Skoči do osrednje vsebine

18. 7. 1991: Jugoslovanska ljudska armada bo v treh mesecih zapustila Republiko Slovenijo

v roki svinčnik, roka sloni na glasovalnem lističu

Sklep jugoslovanskega predsedstva, da se bo Jugoslovanska ljudska armada (JLA) v treh mesecih umaknila iz Republike Slovenije (RS), je pomenil zgodovinsko odločitev za Slovenijo, saj so se s tem odprle možnosti in upanje za mirno nadaljevanje življenja na poti mlade države Slovenije. Zbor združenega dela (ZZD) je predlagal, da preneha poslanski mandat predstavniku zaposlenih v JLA Milanu Aksentijeviću kot poslancu ZZD. Slovenska skupščina je obravnavala in sprejela predloge za izdajo treh zakonov zdravstvene zakonodaje.

Generala Kadijevič in Adžić sedita v dvorani

Generala Veljko Kadijevič in Blagoje Adžić sta priznala poraz JLA v spopadu s TO in pripadniki slovenske policije | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Sklep jugoslovanskega predsedstva o umiku JLA iz Republike Slovenije

Po brionskem dogovoru je generalski in jugoslovanski politični vrh 18. julija 1991 načrtoval operacijo zavarovanja meje SFRJ, kjer bi okrepili sile na mejah s silami iz središča Jugoslavije. Akcijo je zaustavilo srbsko politično vodstvo, »ki je menilo, da gre v slovenskem primeru za izgubljeno stvar, celo nasprotujočo srbskim interesom.« Te interese je videlo na Hrvaškem oziroma na ozemljih, poseljenih z večinskim srbskim prebivalstvom. Tako je srbsko vodstvo zaradi uresničevanja načrta o Veliki Srbiji slovensko ozemlje pustilo ob strani in se usmerilo na izrabljanje JLA pri uresničevanju svojega cilja v drugih jugoslovanskih republikah. Srbski in vojaški vrh sta se odločila umakniti jugoslovansko vojsko s slovenskega ozemlja. »Srbsko vodstvo se je sicer zavzemalo za kazenski udarec po Sloveniji pred umikom, vendar pa je od tega odstopilo zaradi hudega pritiska svoje javnosti, predvsem mater, ki so tudi med vdorom v skupščino SR Srbije poudarjale, da ne dovolijo žrtvovati svojih sinov.« Predsedstvo SFRJ je na seji 18. julija 1991 ugotovilo, da oborožene enote RS niso ravnale v skladu s sklepom Predsedstva SFRJ z dne 12. julija 1991 in določbami Brionske deklaracije, saj ni bilo vzpostavljeno stanje pred 25. junijem 1991, deblokada vseh objektov ni bila opravljena, zaplenjenih sredstev in opreme JLA ni dobila nazaj, naborniki iz Slovenije niso šli služit vojaškega roka v JLA. Dr. Janez Drnovšek, slovenski član jugoslovanskega predsedstva, je na seji predlagal, naj se JLA umakne iz Slovenije, isto je nato predlagal general Veljko Kadijević. Največji nasprotnik predloga je bil predsednik zvezne vlade Ante Marković. Predsedstvo je po osemurni dolgi in mučni razpravi sprejelo sklep (šest glasov za umik, eden vzdržan in eden proti) o umiku JLA iz Republike Slovenije v roku treh mesecev. Pri tej odločitvi se je vzdržal predstavnik iz BiH Bogić Bogičević, nasprotoval pa ji je tudi hrvaški predstavnik Stipe Mesić, vendar ne zato, ker se ne bi strinjal s tem predlogom, ampak ker so se razmere na Hrvaškem zaostrovale, JLA pa je želela tamkajšnje enote okrepiti s posadkami in orožjem iz Slovenije. Mesić je želel, da se JLA umakne tudi iz Hrvaške. Drnovšek je v izjavi za Dnevnik povedal, da je šlo za psihično najbolj naporno sejo, kar jih je kdaj doživel, da pa se je izplačalo.

