Skoči do osrednje vsebine

6. 7. 1991: zaradi številnih izzivanj JA je bila situacija še vedno skrajno napeta. V zbirnih centrih se je množilo število vojakov JA, ki so se predajali slovenskim enotam.

Na predvečer brionskih pogovorov je slovenska stran vojaško in politično vse bolj obvladovala položaj, saj je nadzirala okoli 99% slovenskega ozemlja, pridobivala močno mednarodno politično podporo in opazovala razkroj sovražnikove armade. Po državi se je sicer še vedno slišalo streljanje, v okolici vojašnic je bilo napeto, ampak Kadijevićev večerni govor je nakazoval konec prisotnosti tuje armade na slovenskih tleh.

V zbirnih centrih se je množilo število vojakov JA, ki so se predajali slovenskim enotam.

V zbirnih centrih se je množilo število vojakov JA, ki so se predajali slovenskim enotam. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Agresorska armada ukleščena, pogajalci pripravljeni

Zjutraj je potekala seja predsedstva Republike Slovenije, ki sta se je udeležila tudi člana zveznega predsedstva dr. Vasil Tupurkovski in Bogić Bogićević. Gosta sicer nista imela nobenih pooblastil, ampak sta kljub temu slovensko vodstvo prepričevala, naj pristane na nedavni beograjski ultimativni poziv k predaji orožja in prepustitvi mejnih prehodov ter ne izziva jugoslovanske armade (JA), slovenska stran pa je v odgovor poudarila zahtevo po odpustu naših vojakov iz armadnih vrst, kjer so bili deležni različnih pritiskov in nasilja. Glede prekinitve ognja pa je predlagala ustanovitev komisije, sestavljene iz slovenskih in zveznih predstavnikov, ki bi bdela nad spoštovanjem premirja. Ko sta gosta odšla, so se člani razširjenega predsedstva pogovarjali o sestavi delegacije, ki je odšla na Brione. Milan Kučan je sprva zahteval, naj gresta na pogajanja tudi ministra Janez Janša in Igor Bavčar, a so kasneje presodili, da bili bilo bolje, da zaradi negotovih razmer ostaneta doma. Drugi poskus armadnega napada je bil še vedno realna možnost.   

V okolici vojašnic je namreč bilo tega dne še vedno napeto, še vedno je bilo slišati posamezne strele in eksplozije,  JA je izvedla vrsto nenajavljenih letalskih in helikopterskih preletov, nekatere pod oznakami Rdečega križa, nekatere pa brez oznak. Igor Bavčar je opozoril, da vsi ti helikopterji v resnici niso prevažali hrane in sanitetnega materiala, pač pa vojake in strelivo ter opravljali izvidniške naloge s ciljem eliminacije političnega vodstva Slovenije in Hrvaške. Mnogi vojaki so tega dne zaradi vedno hujših razmer skušali pobegniti iz vojašnic, v Šentvidu so za njimi celo streljali. Igor Bavčar je sporočil generalu JA Andriji Rašetu, da bodo vojašnice dobile potrebno infrastrukturo takoj, ko bodo pričele spoštovati premirje.   

Ampak ne glede na posamične provokacije, grožnje in kršitve premirja, je le-to počasi stopalo v veljavo, saj je bila JA varno ukleščena v vojašnicah, TO pa je nadzirala 99% slovenskega ozemlja (Janša, 226), vojna je Slovence poenotila in celo nekateri opozicijski politiki so obiskovali in spodbujali vojake na položajih, prihajala so pisma podpore tujih politikov, različnih organizacij in naših rojakov po svetu (pred ontarijskim parlamentom se je zbralo več tisoč podpornikov slovenske države, kar je bila največja slovenska manifestacija v Kanadi dotlej). Javljali so se tudi številni prostovoljci, ki so se želeli pridružiti slovenski vojski. Nasploh se je bojna pripravljenost TO od začetka vojne zelo okrepila.

