Koordinacija sistemov socialne varnosti

Osnovna načela koordinacije sistemov socialne varnosti

Koordinacijo sistemov socialne varnosti se na podlagi prava EU uporablja med vsemi državami članicami EU. Poleg tega pa je Republika Slovenija sklenila z nekaterimi državami izven EU tudi bilateralne sporazume, ki prav tako omogočajo koordiniranje (nekaterih) pravic iz obveznega socialnega zavarovanja. Te države so: Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora, Severna Makedonija, Združene države Amerike, Kanada, Avstralija, Argentina in Republika Koreja.

Pravila koordinacije sistemov socialne varnosti določajo štiri osnovna načela, in sicer:

• Zavarovani smo samo po zakonodaji ene države, zato tudi prispevke plačujemo samo v eni državi po načelu "lex loci laboris" oziroma po načelu, da velja tista zakonodaja, kjer se opravlja delo. 
• V državi, v kateri smo zavarovani, imamo enake pravice in obveznosti kot državljani te države, po načelu enakega obravnavanja in načela nediskriminacije. 
• Ko uveljavljamo svoje pravice iz obveznega socialnega zavarovanja, pristojni organ (v Sloveniji so to Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Zavod za zaposlovanje ali center za socialno delo) po potrebi upošteva tudi zavarovalno oziroma delovno dobo in prebivanje v drugih državah po načelu seštevanja obdobij zavarovanja. 
• Če smo upravičeni do posamezne dajatve, jo bomo na splošno prejemali, tudi če živimo v drugi državi. To je načelo o prenosljivosti pravic. 

Čezmejno delo na daljavo

Od 1. septembra 2023 se uporablja Okvirni sporazum o delu na daljavo (tudi v angleškem jeziku), ki ga je soglasno sprejela Upravna komisija za koordinacijo sistemov socialne varnosti kot dogovor držav članic EU. 

Glavna značilnost dela na daljavo je, da lahko zaposleni ali samozaposleni opravlja dejavnost kjer koli in je tako popolnoma neodvisen od lokacije. Po tem se delo na daljavo razlikuje od vseh drugih dejavnosti, ki zahtevajo ali predvidevajo opravljanje dejavnosti na določenem kraju.

Tako kot vse druge oblike čezmejnega dela to pomeni, da poteka v več kot eni državi članici in da oseba izpolnjuje merila, določena v točkah a, b in d prvega člena Uredbe 883, in sicer, da oseba opravlja dejavnosti zaposlene osebe, samozaposlene osebe ali javnega uslužbenca.