Sklep predsedstva SFRJ je določal, da se enote 31. korpusa umaknejo v Srbijo, enote 14. korpusa pa v BiH. Sklep je dopuščal, da se pripadniki JLA slovenske narodnosti sami odločijo, ali ostanejo v JLA ali jo zapustijo. Zahtevali so, da se enote JLA umaknejo brez kakršnih koli težav; da se do premestitve enot JLA vsem pripadnikom JLA omogoči nemoteno delovanje na ozemlju RS in se z vsem svojim premoženjem na stroške JLA preselijo v druge republike.

Zbor združenega dela o poslanskem mandatu Milana Aksentijevića

Zbor združenega dela je sprožil vprašanje, ali je še primerno, da je Milan Aksentijević, kot zastopnik zaposlenih v JLA, poslanec ZZD, ker je izgubil pravico biti voljen v ZZD. To pravico pa je Aksentijević izgubil, ker ni podpisal pristopne izjave k Teritorialni obrambi (TO), ki je z razglasitvijo Slovenije postala edina oborožena sila RS. S tem je izgubil aktivno in pasivno volilno pravico za delegata v ZZD, s čimer mu je prenehal poslanski mandat. Poudarili so, da po vojaškem posredovanju v Sloveniji ni odstopil niti ni prestopil v TO. Odločili so se, da bodo ponovno razpravljali o izgubi poslanskega mandata, o katerem pa naj bi se do takrat izrekli tudi vsi poslanski klubi in pristojni organi republiške skupščine.

V slovenski skupščini so razpravljali o predlogih za novo zdravstveno zakonodajo

Slovenska skupščina je obravnavala in sprejela predloge za izdajo treh zakonov zdravstvene zakonodaje: o zdravstveni dejavnosti, zdravstvenem varstvu in zavarovanju ter o lekarniški dejavnosti. Poslanci so imeli veliko pripomb. Ugotavljali so, da so finančne razmere v zdravstvu katastrofalne. Najpomembnejša novost zakona o zdravstvenem varstvu je bil prehod s proračunskega na zavarovalniški sistem financiranja. Z novo zakonodajo je bilo predvideno, da bodo večji del bremena za zdravstveno varstvo nosili posamezniki, a v težkih gospodarskih časih se jim je zdelo vprašljivo, koliko ljudi si bo lahko privoščilo prostovoljno zavarovanje. Mnenje odbora za zdravstvo je bilo, da bo tedanja republiška uprava za zdravstveno varstvo pod plaščem novega zakona želela ohraniti stare oblike delovanja, saj naj bi se spremenilo le ime, delovali pa bi po starem. Ugotavljali so, da je iz predloga osnutka vseh treh zakonov razvidno ohranjanje monopolov, takratne organiziranosti in kadrovske zasedbe. V predlogih osnutka zakonov je bilo financiranje zdravstva nedorečeno. Opozarjali so tudi, da so v novi zdravstveni zakonodaji premalo upoštevana demografsko ogrožena območja. Poslanci se niso strinjali s predlogom osnutka zakona o lekarnarstvu, saj bi lekarne morale biti ne le v večjih središčih, temveč tudi v manjših krajih. Več možnosti naj bi se dalo mladim farmacevtom, da bi na podeželju odpirali zasebne lekarne, za lažje preživetje družine lekarnarja pa naj bi prodajali tudi zdravila za živino, kozmetiko itd. Poslanci so zahtevali, da se njihovi predlogi upoštevajo pri sestavljanju osnutka zakonov.

Avtorica: Mirjam Dujo Jurjevčič 

Viri in literatura:

  • Delo, 19. 7. 1991.
  • Dnevnik, 19. 7. 1991.
  • Večer, 19. 7. 1991.
  • Guštin, Damjan. »Ustavnopravni vidiki slovenskega osamosvajanja«. V: Slovenska osamosvojitev 1991: pričevanja in analize, Simpozij, Brežice, 21. in 22. junij 2001, ur. Jurij Perovšek et al., 191–214. Ljubljana: Državni zbor RS, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2002.
  • Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992.
  • Pesek, Rosvita. Osamosvojitev Slovenije: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? Ljubljana: Nova revija, 2007.
  • Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec: Mohorjeva, 2012.
  • Valič Zver, Andreja. Demos: Slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013.
  • Valič Zver, Andreja. Stali smo in obstali: 30. obletnica razglasitve in obrambe samostojne in neodvisne države Republike Slovenije. Ljubljana: Urad Vlade RS za komuniciranje, 2021.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30