Skoči do osrednje vsebine

7. 7. 1991: Brionska deklaracija vzpostavila status quo, obe strani sta se odločali, kako naprej

To je bil zadnji dan intenzivnejših vojaških spopadov na Slovenskem. Ponoči so nenapovedana letala in helikopterji jugoslovanskega vojaškega letalstva preletavali slovensko ozemlje. JA je imela v vojni za Slovenijo 48 mrtvih in 116 ranjenih. Enote TO so zajele 2.663 jugoslovanskih vojakov, 3.090 pa jih je prebegnilo na slovensko stran. Od 22.000 vojakov jih je torej JA izgubila več kot četrtino.
Slovenska TO je imela 9 mrtvih in 44 ranjenih, slovenska policija pa 4 mrtve. JA je zajela le enega častnika TO. Iz slovenske TO ni nihče prestopil v JA.
JA je začela vojno tehnično in številčno močnejša. Zaradi pomanjkanja oborožitve slovenska TO ni bila sposobna mobilizirati več svojih pripadnikov. Ob koncu vojne se je slika obrnila v slovensko korist, saj je bilo zaradi zaplenjenega orožja in opreme že 5. julija 1991 oboroženih 35.300 slovenskih vojakov, ki so skupaj s policijskimi silami branili mlado slovensko državo.
Srbski voditelj Milošević se je zato namesto za centralizacijo in unitarizacijo jugoslovanske države pod srbsko nadvlado odločil za oblikovanje »Velike Srbije«.

Ozemlje Slovenije, Hrvaške in Jugoslavije ob podpisu Brionske deklaracije.

Ozemlje Slovenije, Hrvaške in Jugoslavije ob podpisu Brionske deklaracije. | Avtor Gap/Wikipedia

BD

Pogajanja na Brionih so bila za slovensko stran razočaranje, evropska trojka ni dopuščala argumentiranih pogovorov, ampak je bilo vse podrejeno ciljem, ki so si jih zamislili trije ministri Evropske skupnosti (ES). V dveh zaporednih dneh sta nastopila Blagoje Ađić, načelnik generalštaba JLA, ki je napovedoval nov napad na Slovenijo, in Veljko Kadijevič, minister za obrambo v zvezni vladi, ki pa se je dan pozneje spraševal, ali je vojna s Slovenijo smiselna. Mednarodna skupnost je bila Sloveniji čedalje bolj naklonjena, k čemur so prispevale tudi številne pobude in zahteve, ki so jih v tujino pošiljali doma in v svetu uveljavljeni posamezniki najrazličnejših strok ter Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Zadnji dan vojne in nadaljevanje premirja, Ađić še dva dni prej napovedoval nov napad na Slovenijo

Na nedeljski novinarski konferenci so Janez Janša, Igor Bavčar in Jelko Kacin povzeli bistvene poudarke iz govora, ki ga je imel 5. julija general Blagoje Ađić v Centru visokih vojaških šol v Beogradu, namenjen  skupini 150 oficirjev, ki jih je vojaški vrh nameraval poslati v enote JLA v Sloveniji in na Hrvaškem. Ađić je oficirjem dejal, da je JLA v vojni zaradi enostranskih in predrznih potez Slovenije, zato je položaj težji kakor leta 1941. Večstrankarski sistem je sprl narode Jugoslavije, na oblast so prišli politiki, ki hočejo spremeniti družbeni sistem in uvesti klasični kapitalizem v njegovi najslabši različici.

V odzivih je bil obrambni minister Janša realen z oceno, da lahko armada v Sloveniji angažira največ od 70 do 100 tisoč vojakov, sicer ne bi mogla nadzirati razmer v drugih delih države. Je pa bila po njegovih ocenah TO sposobna obvladati tudi napad takih razsežnosti.

JLA je sicer tega dne prenehala z vsemi oboroženimi dejavnostmi, vse enote so se vrnile v vojašnice. Hkrati je sicer armada kršila premirje z nenajavljenimi preleti letal jugoslovanskega vojaškega letalstva, letalskim snemanjem položajev TO, s helikopterji z oznakami Rdečega križa so se v vojašnice vključevali novi starešine JLA. Slovenske obrambne sile so poostreno nadzorovale vojašnice in gibanje JLA izven njih.

Številke se obrnejo v korist Teritorialne obrambe 

JLA je imela ob koncu vojne za Slovenijo 48 mrtvih in 116 ranjenih. Enote TO so zajele 2.663 jugoslovanskih vojakov, 3.090 pa jih je prebegnilo na slovensko stran. Slovenska TO je imela pet mrtvih in 44 ranjenih, slovenska policija pa štiri mrtve. JLA je zajela le enega častnika TO.

