Skoči do osrednje vsebine

8. 7. 1991: Bridko trčenje z Evropo

Osmi julij 1991 je bil v Sloveniji povsem v znamenju premlevanja ponoči sprejete Brionske deklaracije. Pri večini politike in običajnih državljanov je prevladovalo razočaranje, saj se je zdelo, da je bila Slovenija potisnjena v kot kljub vojaški zmagi.

Politiki razočarani sedijo v parlamentu.

Pri večini politike in običajnih državljanov je prevladovalo razočaranje, saj se je zdelo, da je bila Slovenija potisnjena v kot kljub vojaški zmagi. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Razočaranje v Sloveniji

Dan se je že kmalu po polnoči začel z mrzličnim telefoniranjem med Brioni, kjer so bili člani slovenske delegacije, in Ljubljano.  Ob enih ponoči je predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan še v Istri podal izjavo, v kateri je kot pozitivno plat brionskega dogovora izpostavil predvsem, da je bil z njim slovenski problem internacionaliziran. Menil je tudi, da bo po koncu trimesečnega moratorija na izvajanje osamosvojitvenih aktivnosti, ki ga je zapovedovala deklaracija, slovensko osamosvajanje bolj ali manj končano.

Slovenija se je v ponedeljkovo jutro v glavnem zbudila s hudim »mačkom«. Za veliko večino Slovencev je Brionska deklaracija pomenila strahotno razočaranje. Dojemali so jo kot krivičen ultimat predstavnikov Evropske skupnosti. Predvsem je bilo nerazumljivo stališče nizozemskega krščanskodemokratskega zunanjega ministra Hansa van den Broeka, ki je na Brionih sicer veliko govoril o človekovih pravicah in demokraciji. A na koncu se mu je zdelo najpomembneje, da se jugoslovanska armada po fiasku v Sloveniji čuti »ponižano«, zaradi česar se mu je zdelo potrebno celo simbolno, z zastavami na mejah, vzpostaviti stanje pred 25. junijem. Tudi nasploh se je večini Slovencev zdela Brionska deklaracija kratko malo vrnitev na položaje pred – zmagovito – osamosvojitveno vojno, kar so seveda težko sprejemali.

V takšnem ozračju so bile manj pozornosti deležne nekatere »olajševalne« določbe deklaracije, recimo tisto, da meje sicer skladno z zveznimi predpisi nadzirajo slovenski policisti in da carine za zvezno carino pobirajo slovenski cariniki. Ravno te določbe so se pozneje ob pragmatičnem slovenskem pristopu do udejanjanja dogovora in ob hitrih spremembah drugod v Jugoslaviji izkazale za ključne za to, da je Slovenija Brionsko deklaracijo obrnila sebi v prid.

Boleč zgodnji trk z »Evropo«

Po treh desetletjih lahko gledamo v izkušnji z Brionsko deklaracijo prve veliko trčenje osamosvojenih Slovencev z resničnostjo (zahodno)evropske politike. To trčenje je v marsičem podobno šoku, ki ga je ob prvem pravem stiku z »beograjsko čaršijo« dobrih sedem desetletij prej doživel takratni vodilni slovenski politik dr. Anton Korošec. Večini slovenskega občestva je šlo 8. julija 1991 težko v glavo, da so se od socialistične nedemokratične federacije ločili tudi v želji po demokraciji in uveljavitvi evropskih standardov, zdaj pa je Evropska skupnost, ki je s svojim stalnim trepljanjem po rami zveznih funkcionarjev pri marsikaterem med njimi že prej vzbudila občutek, da ima njeno tiho dovoljenje za uporabo sile, nekako stopila na stran agresorjev. Vendar se je v naslednjih letih in desetletjih še velikokrat pokazalo, da si nekdanji socialistični vzhod od severozahodnega krila Evropske skupnosti, poznejše Evropske unije ne more obetati veliko.

Za glasnim poudarjanjem človekovih pravic je bila velikokrat le sebična želja po »stabilnosti«, razumljeni tako, da imajo oni svoj mir in se jim ni treba pečati s težavami Soevropejcev. In vodilna člana »trojke« na Brionih, van den Broek in luksemburški zunanji minister Jacques Poos, sta bila značilna predstavnika omenjenega toka.

Janša najostreje nad deklaracijo

V razgreti temperaturi se je 8. julija 1991 kar dvakrat na razširjeni seji sestalo republiško predsedstvo. Udeleženci so poskušali po eni strani izoblikovati skupno stališče glede Brionske deklaracije pred sestankom s predstavniki političnih strank in skupščinskim odločanjem o njej, ki je bilo predvideno dva dni pozneje. Po drugi strani je bilo potrebno ugrizniti v izjemno kislo jabolko vprašanja zajetih pripadnikov jugoslovanske vojske, ki naj bi bili po določilih deklaracije izpuščeni najpozneje do začetka naslednjega dne, torej še pred parlamentarnim odločanjem o tem, ali deklaracijo sploh sprejeti.

