Na dan sv. Marije Magdalene leta 1991 sta slovenski predsednik in član tedaj že skoraj nekdanjega zveznega predsedstva mukoma odpotovala na sestanek vrhov jugoslovanske federacije, kjer so si delali utvare, da lahko v skoraj že mrtvi državi pričarajo mir. Nadaljeval se je nekaj dni prej zapovedani umik jugoslovanske vojske iz Slovenije, na Hrvaškem pa je čedalje bolj divjala vojna.

Izseljenski in zamejski časopisi iz poletja 1991 so še vedno prinašali novice o razglasitvi samostojne države, poudarjali veliko vlogo slovenske teritorialne obrambe in policije v osamosvojitveni vojni za Slovenijo, naslavljali pisma, deklaracije in proteste znotraj svojih držav za čimprejšnje priznanje slovenske države ter zbirali finančna sredstva za povračilo škode, ki jo je prinesla osamosvojitvena vojna.

Razmere v Sloveniji so se umirjale, vojska je začela prazniti manjše objekte, po vojašnicah pa so hodili opazovalci ES, ki so bdeli nad izvajanjem Brionske deklaracije. Slovenija je iskala politične zaveznike na Zahodu, tudi odnos ZDA do Slovenije se je nekoliko otoplil. Navkljub umirjanju razmer pa so izjave nekaterih radikalnih srbskih armadnih častnikov vzbujale zaskrbljenost in strah pred obnovitvijo pravkar končane vojne.

Dan po sklepu predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), da se Jugoslovanska ljudska armada (JLA) umakne iz Slovenije, so si doma in na tujem sledili odmevi. Zvedelo se je, da bo vojska zapustila slovenske meje, čeprav Brionska deklaracija tega ni predvidevala. Iz zamejstva so prišli novi znaki solidarnosti s Slovenijo in podpore njeni polni neodvisnosti.

Sklep jugoslovanskega predsedstva, da se bo Jugoslovanska ljudska armada (JLA) v treh mesecih umaknila iz Republike Slovenije (RS), je pomenil zgodovinsko odločitev za Slovenijo, saj so se s tem odprle možnosti in upanje za mirno nadaljevanje življenja na poti mlade države Slovenije. Zbor združenega dela (ZZD) je predlagal, da preneha poslanski mandat predstavniku zaposlenih v JLA Milanu Aksentijeviću kot poslancu ZZD. Slovenska skupščina je obravnavala in sprejela predloge za izdajo treh zakonov zdravstvene zakonodaje.

Na dan sv. Aleša spokornika leta 1991 se je v vsem »sijaju« razkrila nefunkcionalnost na papirju najvišjega organa pravzaprav že pokojne jugoslovanske federacije. Predsedniku Stjepanu Mesiću že drugi dan zapored ni uspelo pripraviti sklepčne seje zveznega predsedstva. Dogajanje v slovenski skupščini je po drugi strani kazalo, da se parlamentarno življenje po vojni vrača v običajne tirnice in da bo preobrazba družbe v novi državi trši oreh od osamosvojitve.

Gospodarski položaj Slovenije se je iz dneva v dan slabšal, pri tem pa je del odgovornosti za stopnjevanje težav nosila tudi mednarodna skupnost. Zaradi Brionske deklaracije je morala Slovenija nadaljnje tri mesece ostati v jugoslovanski gospodarski ureditvi, kar ji je povzročalo ogromne praktične težave – jugoslovanski trg ni več deloval, tujega kapitala pa zaradi (po)vojnih razmer in nepriznanja samostojnosti slovensko gospodarstvo ni moglo pričakovati. To je otežilo preskrbo proizvodnje z reprodukcijskim materialom in jo tako zaustavljalo. Slovenska vlada je zato vse moči usmerila v prizadevanja za mednarodno priznanje. Vizija, da Slovenija postane del evropskega zahodnega sveta, se je pozneje izkazala za ključno tudi na gospodarskem področju.

Na današnji razširjeni seji predsedstva Republike Slovenije so v prvem delu analizirali razmere po državi in ugotavljali vojno škodo, v drugem delu pa se pogovarjali o uresničevanju Brionske deklaracije ter sprejeli odločitev, da odide na sejo predsedstva SFRJ na Brione le dr. Janez Drnovšek in ne tudi Milan Kučan, ter skuša razčistiti nekatera odprta vprašanja, opozoriti na kršitve Brionske deklaracije in predvsem zahtevati umik JA.

