Minister Rupel: »Jasno je, da za Slovenijo po vojni, ki jo je zoper nas sprožila Jugoslavija, kaj drugega kot razdružitev ne pride v poštev.«

Zunanji minister Rupel je 16. julija 1991 v pismu zunanjim ministrom držav Evropske skupnosti in predstavnikom Slovenije v tujini predstavil dogajanje v Sloveniji in grožnje krhkemu miru. Kot so že takrat zapisali v tedniku Slovenska država, ki je izhajal v Kanadi, je to pismo »svojevrsten dokument časa in dogajanj«. V njem je poudaril: »Slovenija je v vojni pretrpela veliko škode, vendar si je prišla še bolj kot doslej na jasno o pravih razsežnostih jugoslovanske krize. Jugoslovanska armada je hudo prizadela slovensko gospodarstvo in zaustavila nekatere življenjsko važne tokove, ki so obetali prehod iz socialistične stagnacije v prestrukturiranje, v privatizacijo in polno tržno ekonomijo, ki bi bila vključena v zahodne gospodarske sisteme. /…/ Sredi Slovenije, ki se je že pred dvema letoma odločila za zahodnoevropski model demokracije, moramo gledati vojsko, ki prisega na zastarele odnose med jugoslovanskimi narodi in na socializem. /.../ Po našem prepričanju bi morala Evropa doseči predvsem depolitizacijo Jugoslovanske armade kakor tudi zaustaviti njeno težnjo, da se popolnoma podvrže interesom enega samega naroda. /…/ V obdobju trimesečnega suspenza je Slovenija pripravljena svojo politiko uravnati po evropski meri, pri čemer upa, da bo po koncu tega obdobja Evropa nepristransko ocenila slovensko evropejstvo. /…/ Slovenija ne želi biti niti 'ruska' niti 'pruska', ampak želi mirno in dostojanstveno sodelovati v skupni evropski hiši kot discipliniran, pa vendarle upoštevanja vreden stanovalec.« Kljub vsem prizadevanjem predsednika vlade Lojzeta Peterleta in zunanjega ministra Rupla ter številnih drugih mednarodna skupnost še ni bila pripravljena spremeniti svojega pogleda na reševanje jugoslovanske krize.

Voditelji sedmih najbogatejših držav v Londonu: »Položaj v Jugoslaviji še naprej vzbuja veliko zaskrbljenost.«

V Londonu je med 15. in 17. julijem 1991 potekal gospodarski vrh najrazvitejših držav (ZDA, Kanada, Velika Britanija, Francija, Nemčija, Italija in Japonska). Na njem so potrdili začetek rednih letnih srečanj s Sovjetsko zvezo in sprejeli načrt pomoči zanjo. Dogovorili so se o odpiranju trgov za blago in storitve iz držav vzhodne Evrope. Dotaknili so se tudi vprašanja jugoslovanske krize in še enkrat potrdili zahtevo po njeni enotnosti, pozvali so k upoštevanju določil brionskih sporazumov in podprli delovanje opazovalcev Evropske skupnosti. Zapisali so tudi: »K nujni ekonomski prenovi države pa bo sedmerica lahko prispevala le, če se bo sedanje stanje normaliziralo.« Slovenija tako ni mogla računati na podporo mednarodne skupnosti za oživitev slovenskega gospodarstva.

Evropski opazovalci prispejo v Slovenijo

V Slovenijo sta prispela predstavnika opazovalne misije Evropske skupnosti Jo van der Valk (vodja) in Marco Hennis. Pogovarjala sta se s predsednikom Peterletom, ministrom Ruplom, Zvonetom Draganom in Božem Cerarjem ter jim predstavila namen misije, ki je bila nadzirati premirje in spremljati uresničevanje sklepov Brionske deklaracije.

Dr. Andrej Ocvirk: »Gospodarske razmere so skrb vzbujajoče.«

Na seji razširjenega predsedstva Republike Slovenije so 16. julija 1991 obravnavali aktualne, politične in gospodarske razmere v državi. Podpredsednik vlade dr. Andrej Ocvirk je v drugem delu seje opisal glavne težave na področju gospodarstva: »Proizvodnja se zmanjšuje zaradi težav s financiranjem proizvodnje in izvoza. Pretrgane so vse vezi z drugimi republikami v SFRJ, v nekaterih delih SFRJ se nadaljuje prilaščanje premoženja slovenskih družb. Glavni problemi so na področju bančništva in sanacije bank.« Poudaril je, da poskušajo te težave obvladati. Slovenska vlada se je zavedala, da je navezovanje gospodarskih stikov s tujino, prosti pretok blaga, storitev in kapitala institucionalno povezano s priznanjem neodvisnosti Slovenije. Tako je bilo v tistem trenutku mednarodno priznanje ključno.

Vlada je oblikovala in sprejela predloge treh izredno pomembnih zakonov (o privatizaciji, denacionalizaciji in zadrugah) ter jih poslala v skupščino

Slovenska vlada se je veliko ukvarjala z gospodarskim stanjem. Pri oblikovanju normalnega gospodarskega sistema je morala zagristi tudi v tri lastninske zakone: o lastninskem preoblikovanju podjetij, zadrugah in denacionalizaciji. Predloge teh zakonov je vlada sprejela na svoji seji 16. julija, vendar jih je morala pozneje še večkrat preoblikovati, saj je naletela na velik odpor opozicije.

Prispevek zaključujem z besedami zgodovinarja Aleksandra Lorenčiča: »Odločitev za samostojnost in izguba jugoslovanskega trga je v prvi fazi za Slovenijo pomenila resda hud udarec in veliko preizkušnjo, a sčasoma se je izkazalo, da je bila to potrebna in izjemno modra odločitev.«

Avtorica: Neža Strajnar

Viri in literatura:

• Dnevnik, 17. julij 1991.
• Lorenčič, Aleksander. Prelom s starim in začetek novega: Tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990–2004). Ljubljana 2012, str. 75.
• Repe, Božo. Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Ljubljana, 2003.
• Rupel, Dimitrij. Skrivnost države: Spomini na domače in zunanje zadeve 1989–1992. Ljubljana 1992.
• Slovenska država, avgust 1991.
• Večer, 17. julij 1991.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30