Dovoliti polet ali ne?

V makedonskem Ohridu bi se morala 22. julija že dopoldne začeti razširjena seja jugoslovanskega predsedstva. Slovensko predsedstvo je sicer že v pripravah nanjo na srečanju dan prej dalo jasno vedeti, da je za Slovenijo na prvem mestu popolna osamosvojitev, poznejše sklepanje morebitnih povezav z drugimi republikami pa naj bi bilo močno na stranskem tiru, čeprav ga niso popolnoma izključili.

Kljub temu sta se Slovenca Milan Kučan, predsednik slovenskega predsedstva, in dr. Janez Drnovšek, ki je bil uradno še vedno član zveznega predsedstva, četudi je v bistvu prihajal iz druge države, odpravila na zaprto brniško letališče, da bi odpotovala v Makedonijo. Da bo to mogoče, jima je zagotavljal nemočni predsednik brezzobega predsedstva Stjepan Mesić. Vendar to seveda ni bilo odvisno od njega, temveč od jugoslovanske armade, ki je morala dati dovoljenje za odprtje letališča. Čakanje je trajalo več kakor štiri ure. Vmes je Kučan lahko medijem pojasnil, da je tehnično z letališčem Brnik očitno vse v redu in da razlogov za onemogočanje poletov torej ni. Ob 13.15  je letalo DC 9 Adrie Airways končno poletelo proti Ohridu. Takoj nato so letališče znova zaprli.

Pogovor gluhih

Ko sta prispela v Makedonijo, ki je v času krize predvsem po zaslugi aktivnega člana predsedstva dr. Vasila Tupurkovskega za kratek čas prišla v ospredje, se je predvidena seja s peturno zamudo končno začela. Na njej so bili razen (tokrat)vseh članov zveznega predsedstva vsi vodje republik, zvezni premier Ante Marković in drugi člani umirajoče zvezne vlade.

Pogovarjali so se, kako bi v že močno okrvavljeno Jugoslavijo vrnili mir in kako naj bi ta prebila trimesečni moratorij na izvajanje osamosvojitvenih sklepov Slovenije in Hrvaške, kakor je zapovedovala Brionska deklaracija. Udeleženci so se sporazumeli, da je treba razorožiti vse paravojaške enote v Jugoslaviji in demobilizirati rezervni sestav na Hrvaškem. Šele potem naj bi se armadne enote umaknile v vojašnice. Čeprav bi lahko take sklepe brali, kot da so bili uperjeni predvsem proti srbskim paravojaškim silam na Hrvaškem, bi njihova uveljavitev hkrati pomenila slabšo hrvaško obrambo pred agresijo. Verjetno tudi zato hrvaški predsednik dr. Franjo Tuđman dogovora ni podpisal, temveč se je ob 20. uri zaradi hudega poslabšanja razmer zlasti v okolici Vinkovcev v Slavoniji kot prvi od udeležencev ohridske seje vrnil v Zagreb. Bistveno ni izboljšalo razmer niti njegovo srečanje na štiri oči z zveznim obrambnim ministrom Veljkom Kadijevićem.

Razlage ohridskih pogovorov so se seveda močno razlikovale. Najbolj navdušen nad njimi je bil makedonski predsednik Kiro Gligorov, prekaljeni jugoslovanski funkcionar in nekdanji predsednik komunistične jugoslovanske skupščine, ki je podobno kakor Tupurkovski tiste dni užival kratkotrajno slavo. Dolgoročnega učinka pa podpisovanje deklaracij tako ali tako ni moglo več imeti.

Omenjeno je poudaril Delov komentator Božo Kovač, ko je ugotavljal: »Ante Marković je v svoji predsedniški torbi prinesel že izdelan predlog. Lahko da se bodo člani omizja načelno strinjali z njegovo vsebino, vendar je med federalisti in 'osamosvojitelji' tolikšna oddaljenost, da bo le težko najti srednjo pot, ki bi se je vsi držali.«

Zaradi hitrega in krvavega nadaljevanja razkroja Jugoslavije se ni uresničilo niti Kovačevo pričakovanje, da se bodo republike zaradi skupne gospodarske krize dogovorile vsaj o nekakšni obliki gospodarske povezave.

Samovšečni pogled na vojno

V Sloveniji se je sešel svet opozicijskih liberalnih demokratov nekdanje Zveze socialistične mladine Slovenije. Po izkušnji vojne za Slovenijo je samovšečno ugotavljal, da temeljnih programskih usmeritev stranke ni treba spreminjati, saj da so se tudi v času nedavne preizkušnje izkazale za pravilne. Uspešno vojaško obrambo Slovenije so, zanimivo, dojemali kot potrditev svoje stare zamisli o demilitarizirani državi, ki da je »z zadnjimi dogodki dobila vrsto pozitivnih argumentov«.

Odgovornost za vojno so vsaj posredno naprtili vladajočemu Demosu, saj da je »vojna vselej poraz politike, v tem primeru vladajoče politike, tokrat poraz vladajoče koalicije v Sloveniji, ki je ves čas osamosvajanja ostajala gluha za opozorila, ki so prihajala iz najrazličnejših okolij doma in v tujini«. Člani sveta so se pohvalili, da  je  del omenjenih opozoril  že prihajal od liberalnih demokratov.

22. julija se je nadaljeval umik jugoslovanskih armadnih enot iz Slovenije. Brez njih je med drugim dokončno ostala občina Nova Gorica.

Avtor: Aleš Maver 

Viri in literatura:

• Delo, 23. 7. 1991
• Večer, 23. 7. 1991
• Dnevnik, 23. 7. 1991
• Katoliški glas (Gorica), 25. 7. 1991  
• Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990–1995). Maribor, 2018.
• Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988-1992. Ljubljana, 2013.²
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: kako so gradili državo. Celovec, 2012.  
• Valič Zver, Andreja. Demos, slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30