Krhki dogovor o ustavitvi ognja

Za Slovenijo je bil 5. julij 1991 na videz miren dan, vendar so ga zmotili preleti helikopterjev jugoslovanske armade in tako opozarjali, da je ustavitev ognja krhka, saj z vrha armade še ni prispel uradni ukaz o prenehanju spopadov. Predzadnji dan vojne za obrambo slovenske suverenosti je bilo jasno vidno, da so enote jugoslovanske armade (JA) in zvezne milice dokončno poražene. Medtem ko so se slednje razkropile in je del njihovih pripadnikov pobegnil čez mejo v sosednje države, so bile enote JA v zaključni fazi umika v svoje matične vojašnice. Ob tem pa so bile slovenske obrambne sile še vedno na visoki stopnji bojne pripravljenosti. V noči na petek je bilo več manjših provokacij proti enotam Teritorialne obrambe (TO), vendar se je ta odločila, da bo nanje odgovorila mirno, saj bi morebitni energični odzivi lahko prerasli v nove spopade.

Beograjski ultimat

Po ultimatu Beograda so bile razmere znova napete, o čemer so se ponoči pogovarjali na razširjeni seji slovenskega predsedstva. V vilo Podrožnik sta na srečanje z Milanom Kučanom, dr. Janezom Drnovškom in dr. Dušanom Plutom prispela člana zveznega predsedstva dr. Vasil Tupurkovski in Bogič Bogičević. Brez vnaprejšnjega obvestila sta priletela s helikopterjem in tako kršila slovenski zračni prostor. Tema srečanja je bila vroča in napeta, saj so se pogovori nanašali na ultimat predsedstva Jugoslavije Republiki Sloveniji, ki sta ga podpisala tudi Tupurkovski in Bogičević, zato ju Slovenci niso nič kaj prijazno sprejeli.

Čeprav niso sprejeli nobenih trdnejših odločitev, so slovenski predstavniki jasno stali na stališču, da meje ne bodo izročali nazaj vojski, zvezni policiji in carinikom, ultimat je namreč na meji zahteval obnovitev prvotnega stanja. Slovensko predsedstvo je zahtevalo, da je treba to točko reševati skupaj z Evropsko skupnostjo. Pri zahtevi o vrnitvi vseh sredstev in objektov je Slovenija postavila načelo recipročnosti, kar je pomenilo, da je treba upoštevati vojno škodo, ki je bila povzročena Sloveniji. Predsedstvo je prav tako jasno stalo na stališču, da se enote TO ne bodo umaknile, ampak bodo še naprej varovale strateško pomembne točke in infrastrukturne objekte.

Zavzeta prizadevanja za mednarodno podporo

Predstavniki Slovenije so opravili vrsto diplomatskih pogovorov in obiskov, s katerimi so si prizadevali za priznanje Slovenije. Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle je posredoval na sedežu Evropskega sveta v Bruslju in sogovornike seznanil s trenutnimi razmerami v Sloveniji ter si skušal zagotoviti njihovo podporo. Dr. Janez Drnovšek je po telefonskem pogovoru z Delorsom in Genscherjem odpotoval na pogovore v Švico, predsednik parlamenta dr. France Bučar pa se je odpravil v Avstrijo, kjer se je zvečer v Gradcu udeležil protestnega zborovanja v podporo neodvisni Sloveniji. Iz njihovih sporočil ni bilo razbrati pretiranega optimizma glede stališč držav Evropske unije do slovenske samostojnosti.