JLA je začela vojno tehnično in številčno močnejša. Zaradi pomanjkanja oborožitve slovenska TO sprva ni bila sposobna mobilizirati več svojih pripadnikov. Ob koncu pa se je stanje spremenilo v slovensko korist, saj je bilo zaradi zaplenjenega orožja in opreme že 5. julija oboroženih 35.300 slovenskih vojakov.

Brionska deklaracija in odzivi mednarodne skupnosti

Na Brionih so se na pobudo Evropske skupnosti in njenega glavnega pogajalca, nizozemskega zunanjega ministra Hansa van den Broeka srečali predstavniki Republike Slovenije, Republike Hrvaške in federacije. ES je zastopala evropska trojka, v kateri sta bila še zunanji minister Luksemburga Jacques Poos in Portugalske Joao de Deus Pinheiro. V slovenski delegaciji so bili Milan Kučan, Lojze Peterle, Dimitrij Rupel, France Bučar in Janez Drnovšek.

Končni sporazum je vključeval dogovor, da nadzor na mejah Republike Slovenije opravlja slovenska milica, carina ostane prihodek federacije, na mejah se obnovijo razmere pred 25. junijem, slovenske obrambne sile deblokirajo vojašnice, enote JLA se vrnejo vanje, TO se demobilizira, vsi ujetniki morajo biti izpuščeni v enem dnevu, slovenski osamosvojitveni ukrepi pa tri mesece mirujejo.

Po oceni Janše in Bavčarja bi lahko poudarki iz Ađićevega govora koristili tudi slovenskim pogajalcem na Brionih, kar pa se žal ni zgodilo. Žal ni bilo možnosti za argumentirano razpravo, evropska trojka je bila skrajno neprožna in arogantna tako do Slovencev kakor tudi do Anteja Markoviča. Predvsem van den Broek je bil skoraj sovražno razpoložen do Slovenije (Premiki, 235). Šlo je za ponudbo, vzemi (mir) ali pusti (vojna), kar ni omogočalo veliko izbire.

V Premikih (str. 235–245) so objavljeni zapiski s treh sestankov na Brionih, in sicer uvodnega sestanka slovenske delegacije s predstavniki dvanajsterice, s sestanka trojke s člani predsedstva in zveznih institucij ter s sestanka predstavnikov Evropske skupnosti s slovensko delegacijo.

Odzivi mednarodne skupnosti in prizadevanja Slovencev doma in v tujini

Med odzivi v mednarodni javnosti je bila v ospredju zahteva Velike Britanije za sklic Varnostnega sveta, če se brionska pogajanja ne bi ustrezno izšla. Sklicu bi v tem primeru nasprotovala Moskva. Češkoslovaška vlada je podprla prizadevanja Slovenije in Hrvaške za samostojnost. Podobno se je izrazil grški zunanji minister.

V italijanskih medijih je prevladoval vtis, da je Miloševič Slovenijo odpisal, razvoja dogodkov na Hrvaškem pa ne prepuščal naključju. Tisk v Angliji je razmere v Sloveniji ocenil za prelomne ter izrazil zaskrbljenost zaradi vse večje grožnje za spopad Srbov in Hrvatov.

Drago Demšar, Niko Grafenauer, Drago Jančar, Saša Markovič, Boris A. Novak, Jaroslav Skrušny, Jože Snoj, Dane Zajc in Tomaž Zalaznik so se v imenu Nove revije podpisali poziv predsedstvu SFRJ, naj ukaže jugoslovanski armadi zaustavitev načrtovanja novih napadov na Slovenijo. Številni slovenski intelektualci, umetniki, znanstveniki, gospodarstveniki in kulturniki so si prek svojih prijateljev po svetu prizadevali vplivati na oblikovanje Sloveniji prijaznega svetovnega javnega mnenja (Premiki, 227).

 

Avtor: Jani Drnovšek

 

Viri in literatura:

  • Andreja Valič Zver, Stali smo in obstali: 30. obletnica razglasitve in obrambe samostojne in neodvisne države Republike Slovenije, Urad Vlade RS za komuniciranje, Ljubljana, 2021.
  • Delo, 8. julija 1991, str. 1, 2.
  • Janez Janša, Premiki (2. dopolnjena izdaja), Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1992.

 

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30