Nefunkcionalna osmerica

Eden od stebrov, na katerih so domnevni evropski strokovnjaki za Jugoslavijo deset dni prej gradili Brionsko deklaracijo, se je 17. julija 1991 vsem na očeh sesul v prah. Zvezno predsedstvo jugoslovanske federacije, ki naj bi na papirju imelo v rokah škarje in platno in med drugim krotilo zvezno armado, se je izkazalo za še bolj mrtev organ od države, ki naj bi ji načelovalo.

Predsedniku predsedstva Stjepanu Mesiću, ki je sicer prihajal iz že osamosvojene Hrvaške in je skušal v tistih dneh nekako sedeti na dveh stolih, niti drugi dan zapovrstjo ni uspelo pripraviti sklepčne seje svojega organa. Eno od jabolk spora je bilo prizorišče seje. Predsednik si jo je želel na hrvaških Brionih, a prosrbski četverec, v katerem so bili srbski, črnogorski, vojvodinski in kosovski predstavnik, se preprosto ni prikazal tam. Zaleglo ni niti prizadevanje Makedonca dr. Vasila Tupurkovskega za posredovanje med sprtima blokoma. Ob njem in Mesiću sta bila na Brionih samo še Slovenec dr. Janez Drnovšek in bosanski Srb Bogić Bogićević, ki je predstavljal Bosno in Hercegovino. Na sejo sta prišla tudi zvezni premier Ante Marković in njegov zunanji minister Budimir Lončar. Vendar je bilo uradnega dela zaradi nesklepčnosti konec že po pol ure in šesterica se je lahko veselila samo delovnega kosila. Tupurkovski je od jeze zaradi neuspešnosti svoje diplomacije bojkotiral celo slednje.

Premier Ante Marković se je sicer teatralno razhudil na manjkajoče člane predsedstva in še enkrat nastopil v svoji znani mesijanski pozi edinega človeka, ki mu res gre za dobro Jugoslavije. A njegovega kredita doma že zdavnaj, najpozneje pa zaradi njegovega ravnanja po razglasitvi slovenske in hrvaške samostojnosti 25. junija, ni bilo več. Zato je deloval morda še bolj groteskno kot osmerica članov klinično mrtvega organa, ki jo je karal. Nekaj upov so v Markovića še stavili v tujini. Slovenski član predsedstva Drnovšek je brionski »izlet« izkoristil vsaj za to, da je zveznega premierja pobaral, zakaj neki ostajajo slovenska letališča zaprta.

Težišče se seli na Hrvaško

Brionska farsa je med drugim potekala v senci resnega zaostrovanja razmer na Hrvaškem. To se je posredno pokazalo tudi naslednji dan, ko je seja predsedstva, tokrat v Beogradu, vendarle bila. 17. julija pa je z odločnim pozivom k preprečitvi vojne nepredstavljivih razsežnosti nastopil sorazmerno sveži, a že kmalu zamenjani hrvaški obrambni minister dr. Šime Đodan. Nekdanji hrvaški disident iz časa hrvaške pomladi je na tiskovni konferenci z drastičnimi besedami orisal nevarnost dodelane srbske agresije, ki da je pred vrati. Bil je hkrati že čas, ko je jugoslovanska vojska v glavnem hitro prehajala z jugoslovanskih na velikosrbska stališča.

V Sloveniji so se nadaljevala mrzlična diplomatska prizadevanja. Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle je gostil dvanajst članov italijanskega parlamenta in ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji Warrena Zimmermanna. Slednji je izrazil dvoumno željo, da bi po treh mesecih na Brionih zapovedanega moratorija »Slovenija zaživela v novih odnosih v novi ureditvi«. Tudi z njim se je Peterle pogovarjal o zaprtju slovenskih letališč. Italijanske goste je  zanimala vojna škoda, medtem ko jim je slovenski premier še pojasnil, da  razmere po vojni pehajo slovensko gospodarstvo v nadaljnje težave.

17. julija opoldne so se iz Zagreba v skladu z določili Brionske deklaracije pripeljale prve štiri skupine opazovalcev. Ogledale so si razmere v Ljubljani in na mejnih prehodih Ljubelj, Šentilj in Vič. Po opravljenih nalogah so se vrnili v hrvaško prestolnico, ker v Ljubljani še niso imeli vzpostavljenega svojega središča.

Lov na generalnega državnega tožilca je odprt  

V stare tirnice pred armadno agresijo na Slovenijo se je intenzivno vračalo parlamentarno življenje. Zbori slovenske skupščine so se zbrali na začetku dvodnevnega zasedanja, prvega po vojni za Slovenijo. Podpredsednik vlade Matija Malešič jim je predstavil vrsto zakonov s področja družbenih dejavnosti. Med njimi so bili najpomembnejši zakoni o zdravstvenem in pokojninskem sistemu.

Razprava ni pokazala samo, da se politična razhajanja med Demosom in opozicijo vračajo v čas pred 25. junijem, ampak je bilo (znova) jasno vidno, da bo sprejemanje nove ureditve na številnih področjih še naprej trši oreh od osamosvajanja samega. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja se je zdel Družbenopolitičnemu zboru celo tako nezadovoljiv, da ga je vrnil v fazo osnutka, medtem ko je Zbor združenega dela, v katerem je imela večino opozicija, odločanje o njem sploh preložil za štirinajst dni. Poslance je zelo vznemirjal še predvideni dvig upokojitvene starosti v predlaganih spremembah pokojninske zakonodaje.

Zelo povedna za nadaljnji razvoj v devetdesetih letih 20. stoletja v Sloveniji je bila končno tiskovna konferenca, ki jo je v imenu Slovenske demokratične zveze (SDZ) sklical njen takratni vodilni član, poznejši trzinski župan in kulturni minister iz Desusovih vrst Anton Peršak. Tema je bila vloga Antona Drobniča kot generalnega državnega tožilca.

Peršak je bil skupaj z zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom in še nekaterimi politiki iz Demosovih vrst, predvsem izmed zelenih, podpisnik izjave za razrešitev generalnega državnega tožilca. Slednjo so podpisali tudi skoraj vsi voditelji levice, med drugim člani predsedstva Milan Kučan, Ciril Zlobec in dr. Matjaž Kmecl. Po Peršakovih besedah naj bi bila moteča Drobničeva dejavnost v društvu Nova slovenska zaveza (na tiskovni konferenci so sicer uporabljali samo ime Nova zaveza).  Pisatelj in poslanec je organizaciji očital zlasti tisto programsko točko, ki je zadevala »boj proti komunizmu«, saj naj bi po njegovem mnenju to sprožalo vprašanje, ali sodi takšna točka »med tiste organizacijskopolitične standarde, ki opredeljujejo demokratičnost delovanja strank in organizacij«. Vsekakor pa naj bi bilo delovanje v takšnem društvu problematično za državnega funkcionarja, je ocenjeval Peršak. Čeprav je pribil, da sta izjavo z Ruplom podpisala kot posameznika in ne v imenu SDZ, so stališča do Drobniča nakazovala, da nastaja v Demosu razpoka, ki se je očitno odpirala ob vprašanju, kako globok naj bo prelom s povojnim komunističnim režimom v Sloveniji. Drobnič je sicer preživel vse poskuse razrešitve in uspešno končal mandat.  

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

• Delo, 18. 7. 1991.
• Večer, 18. 7. 1991.
• Dnevnik, 18. 7. 1991.
• Katoliški glas (Gorica), 25. 7. 1991.
• Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990–1995). Maribor, 2018.
• Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Ljubljana, 2013.²
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.
• Valič Zver, Andreja. Demos, slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30