Skoči do osrednje vsebine

12. 7. 1991: Brionska deklaracija bi bila lahko usodna za Slovenijo

v roki svinčnik, roka sloni na volilnem lističu

Po sprejetju brionske deklaracije je operativna skupina natančno analizirala situacijo. Dogovorjeno je bilo, da se vztraja pri brezpogojnem umiku enot JA v vojašnice, ki morajo tam tudi ostati. Obnavljanje enot JA in njihov prehod čez hrvaško – slovensko mejo ni dovoljeno. Nove stražnice na meji so se okrepile. Zavlačevalo se bo vračanje zasedenih objektov, orožja in opreme JA. Ofenzivno orožje ne bo vrnjeno, skladišča JA pa so bila že zdavnaj izpraznjena. JA ne bo dovoljen dostop do meje. Kljub obtožbam nekaterih politikov, da se na ta način ponovno zaostruje konflikt, se je izkazalo, da je to edina možnost. V nasprotnem primeru bi bila brionska deklaracija za Slovenijo lahko usodna.

vojak stoji na cesti, v rokah drži puško

Prestrašen vojak JLA | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Izpuščeni še zadnji oficirji agresorske vojske

Do 23. ure tega dne je bilo izpuščenih zadnjih 120 oficirjev JA od skupaj nad 200 zajetih. Izpuščeni pa so bili tudi vsi vojaki in civilisti, ki so delali v okviru jugoslovanske vojske. Obrambni minister Janez Janša je na novinarski konferenci povedal, da se »osip« v JA še nadaljuje, saj vojaki bežijo iz svojih enot in se predajajo slovenskim vojakom in policistom. Slovenija ni nobenega vojaka poslala domov proti njegovi volji, oficirjem pa je celo omogočila »strokovno delo in socialno varnost«. Minister je v zvezi s tem opozoril na nasilna vdiranja vojaške policije v stanovanja pobeglih vojakov. Opozoril je tudi na nadaljnja izzivanja jugoslovanske vojske zlasti z nenajavljenimi poleti transportnih helikopterjev.

Na svoji zemlji svoj gospod

S tem naslovom je Naša luč, mesečnik za Slovence po svetu, pozdravila samostojno in neodvisno Slovenijo. Kot je napisal uvodničar, si nihče ni delal utvar, da bo ta odločitev postala meso in kri čez noč, prav tako pa si najbrž nihče ni niti v sanjah predstavljal, da bo na tej poti toliko zaprek tako v jugoslovanskem prostoru kakor v mednarodnem svetu. »Prvi pozdrav je prišel od južnih bratov. In kakšen! Srbsko-partijski generali so poslali nad Slovenijo tanke, oklepnike, letala, helikopterje in vojake, katerih mnogi niso vedeli niti tega, kam gredo in po kaj. Vojska je vzela zares in naredila vse, da bi zavzela slovenske meje, kakor je bilo ukazano. Pri tem so z vso surovostjo mendrali avte, tovornjake in ljudi.« Agresorska vojska je pustila za seboj nepopravljivo škodo: uničila je življenja, ceste, hiše, cerkve … Vendar se je pri tem napadu ponovila zgodba o Davidu in Goljatu: mlada slovenska vojska se je skoraj z golimi rokami spoprijela z vsemogočno jugoslovansko vojsko in jo premagala in do konca ponižala, je še poročala Naša luč.

Avstralske Misli so poročale o pismu, ki ga je torontski nadškof dr. Alojzij Ambrožič poslal svojemu ljubljanskemu kolegu dr. Šuštarju. V njem poroča o svojem delu in delu drugih zdomcev na mednarodnem polju za Slovenijo, obenem pa čestita za odločitve, korajžo in brihtnost. »Dobili ste politično in vojaško bitko, zmagali se pa na še odločilnejši fronti, namreč na fronti javnih občil in svetovnega političnega mnenja. Prvič v vsem moderni zgodovini je Slovenija kot Slovenija prihajala na prve strani svetovnih dnevnikov in v prve minute televizijskih poročil dan za dnem, teden za tednom. Vaš odpor, vaš pogum, vaša pamet in spretnost, vaše gentlemanstvo je nekaj čudovitega. Naj se vam kot emigrant iz srca zahvalim – to, kar ste vi, me potrjuje v novi domovini.« Pismo je končal z mislijo, kako je skupaj z drugimi slovenskimi izseljenci ponosen na to, da je Slovenec.

Odmevi na Brionsko deklaracijo

Časopis Slovenec je na ta dan prinesel dva komentarja o Brionski deklaraciji. Mira Dobravec je ugotavljala, da Slovenci »z vsemi grenkimi izkušnjami in dodatnim bremenom spomina na mrtve in razsuto domovino ne moremo več pristajati na nadoblast ljudi, ki hočejo imeti vedno prav in ki svojo voljo uresničujejo s silo, ki ji ni primere. Počakali bomo tri mesece, požrli vse grenkobe razočaranja in nepravičnosti, vendar samo tri mesece.« Borut Koren pa je napisal, da so pogoji evropske trojke precej bolj podobni diktatu kakor »pomoči evropske skupnosti malemu narodu z demokratično izvoljeno vlado, ki se je v srcu Evrope boril proti stalinističnim srbskim generalom«. Dodal je, da je nemoralno izničevati uspeh bojev, kakršen je slovenski in kakršnih Evropa sploh ni več sposobna. Govoriti o nujnih pogajanjih po vojni, hkrati pa vsiljevati kapitulacijo je nepošteno. Deklaracijo je komentiral tudi poslanec Ervin Schwarzbartl, saj je bil ogorčen nad dejstvom, da sta bila pri njenem sprejemanju onemogočena razpravljanje in vlaganje amandmajev. Zatrdil je, da je Slovenija za Evropo samo republika v Jugoslaviji in da je slednjo treba podpreti moralno in materialno z Markovićevimi reformnimi paketi vred samo zato, da bo mir na vratih Evrope. »Že slutim pritiske Markovićeve vlade, ki si obeta izdatne pomoči Zahoda, pa predsedstva, da ostanemo v nekakšni ohlapni Jugoslaviji in nepomirljivost JA, ki je pripravljena še intervenirati, ker je nihče ne brzda, nam pa nihče ne daje jamstev ne za mir ne za poznejše priznanje samostojnosti.«

Avtor: Lenart Rihar

Viri in literatura:

  • Slovenec, 13. 7. 1991.
  • Delo, 13. 7. 1991.
  • Dnevnik, 13. 7. 1991.
  • Janez Janša, Premiki: nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992 (3. dopolnjena izdaja), Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013.
  • Naša luč, mesečnik za Slovence po svetu
  • Misli, politični tednik Slovencev živečih v Avstraliji

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30