Odzivi mednarodnih organizacij na jugoslovansko krizo

Zunanji ministri evropskih držav so se sešli v Haagu in govorili o eni sami točki dnevnega reda, in sicer o položaju v Jugoslaviji. Obravnavali so tri teme: zamrznitev gospodarske pomoči Jugoslaviji, embargo Evropske skupnosti na prodajo orožja in možnost priznanja neodvisnosti Slovenije in Hrvaške. Ob koncu srečanja so v deklaraciji zapisali, da se zavzemajo za miren razplet jugoslovanske krize, nenasilje in dialog brez vnaprejšnjih pogojev. Na temelju zamrznitve slovenskih osamosvojitvenih ukrepov, sprejete pod pritiskom pogajalcev Evropske skupnosti, je bil 3. julija 1991 dosežen dogovor o ustavitvi ognja. Odločili so se, da bosta v Jugoslavijo ponovno odpotovali evropska ministrska trojka in skupina kontrolorjev, ki bo nadzorovala spoštovanje doseženih točk dotedanjega dogovora. Evropska skupnost se ni odločila za priznanje neodvisnosti Slovenije in Hrvaške, in je tako naletela na očitek, da se postavlja na stran Beograda.

Na dvodnevnem zasedanju Konference za varnost in sodelovanje v Evropi (KVSE) v Pragi so sprejeli tri dokumente v zvezi z jugoslovansko krizo. Pozvali so, naj se prenehajo vsi boji in sovražnosti, Jugoslaviji so ponudili posebno mirovno skupino za pomoč, ki bi odpotovala na kraj dogodkov, in oblikovanje tako imenovane »misije za Jugoslavijo«.

Za priznanje so si prizadevali številni posamezniki in skupine Slovencev iz zamejstva in po svetu. Pisali so pisma, telefonirali, protestirali, izvajali demonstracije v podporo Sloveniji in iskali stike, ki bi jim koristili pri podpori in priznanju samostojne Slovenije.

»Fantje, držite se!«

Pripadniki slovenske teritorialne obrambe so v tem času poleg političnega vodstva nosili težo dogodkov na terenu. Ves svet se je čudil, da se je slovenska TO tako uspešno uprla veliko močnejši in bolje oboroženi jugoslovanski armadi, vojaški strategi pa so izjavljali, da bo učinkovit odpor slovenske TO tema številnih poznejših strokovnih pogovorov in analiz. Kot je povedal slovenski obrambni minister Janez Janša, je bil tak uspeh dosežen v manj kot letu dni, odkar sta trajala intenzivno usposabljanje pripadnikov in vključevanje mlajših letnikov TO. Koncept TO pa je bil razvit že prej. Pri vojskovanju so izbrali takšno vojaško taktiko, da so učinkovito in s čim manj žrtvami dosegli čim boljše rezultate.

V še vedno težkem položaju je bilo več sto slovenskih vojakov, ki jih je jugoslovanska armada kot vojaške obveznike zadrževala v zaporu in izolaciji po različnih delih Jugoslavije. Republika Slovenija je z vojnimi ujetniki na svojem ozemlju ravnala v skladu z mednarodnimi konvencijami in je zajete vojake armade iz jugoslovanskih republik, ki so se v minulih dneh predali brez bojev ali so iz jugoslovanske armade zbežali, iz Ljubljane z avtobusi vozila proti Bosni in Hercegovini. Večji je bil strah med fanti makedonske in albanske narodnosti, do katerih je prišla vest, da vojaška policija vse, ki se vračajo proti domu, aretira že med potjo. Informativna služba JA je to zanikala, kljub temu so posamezniki prinašali drugačne informacije. Predstavniki vseh republiških organizacij Rdečega križa (RK), predstavniki RK Jugoslavije in RK Slovenije so sklenili dogovor o izročitvi vseh zajetih in priprtih vojakov, ki so jih pripeljali v zbirne centre v Ljubljani.

Avtorica: Marta Keršič

Viri in literatura:

• Janez Janša, Premiki, Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992, Mladinska knjiga 1992.
• Andreja Valič Zver, Demos: slovenska osamosvojitev in demokratizacija, Maribor 2013.
• Andreja Valič Zver, Stali smo in obstali: 30. obletnica razglasitve in obrambe samostojne in neodvisne države Republike Slovenije, Urad Vlade RS za komuniciranje, Ljubljana, 2021.
• Delo, 6. julij 1991.
• Večer, 6. julij 1991.
• Svobodna Slovenija, 11. julij 1991, Buenos Aires, Argentina.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30