Starši zahtevajo svoje otroke

Ob porazu jugoslovanske armade v Sloveniji so se krepile zahteve staršev vojakov po vrnitvi njihovih otrok. Mnogi so prišli z avtobusi v Slovenijo, samo iz Makedonije se je tega dne pripeljalo 10 avtobusov. Tudi starši slovenskih vojakov so se povezali v odbor, ki ga je tega dne sprejel na pogovore slovenski politične vrh, ki je starše seznanil z razmerami v vojašnicah JA in jim zagotovil, da bo zahteva za vrnitev okoli 3000 vojakov, ki so služili vojaški rok v JA, med pogajanji na Brionih na prvem mestu

Kadijević in kislo grozdje

Zvezni obrambni minister Veljko Kadijević je imel zvečer na beograjski televiziji daljši čustveno obarvani nagovor, v katerem je povedal, da je za kaotično stanje v državi kriva ustava iz leta 1974 in usklajen nastop sovražnih držav, kar je okrepilo protijugoslovanske sile v državi. Kadijevićev nagovor je bil precej bolj umirjen od predhodnega Adžićevega, a ga je bilo mogoče razumeti na več načinov. V njem je tako poudaril, da politični organi niso sposobni rešiti nastalega položaja in napovedal razpadanje Jugoslavije na najbolj dramatičen način, če vojska ostane v vojašnicah. V isti sapi pa dodal, da notranje krize ni mogoče rešiti z uporabo vojske, ampak le s političnimi sredstvi. General ni pozabil poudariti, da bi JA zlahka spravila Slovenijo na kolena, ampak »zakaj naj v Sloveniji umirajo vojaki in oficirji drugih narodnosti, če pa jih Slovenci štejejo za tujce in okupatorje« in dodal, da »nam ni do umiranja Slovencev, čeprav ne želijo živeti v Jugoslaviji.« Kadijević in ostali poveljujoči v JA so ob soočenju s porazom ravnali podobno kot lisica v Ezopovi basni o zrelem grozdju. Da bi oprali svojo čast, so načrtno širili celo dezinformacije o mednarodni zaroti, ki je Sloveniji omogočila zmago. V tej zaroti naj bi imela s pošiljkami orožja in inštruktorjev posebno vlogo Zvezna republika Nemčija. Podobnih lažnih vesti je bilo še veliko, na ta dan je tako po poročanju Varnostno-obveščevalne službe po Beogradu zaokrožila alarmantna vest, da je bil izveden atentat na Janeza Janšo in Igorja Bavčarja.

Nagibanje tehtnice na slovensko stran

Agresija na Slovenijo in Hrvaško je imela zelo velik učinek na Zahod in je okrepila naklonjenost številnih evropskih politikov našim osamosvojitvenim težnjam. Tako je italijanski predsednik Francesco Cossiga izjavil, da bi tako italijanska, kot tudi druge zahodnoevropske vlade ob morebitnem drugem napadu JA na Slovenijo in Hrvaško  nemudoma stopili na stran obeh napadenih držav. Še bolj jasen je bil v soboto avstrijski zvezni kancler Vranitzky, ki je bil pred tem zagovornik ohranitve Jugoslavije, tokrat pa je povedal, da bo v primeru ponovne uporabe sile proti Sloveniji opcija o diplomatskem priznanju naše države s strani Avstrije postala »bolj realistična«. Agresija JA je poleg trpljenja in smrti paradoksalno prinesla tudi nov veter v jadra osamosvojitvenemu projektu. Na nevarne posledice razpada Jugoslavije pa je medtem pričel glasneje opozarjati sovjetski predsednik Gorbačov, ampak s svojimi argumenti evropskih kolegov, zlasti nemškega kanclerja Helmuta Kohla, ni uspel prepričati.

Avtor: mag. Jurij P. Emeršič

Literatura:

Večer, 7. 7. 1991

Delo, 7. 7. 1991

Dnevnik, 7. 7. 1991

Svobodna Slovenija, 11. 7. 1991

Janša, Janez. Premiki, Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992, Ljubljana, 1992.

Rupel, Dimitrij. Skrivnost države, Spomini na domače in tuje zadeve 1989-1992.

Valič Zver, Andreja. Stali smo in obstali : 30. obletnica razglasitve in obrambe samostojne in neodvisne države Republike Slovenije. Ljubljana, 2021.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30