahavi ali povešeni poganjki zaradi pomanjkljivega olesenevanja tkiva;
  • pri nekaterih sortah pojav drobnih temnorjavih ali črnih bradavičk na spodnjih medčlenkih zelenih poganjkov,
  • neenakomerno in pomanjkljivo olesenevanje rozg, zato te pozimi pogosto odmrejo in počrnijo;
  • možen razvoj nekroz na notranji strani luba;
  • poznejše in neenakomerno odganjanje spomladi.
Grozdje
  • venenje jagod in pozneje sušenje celih grozdov ali njihovih delov od sredine poletja naprej;
  • možne posledice so lahko tudi slaba oploditev, osipanje in včasih tudi odmiranje kabrnkov;

Bolezenska znamenja so ponavadi dobro vidna le na vinski trti (Vitis vinifera), na različnih sortah so različno izražena. Izraženost bolezenskih znamenj je odvisna od sorte, časa v rastni dobi in tudi od časa, ki je minil po okužbi, in od okoljskih dejavnikov. Dobro so vidna tudi na samorodnih trtah, kot je šmarnica (Noah). Na matičnih rastlinah za podlage pa so le redko vidna oziroma slabo izražena.

Navadni srobot

  • splošna bledikavost listov
  • rumenenje ali rdečenje listja
  • bolj ali manj izrazito zvijanje listnih robov navzdol

Navadna jelša

Navadna jelša ponavadi ne kaže vidnih znamenj okužbe, lahko pa listi rumenijo, so manjši ali rahlo zviti, poganjki pa so lahko krajši.

Gostiteljske rastline

Navzočnost FD je bila poleg na vinski trti potrjena tudi v navadnem srobotu (Clematis vitalba) in črni jelši (Alnus glutinosa), pa tudi v velikem pajesenu (Ailanthus altissima) ter v leski (Corylus avellana) in vrbi (Salix). V Srbiji je bila FD ugotovljena tudi v divji trti (Vitis sylvestris).

Širjenje in poti prenosa

Pomemben vir prenosa zlate trsne rumenice na večje razdalje so okuženi cepiči, podlage in trsne cepljenke.

Najbolj učinkovit prenašalec zlate trsne rumenice je ameriški škržatek (Scaphoideus titanus).

Geografska razširjenost

Zlata trsna rumenica je bila v Evropi prvič ugotovljena v Franciji v petdesetih letih, vendar takratne laboratorijske analize še niso omogočale ločevanja med FD in fitoplazmo Bois noir (BN), ki povzroča rumenico počrnelosti lesa. Za obe fitoplazmi so značilna enaka bolezenska znamenja. FD se je razširila tudi v severni Italiji, ugotovljena je bila tudi v Španiji, na Portugalskem, v Švici, Avstriji, Sloveniji, na Hrvaškem, na Madžarskem ter tudi na Slovaškem. FD je razširjena tudi v Srbiji.

Osnovne informacije o zlati trsni rumenici.

Ukrepi v Evropski uniji

Predpisi Evropske unije določajo ukrepe za preprečevanje vnosa in širjenja ter izkoreninjenje karantenske fitoplazme Grapevine flavescence dorée, ki povzroča zlato trsno rumenico, v državah članicah Evropske unije.

Prepovedan je vnos rastlin Vitis, razen plodov iz držav, ki niso članice Evropske unije, z izjemo Švice.

Pri premikih znotraj Evropske unije mora rastline za saditev rodu Vitis L., razen plodov in semen (trsne cepljenke, podlage, cepiči, ukoreninjeni ali neukoreninjeni potaknjenci), spremljati rastlinski potni list. Z izdajo rastlinskega potnega lista pridelovalec zagotovi, da so izpolnjene posebne zahteve iz predpisa Evropske unije in sadike niso okužene z zlato trsno rumenico.

Kmalu bo sprejet tudi predpis Evropske unije, ki določa ukrepe za zadrževanje širjenja zlate trsne rumenice na območjih v državah članicah Evropske unije, kjer je bolezen že preveč razširjena in izkoreninjenje ni več mogoče.

Zlata trsna rumenica v Sloveniji

Zlata trsna rumenica (FD) je bila v Sloveniji prvič ugotovljena v okolici Kopra leta 2005, leta 2008 je bila prvič ugotovljena v Posavju v okolici Brežic, v letu 2009 pa v vseh vinorodnih deželah. V naslednjih letih so sledile številne najdbe v vseh vinorodnih deželah. Večji izbruhi so bili ugotovljeni v slovenski Istri, na Krasu in na Dolenjskem v okolici Novega Mesta. V letu 2021 je bil obsežen izbruh ugotovljen na Ljutomersko Ormoškem območju.

Razmejena območja v Sloveniji

Po uradni potrditvi navzočnosti zlate trsne rumenice na rastlinah Vitis, Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin določi razmejena območja za zlato trsno rumenico (okuženo območje, varovalni pas in žarišče okužbe), kjer se izvajajo prepisani ukrepi za izkoreninjenje ali zadrževanje širjenja zlate trsne rumenice.

Seznam razmejenih območij zlate trsne rumenice

Ukrepi v Sloveniji

Za preprečevanje širjenja te nevarne bolezni trte je ključnega pomena odstranjevanje okuženih trt v žariščih okužbe ter v okuženih območjih in pravočasno zatiranje ameriškega škržatka.

Zatiranje ameriškega škržatka je obvezno:

  • v matičnih vinogradih, trsnicah in matičnjakih povsod po Sloveniji ter
  • v vinogradih za pridelavo grozdja na celotnem razmejenem območju zlate trsne rumenice, ki zajema vse tri vinorodne dežele.

Sredstva, ki so registrirana za vinsko trto in učinkovita zoper ameriškega škržatka ter okvirni roki zatiranja so v Navodilih za zatiranje ameriškega škržatka. Natančnejše roke škropljenja za posamezna območja v prognostičnih obvestilih napove Javna služba zdravstvenega varstva rastlin. Prognostična obvestila so objavljena na spletni strani Agrometeorološkega portala RS, kjer se je mogoče tudi naročiti na prejemanje teh obvestil.

Dodatne informacije

Zakonodaja