Kdo so napoteni delavci?

So osebe v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v Sloveniji, poslane na delo ali na strokovno izpopolnjevanje v tujino in ostanejo vključeni v obvezna socialna zavarovanja v Sloveniji. 

Pravice napotenih delavcev, ureja Uredba 883/2004 (člen 12). Pogoje in postopke napotovanja v 4. do 9. členu ureja Zakon o čezmejnem izvajanju storitev.

Podjetja so pred napotitvijo svojih delavcev za njih dolžna pridobiti obrazec A1, ki je potrdilo o predpisih o socialni varnosti, ki se uporabljajo za imetnika in katerega pridobijo pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Potrdilo A1

Vlogo za izdajo ali predčasno prekinitev veljavnosti potrdila A1 skladno z 9. členom ZČmIS poda delodajalec za delavce ali samozaposlena oseba prek državnega informacijskega sistema za podjetja in podjetnike e-VEM/SPOT. Vlogo se poda največ 30 dni pred predvideno napotitvijo, za potrdilo A1 pa delodajalec ali samozaposlena oseba zaprosi pred začetkom napotitve.

Običajno opravljanje zaposlitvene ali samozaposlitvene dejavnosti v dveh ali več državah članicah EU

V Naslovu II Uredbe 883/2004 je določeno pravilo, da se oseba, ki opravlja delo ali dejavnost v dveh ali več državah članicah Evropske unije hkrati, vključi v obvezna socialna zavarovanja samo v eni državi članici Evropske unije. Določena so koordinacijska pravila, po katerih se določi zakonodaja države članice EU, ki se za to osebo uporablja, kar pomeni, da morajo vsi zavezanci vložiti prijave v obvezna socialna zavarovanja in plačevati prispevke od vseh prejemkov iz dela ali dejavnosti le v tisti državi, katere zakonodaja se uporablja po omenjenih pravilih. V Uredbi 987/2009 so določena izvedbena pravila in postopki za izvedbo pravil iz osnovne uredbe.

Določitev zakonodaje in evidentiranje zavarovanja za zaposlene v dveh ali več državah članicah EU

Osnovna uredba določa, da je treba uporabiti zakonodajo RS, kadar je oseba samozaposlena v dveh ali več državah članicah, in sicer:

• skladno s členom 13(2)(a) Uredbe 883/2004, če oseba v RS stalno prebiva in v njej opravlja tudi znaten del svoje dejavnosti in 
• skladno s členom 13(2)(b) Uredbe 883/2004, če ima oseba središče interesa svojih dejavnosti v RS, kadar ne prebiva stalno v eni od držav članic, v katerih opravlja znaten del svoje dejavnosti.

Kadar je oseba zaposlena v dveh ali več državah članicah EU, je treba v naslednjih primerih uporabiti zakonodajo Republike Slovenije, skladno s celotnim členom 13(1) Uredbe 883/2004 in skladno s členom 14(11) Uredbe 987/2009, če oseba prebiva v RS, kjer ne opravlja nobenega dela, zaposlena pa je pri delodajalcu s sedežem izven EU, in za tega delodajalca opravlja delo v dveh ali več državah članicah EU, od katerih nobena ni država stalnega prebivališča te osebe, ali pa opravlja delo tudi v RS, vendar to delo ne predstavlja znatnega dela dejavnosti;

Vključitev zaposlenih v obvezba socialna zavarovanja

Zaposlena oseba se vključi v obvezna socialna zavarovanja v RS na podlagi zaposlitve v drugi državi članici EU po zakonih, ki veljajo za vključitev v obvezna socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja na območju RS:

• obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 5. odstavek 14. člen ZPIZ-2
• obvezno zdravstveno zavarovanje, 15. a člen ZZVZZ
• obvezno zavarovanje za starševsko varstvo, 1. točka 8. člena ZSDP-1
• obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti, 1. alineja 1. odstavka 54. člena ZUTD.

V RS se za zavarovanje uporablja pojem polni delovni čas in dejanski delovni čas, kot je določen z zakonom o delovnih razmerjih in zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

Nekaj o plačevanju prispevkov

Zavezanec za prispevek je v skladu s 152. in 153. členom ZPIZ-2 sam zavarovanec, tudi takrat, ko je zaposlen pri delodajalcu, ki nima sedeža v RS.

Prispevki za samozaposlene zavarovance se plačujejo tako, da zavarovanec ali njegov pooblaščenec, npr. računovodski servis pri davčnem organu FURS predloži obračun prispevkov, zaradi odmere akontacije dohodnine pa ločeno tudi napove dohodek na predpisanem obrazcu napovedi.

Za zavarovance, ki so v RS zavarovani kot zaposleni, ne veljajo oprostitve plačila dela prispevkov za starejše delavce po ZPIZ-2 ali oprostitev plačila prispevkov delodajalca za brezposelnost po določbah ZUTD-A.

Z upoštevanjem določb ZDR-1 (208. in 209. člen) lahko zaključimo, da gre za:

• napotitev na delo v tujino: kadar je iz vsebine razmerja razvidno, da je dogovorjena napotitev na delo v tujino (npr. v novi pogodbi o zaposlitvi ali v aneksu k obstoječi pogodbi),
• službeno potovanje: kadar delodajalec pošlje delavca na delo v tujino na podlagi potnega naloga za službeno potovanje, ob upoštevanju zgoraj navedenih kriterijev.

Uveljavljanje stroškov

Zavezancu, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini , se skladno z 2. členom Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja in ob upoštevanju 45. člena ZDoh-2 (80 % povečanje glede na priznani strošek v uredbi) prizna strošek prehrane med delom.

Zavezancu, ki dosega dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, se strošek prevoza na delo in z dela prizna skladno z osmim odstavkom 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela.

Obdobje napotitev za čezmejno opravljanje dela

Za posamično začasno napotitev šteje posamezni dogovor, ki je praviloma dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi ali aneksu k pogodbi o zaposlitvi, med delavcem in delodajalcem, o obdobju začasnega opravljanja dela v tujini v skladu z delovno pravno zakonodajo.