Pred napovedanim prihodom tujih opazovalcev v Slovenijo si je jugoslovanska armada prek več kanalov na vsak način želela izboljšati pogajalska izhodišča. Generali so se zavedali, da bi z morebitnim novim spopadom prekršili Brionsko deklaracijo in s tem ogrozili več milijard dolarjev vredno vojaško opremo, ki je bila še vedno nameščena v Sloveniji. To so nameravali uporabiti pri zavarovanju svojih interesov v drugih delih Jugoslavije. 14. korpus armade je celo napovedal, da bo brez dovoljenja Slovenije začel premike in vojaško usposabljanje, zaradi česar je znova prišlo do blokade nekaterih vojašnic. Namera armade je bila, da bi opazovalci potrdili neko novo stanje, ki bi se bistveno razlikovalo od stanja na dan 25. junija 1991, saj je čutila, da njena moč v Sloveniji usiha.

V obdobju po podpisu Brionske deklaracije se je vse bolj jasno kazalo, da je jugoslovanski Zvezni izvršni svet (ZIS) pod vodstvom premierja Anteja Markovića izgubil nadzor nad delovanjem Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo (ZSLO) oziroma Jugoslovanske ljudske armade (JLA), katere predstavniki niso imeli namena spoštovati določil tega sporazuma. Namestnik ministra za ljudsko obrambo Stane Brovet je 10. julija opozarjal, da Slovenija in Hrvaška ne vplačujeta sredstev v zvezni vojaški proračun. Zato je ZSLO Narodni banki Jugoslavije (NBJ) predlagal, da ne upošteva priporočila ZIS o deblokadi računov hrvaške in slovenske republiške banke.

Po sprejetju brionske deklaracije je operativna skupina natančno analizirala situacijo. Dogovorjeno je bilo, da se vztraja pri brezpogojnem umiku enot JA v vojašnice, ki morajo tam tudi ostati. Obnavljanje enot JA in njihov prehod čez hrvaško – slovensko mejo ni dovoljeno. Nove stražnice na meji so se okrepile. Zavlačevalo se bo vračanje zasedenih objektov, orožja in opreme JA. Ofenzivno orožje ne bo vrnjeno, skladišča JA pa so bila že zdavnaj izpraznjena. JA ne bo dovoljen dostop do meje. Kljub obtožbam nekaterih politikov, da se na ta način ponovno zaostruje konflikt, se je izkazalo, da je to edina možnost. V nasprotnem primeru bi bila brionska deklaracija za Slovenijo lahko usodna.

Slovenska skupščina je 10. julija sicer večinsko podprla brionski sporazum, njegove določbe pa je slovensko vodstvo v praksi poskušalo tolmačiti tako, da bi obdržali v vojni pridobljeni položaj. Možnost vnovičnega napada JA na Republiko Slovenijo je bila namreč velika. Takšno pričakovanje je v tajnih pogovorih v Sloveniji izrazil tudi opazovalec ameriškega veleposlanika v Beogradu. Evropske države niso dajale zagotovil, da bi branile Slovenijo ob morebitnem vnovičnem napadu JA. Poglavitna naloga slovenskih oblasti v tistih dneh je zato bila – kljub sprejemu brionske deklaracije – onemogočiti JA, da bi okrepila svoj položaj v Sloveniji.

Za samostojno Slovenijo je bil 10. julij 1991 eden najpomembnejših dni na poti k miru. Skupščina Republike Slovenije (RS) je sprejela Brionsko deklaracijo, s katero se sicer večina slovenskih politikov, pa tudi Slovenk in Slovencev, ni strinjala. V sprejetju deklaracije so kljub temu prepoznali možnost, da se Slovenija izogne še hujši vojni in ob pomoči Evropske skupnosti (ES) pride do želenega miru kot samostojna in neodvisna država, kar bi omogočilo, da dejansko doseže samostojnost in neodvisnost. Evropski parlament je istega dne sprejel novo resolucijo o Jugoslaviji, s katero je potrdil brionski dogovor.

V slovenski stvarnosti je na današnji dan odmevalo predvsem dogajanje okrog Brionske deklaracije. Tako so hkrati potekali pogovori na različnih ravneh po Jugoslaviji in Evropi. V Sloveniji so pogajalci iz Brionov predsednikom strank predstavljali rezultate deklaracije, obenem sta zvezna odposlanca govorila o kršitvah slovenske strani. V Strasbourgu pa je Evropska skupnost debatirala o preprečevanju državljanske vojne v Jugoslaviji, kjer so kot rešitev videli ravno dogovor iz Brionov.

