Vozličasti dermatitis

Razširjenost

Vozličasti dermatitis (VD) je bil stalno prisoten izključno v vzhodni, južni in zahodni Afriki. Na območju Evropske unije (EU) je bil prvič ugotovljen avgusta 2015 v Grčiji, od koder se je razširil v Bolgarijo in države Zahodnega Balkana. Bolezen je bila, predvsem zaradi koordiniranih akcij cepljenja v vseh okuženih državah, uspešno obvladana leta 2018. V naslednjih letih v EU ni bilo izbruhov VD.

Junija letos pa je Italija najprej poročala o izbruhu bolezni na Sardiniji, nato so izbruh potrdili še v Lombardiji, na severu Italije. Konec junija so prvi pojav VD potrdili tudi v Franciji.

Situacija v Sloveniji

V Sloveniji VD še nikoli ni bil ugotovljen.

V letih 2016 do 2020 smo zaradi pojavov in širjenja VD na območju držav Zahodnega Balkana v okviru sistema zgodnjega odkrivanja bolezni izvajali redne klinične preglede obratov z govedom na območju z visokim tveganjem. Primerov VD nismo ugotovili.

Poleg tega se v okviru pasivnega nadzora govedo, ki kaže klinične znake, značilne za VD (npr. kožne spremembe), pregleda na prisotnost virusa VD. 

Vsi rezultati so bili negativni.

Povzročitelj

Družina virusov Poxviridae, rod Capripoxvirus (virus osepnic ovac in koz), serotip 1 virusa vozličastega dermatitisa (Lumpy skin disease virus - LSDV).

LSDV je izredno stabilen, dalj časa preživi pri sobni temperaturi, še posebej v posušenih krastah. LSDV je zelo odporen na inaktivacijo, v nekroznih kožnih vozličih preživi do 33 dni ali dlje, v posušenih krastah največ 35 dni in najmanj 18 dni v na zraku sušenih kožah. V okolju lahko preživi dalj časa. Virus je občutljiv na svetlobo in detergente, ki vsebujejo lipidna topila. V temnem okolju, kot so okuženi živalski hlevi, lahko virus preživi tudi več mesecev.

Dovzetne živali

Govedo, ameriški bizon, zebu, vodni bivol, afriški bivol, kamele starega sveta, žirafe in antilope.

Prenos okužbe

Bolezen se hitro širi, predvsem s premiki okuženih živali.

Glavni način prenosa bolezni je mehanski prenos s prenašalci iz debla členonožcev (Arthropoda), na primer obadi, muhe, mušice, komarji in pršice.

Prenos je možen tudi z neposrednim stikom, okuženim semenom, neobdelanimi živalskimi kožami in njihovimi izdelki (na primer lovske trofeje), surovimi mesnimi izdelki, surovimi mlečnimi izdelki in živalsko krmo, pridobljeno iz njih, vključno s kolostrumom.

Čeprav do sedaj ni bila ugotovljena specifična vrsta vektorja, imajo komarji (na primer Culex mirificens in Aedes natrionus) in muhe (na primer Stomoxys calcitrans in Biomyia fasciata) pomembno vlogo pri prenosu bolezni.

V manjši meri lahko predstavlja vir okužbe tudi neposreden stik med okuženimi živalmi.

Do prenosa bolezni lahko pride tudi z zaužitjem vode in krme, onesnažene s slino okužene živali.

Bolezen se ne prenaša na ljudi.

Čas inkubacije

Inkubacijska doba je 28 dni.

Klinični znaki

Bolezen se kaže s povišano temperaturo, vnetjem nosne sluznice, očesnih veznic in prekomernim slinjenjem. Pri obolelih živalih se znatno zniža mlečnost. Pojavijo se boleči vozliči velikosti 2 do 5 cm, ki se razvijejo po celem telesu, predvsem po glavi, vratu, vimenu in presredku. Vozliči prizadenejo kožo in podkožje, iz njih se lahko izloča serozna tekočina. Po dveh tednih lahko vozliči nekrotizirajo. Po sluznicah ustne votline, prebavil, sapnika in pljuč se pojavijo lezije. Živali so depresivne, neješče in hujšajo. Bezgavke so povečane, pojavijo se otekline po okončinah.

Preprečevanje in nadzor

Bolezni se ne zdravi.

Poleg izločanja vseh okuženih in dovzetnih živali v čredi (popolni stamping out) in omejitve premikov dovzetnih živali in živalskih proizvodov, velja za najučinkovitejši ukrep za nadzor bolezni obvezno masovno cepljenje (95 odstotna precepljenost) s homolognim, oslabljenim sevom LSDV (Neethling). Cepljenje z uporabo heterolognega seva cepiva (sev virusa osepnic ovac in koz) je manj učinkovito. 

Cepivo v Sloveniji zaenkrat ni na voljo, za njegovo uporabo je potrebna odobritev pristojnih organov.