Janez Drnovšek, Milan Kučan in Janez Janša o umiku JLA

Če je bil 18. julij 1991 dan dolgega zasedanja predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), na katerem je bil sprejet sklep, da se v treh mesecih Jugoslovanska ljudska armada (JLA) umakne iz Slovenije, je bil 19. julij dan, ko so se razvedele nove podrobnosti in ko so politiki doma in na tujem komentirali dokaj nepričakovane vesti.

S sklepom se je uradno seznanila slovenska vlada. Slovenski član predsedstva SFRJ dr. Janez Drnovšek pa je po vrnitvi iz Beograda v Ljubljano poudaril, da je sklep predsedstva prelomna točka v reševanju krize. Povedal je tudi, da režima na slovenskih mejah ni treba povrniti v stanje pred razglasitvijo samostojnosti, čeprav tega Brionska deklaracija ne predvideva. Jugoslovanska vojska bo meje zapustila in nadzor prevzema slovenska policija. Poudaril je le še pomen točke iz sklepa, ki dovoljuje vsem slovenskim vojakom, da zapustijo JLA. To pa velja tudi za vojake JLA drugih narodnosti, ki so v Sloveniji.

Na skupni tiskovni konferenci sta novi položaj ocenila predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan in obrambni minister Janez Janša. Kučan je med drugim ugotavljal, da je umik JLA predlagalo samo vodstvo armade, zato je bolj ali manj jasno, da ni izpeljala agresije na Slovenijo popolnoma samovoljno. Janša je opozoril na nekatere nejasne točke sklepa predsedstva SFRJ. Oba sta izrazila željo, da umik iz Slovenije ne bi potekal na škodo drugih republik. Janša se je še posebej angažiral pri prepričevanju članov predsedstva in vlade, da umik jugoslovanske armade ni edini cilj, pač pa se mora ustvariti takšne razmere, da se JLA nikoli več ne vrne. 

Hrvaški član predsedstva SFRJ Stipe Mesić je glasoval proti sklepu o umiku. Za Drnovška je bilo to opozorilo na zaskrbljenost Hrvaške. Hrvaški predsednik Franjo Tuđman, ki se je vrnil z dvodnevnega obiska v Nemčiji, je zahteval umik JLA tudi iz Hrvaške. Tiskovna agencija Associated Press je glede tega zapisala, da je zmagala Srbija, ki jo zanima Hrvaška. Francosko zunanje ministrstvo je zapisalo, da umik JLA ne pomeni velikega koraka k priznanju neodvisnosti, kot trdi Slovenija, temveč le korak k umirjanju položaja. Avstrijski zunanji minister Alois Mock pa je previdno izjavil, da gre za bistven element za stabilizacijo Jugoslavije, ki naj zagotovi razmere za obnovo dialoga med narodi Jugoslavije o prihodnjem oblikovanju skupnega življenja v miru in svobodi.

V poznejših zapisih slovenskih politikov in zgodovinarjev prevladuje mnenje, da je srbsko vodstvo takrat odpisalo Slovenijo, da bi se posvetilo izgradnji Velike Srbije na račun ostalih jugoslovanskih republik, in tako stopilo na pot krvavega uresničevanja svojih načrtov.

Prizadevanje zamejskih Slovencev za priznanje neodvisne Slovenije

Čisto na drugem koncu alpskega loka, pod Matterhornom v italijanski avtonomni deželi Doline Aoste, je 19. julija potekala ena izmed številnih pobud Slovencev v Italiji v korist neodvisne Slovenije in njenega mednarodnega priznanja. Šlo je za pobudo stranke Slovenska skupnost (SSk), ki je bila pri tem nedvomno najbolj dejavna. V sodelovanju s stranko francosko govorečega prebivalstva Union Valdôtaine (UV) je pripravila dvodnevni obisk »delegata« Zbora občin, poslanca Slovenske kmečke zveze in podžupana v Idriji Tomaža Pavšiča. V Aosti je 18. julija nastopil na solidarnostnem večeru s Slovenijo, ki ga je vodil poslanec UV v rimskem parlamentu Luciano Caveri, naslednjega dne se je s predstavniki UV in SSk udeležil maše na prostem ob vznožju Matterhorna, ki jo je papež Janez Pavel II. daroval ob koncu svojega dopusta v alpskem svetu. Pavšiču so omogočili, da se je s svetim očetom čisto kratko pogovoril o položaju v Sloveniji. Izročil mu je tudi značko s slovensko trobojnico in napisom Samostojna Slovenija ter dejal: »Sveti oče, Slovenija se Vam zahvaljuje! Pridite k nam!«

Istega dne sta bila v Čedadu na festivalu Mittelfest italijanski predsednik Francesco Cossiga in zunanji minister Gianni De Michelis, ki nista sprejela prošnje skupnega zamejskega Solidarnostnega odbora za Slovenijo, da bi se srečali in spregovorili o Sloveniji. Mladi so zato v Čedadu razvili protestni transparent, De Michelis pa se je spet izrekel proti priznanju Slovenije.

Avtor: Ivo Jevnikar

Viri in literatura:

• Delo, 20. 7. 1991.
• Dnevnik, 20. 7. 1991.
• Katoliški glas, 25. 7. 1991.
• Slovenec, 20. 7. 1991.
• Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992. Prva izdaja, strani 257-258. Tretja izdaja,  strani 334-335.
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec: Mohorjeva, 2012. Strani 301-304.
• Valič Zver, Andreja. Demos: Slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013. Stran 278.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30