Osmi julij 1991 je bil v Sloveniji povsem v znamenju premlevanja ponoči sprejete Brionske deklaracije. Pri večini politike in običajnih državljanov je prevladovalo razočaranje, saj se je zdelo, da je bila Slovenija potisnjena v kot kljub vojaški zmagi.

To je bil zadnji dan intenzivnejših vojaških spopadov na Slovenskem. Ponoči so nenapovedana letala in helikopterji jugoslovanskega vojaškega letalstva preletavali slovensko ozemlje. JA je imela v vojni za Slovenijo 48 mrtvih in 116 ranjenih. Enote TO so zajele 2.663 jugoslovanskih vojakov, 3.090 pa jih je prebegnilo na slovensko stran. Od 22.000 vojakov jih je torej JA izgubila več kot četrtino. Slovenska TO je imela 9 mrtvih in 44 ranjenih, slovenska policija pa 4 mrtve. JA je zajela le enega častnika TO. Iz slovenske TO ni nihče prestopil v JA. JA je začela vojno tehnično in številčno močnejša. Zaradi pomanjkanja oborožitve slovenska TO ni bila sposobna mobilizirati več svojih pripadnikov. Ob koncu vojne se je slika obrnila v slovensko korist, saj je bilo zaradi zaplenjenega orožja in opreme že 5. julija 1991 oboroženih 35.300 slovenskih vojakov, ki so skupaj s policijskimi silami branili mlado slovensko državo. Srbski voditelj Milošević se je zato namesto za centralizacijo in unitarizacijo jugoslovanske države pod srbsko nadvlado odločil za oblikovanje »Velike Srbije«.

Na predvečer brionskih pogovorov je slovenska stran vojaško in politično vse bolj obvladovala položaj, saj je nadzirala okoli 99% slovenskega ozemlja, pridobivala močno mednarodno politično podporo in opazovala razkroj sovražnikove armade. Po državi se je sicer še vedno slišalo streljanje, v okolici vojašnic je bilo napeto, ampak Kadijevićev večerni govor je nakazoval konec prisotnosti tuje armade na slovenskih tleh.

Na Vrhniki je JA napadla enote TO. Do streljanja je prišlo tudi v vojašnici v Novem mestu. Vse enote JA so se vrnile na svoje izhodiščne položaje, razen na Brniku. Slovenijo so še vedno preletavali vojaški helikopterji in letala. Peterle je odpotoval v Bruselj na pogovore s predstavniki Evropske skupnosti.

Nadzor slovenske državne meje je bil 4. julija 1991 v celoti v rokah Republike Slovenije. Tako so slovenske vojaške sile dosegle pomembno zmago, eden glavnih (uradnih) vojaških ciljev jugoslovanske armade, tj. prevzeti vse mejne prehode in zavarovati državno mejo SFRJ, pa ni bil izpolnjen. Če se Slovenija ne bi tako uspešno branila, se jugoslovanska stran sploh ne bi bila pripravljena pogajati. Kot je zapisal dr. Jože Pučnik: »Prav oborožene sile slovenskega naroda so v odločilnem trenutku z orožjem, predvsem pa z inteligentno strategijo in taktiko obranile slovensko suverenost.« Zaradi vojaških uspehov je bila Slovenija v odnosih z Jugoslavijo enakovreden partner. Predsedstvo SFRJ je 4. julija 1991 sicer z ultimati in grožnjami spet poskušalo vzpostaviti stanje meja, kakršno je bilo pred 25. junijem, vendar Slovenija teh ultimatov ni bila več pripravljena sprejeti.

Boji so se nadaljevali: v Krakovskem gozdu je bila jugoslovanska armada (v nadaljevanju JA) poražena, na Gorenjskem in Štajerskem so bili mejni prehodi in stražnice v slovenskih rokah. JA je kritično situacijo skušala reševati z dodatnimi okrepitvami. Vendar so bile s pogumno obrambo dolenjskih enot TO večinoma ustavljene že pri vstopu v državo. Tudi zato so bili preostanki enot JA v Sloveniji v času pred brionskim sporazumom strateško v vseh pogledih v podrejenem položaju.