Zlasti na prvi od obeh sej se je izrisala cela paleta različnih stališč in odtenkov. Čeprav je večina razpravljavcev poudarjala, da alternative sprejetju deklaracije tako rekoč ni, in so skušali v njej iskati pozitivne vidike, so hkrati ugotavljali, da je glede na slovenska pričakovanja težko sprejemljiva. Najostrejši je bil obrambni minister Janez Janša, ki si je že ponoči, takoj po prejemu novice o podpisu na Brionih, v besedilu deklaracije označil mesta, na katerih bi bilo mogoče graditi. Janša je izhajal iz stališča, da trenutno Slovenci v celoti nadzorujejo položaj v Sloveniji in da zvezna armada nima nikakršnih možnosti za premike. To prednost naj bi v treh mesecih trajanja moratorija zapravili, v istem času pa bi lahko armada svoje sile bistveno okrepila z zanesljivimi, pretežno srbskimi kadri. Zelo verjetno se mu je torej zdelo, da se bodo po koncu moratorija sovražnosti obnovile v spremenjenih, za Slovenijo manj ugodnih okoliščinah. Zato je na izrecno vprašanje predsedujočega dejal, da je proti sprejemu deklaracije.

Do nje je bil izredno kritičen še udeleženec brionskih pogovorov, predsednik skupščine dr. France Bučar. Po njegovem mnenju sploh ni šlo za pogajanja, marveč za diktat Evropske skupnosti. Zato je tudi on ocenjeval, da bi bilo potrebno razmisliti o zavrnitvi deklaracije, a je hotel predvsem od Janše zagotovila o slovenski zmožnosti za nadaljevanje vojaške konfrontacije z armado.

Predsednik Kučan je v razpravi mimogrede omenil pomenljivo pripombo črnogorskega člana predsedstva Branka Kostića, češ da se nihče v Črni gori ni več pripravljen bojevati v Sloveniji in za Slovenijo. V tem je videl namig, da je Slovenija za jedro Jugoslavije že odpisana. Kot je Kostić izrecno poudaril, je bila Hrvaška seveda drugačna zgodba. Nazadnje se je razširjeno predsedstvo opredelilo za podporo deklaraciji, kar je Milan Kučan podkrepil na tiskovni konferenci v Cankarjevem domu. Tam je o dokumentu govoril precej bolj naklonjeno kot ponoči na Brionih in zlasti na seji predsedstva.

Gros za deklaracijo krivi Kučana

Seveda je bil 8. julij tudi dan, ko so se do vroče teme brionskega dokumenta opredeljevali predstavniki posameznih strank. Nekako najbolj naklonjeno stališče do njega je predstavil predsednik postkomunističnih prenoviteljev dr. Ciril Ribičič. V njem je prepoznaval »olajšanje v trenutku, ko je grozil totalni vojaški obračun s Slovenijo«. Podobno kot Kučanu se je tudi njemu zdelo pozitivno, da je Slovenija z deklaracijo prvič priznana kot mednarodni pogajalec. Nezadostnost deklaracije je podčrtal voditelj Demosa in Socialdemokratske stranke Slovenije dr. Jože Pučnik. Posebej je obžaloval, ker v njej niso nikjer neposredno omenjeni dokumenti o slovenski osamosvojitvi.

Čisto nezadostno oceno pa si je brionski dogovor prislužil pri liberalcu in kranjskem županu Vitomirju Grosu. Zanj je pomenil kapitulacijo, za katero naj bi bili odgovorni »komunisti in Kučan«. Slednjim je očital, da še »solate ne znajo prodajati«. Gros je bil na koncu eden redkih poslancev, ki so v skupščini glasovali proti sprejemu deklaracije.

»Dan po Brionih« se je hrvaškemu predsedniku dr. Franju Tuđmanu zdelo potrebno kar obširno pojasniti ravnanje Hrvaške med vojno v Sloveniji, ki je bilo deležno kritik tudi v hrvaški javnosti. Predvsem pa je Tuđman zavračal obtožbe iz Slovenije, »da je Hrvaška tako rekoč izdala Slovenijo«. Po njegovem mnenju naj bi Hrvatje Slovencem zagotovili »politično-moralno, pa tudi drugo možno pomoč zoper agresijo JLA«. 

Avtor: Aleš Maver

VIRI IN LITERATURA:

  • Delo, 9. 7. 1991.
  • Večer, 9. 7. 1991.
  • Dnevnik, 9. 7. 1991.
  • Katoliški glas (Gorica), 11. 7. 1991.  
  • Friš, Darko. Demosova vlada in osamosvojitev Slovenije. Maribor, 2013.   
  • Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988-1992. Ljubljana, 2013.2
  • Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30