Skoči do osrednje vsebine

V okviru prava socialne varnosti Evropske unije je s 01.05.2010 začela veljati nova uredbena ureditev koordinacije sistemov socialne varnosti. Glavna cilja nove ureditve sta poenostavitev in modernizacija. Pomembne so tudi nekatere novosti glede postopkov odločanja o socialnih pravicah, kar posledično zagotavlja višjo stopnjo varstva pravic.

Določbe EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti zagotavljajo koordinacijo nacionalnih sistemov socialne varnosti, kar pomeni, da jih ne usklajujejo. Namreč vsaka država članica lahko sama določi kdo mora biti zavarovan v skladu z njeno zakonodajo.

Določbe koordinacije določajo skupna pravila in načela, ki jih morajo pri uporabi nacionalnih zakonov upoštevati vsi nacionalne javni organi, ustanove socialne varnosti n sodišča, s čimer se zagotovi, da uporaba različnih socialnih zakonodaj ne škodi osebam, ki uveljavljajo svojo pravico do gibanja in bivanja v državah članicah.

Pravila EU, ki veljajo za državljane EU

Pravila EU o koordinaciji nacionalnih sistemov socialne varnosti omogočijo državljanom EU, da svoje socialne pravice uveljavljajo tudi pri selitvi v drugo državo EU. Teh je 28, velja pa tudi za Islandijo, Lihtenštajn, Norveško in Švico. Pri tem veljajo štiri osnovna načela, in sicer:

  • Zavarovani smo samo po zakonodaji ene države, hkrati zato plačujemo prispevke samo v eni državi.
  • V državi, v kateri nismo zavarovani, imamo enake pravice in obveznosti kot državljani te države.
  • Ko uveljavljamo svoje pravice, pristojni zavod po potrebi upošteva tudi zavarovalno oziroma delovno dobo in prebivanje v drugih državah.
  • Če smo upravičeni do gotovinskega izplačila v eni državi, ga bomo na splošno prejemali tudi, če živimo v drugi državi.

Evropska unija določa tudi skupne predpise, po katerih so naše socialne pravice zaščitene povsod v Evropi, vključno z Islandijo,. Lihtenštajnom, Norveško in Švico, kar pa ne pomeni, da zdaj namesto posameznih nacionalnih sistemov socialne varnosti velja enotni evropski sistem. Namreč vsaka država EU svobodno odloča o tem, kdo se lahko zavaruje po njeni zakonodaji, katere pravice izhajajo iz zavarovanja in pod kakšnimi pogoji.

Skupni predpisi veljajo za državljane EU, Islandije, Lihtenštajna, Norveške in Švice, ki so oziroma so bili zavarovani po sistemu ene od teh držav, in za njihove družinske člane, za osebe brez državljanstva in begunce s prebivališčem v državah EU, na Islandiji, Norveškem, v Lihtenštajnu in Švici, ki so oziroma so bili zavarovani po sistemu ene od teh držav, in za njihove družinske člane in za državljane držav zunaj EU, ki zakonito prebivajo na ozemlju EU in so se preselili ali potujejo med državami EU, ter za njihove družinske člane.

Štiri osnovna načela predpisov

Pri predpisih se upošteva štiri osnovna načela, in sicer:

  1. Zavarovani smo samo po zakonodaji ene države, zato tudi prispevke plačujemo samo v eni državi. Zavodi za zavarovanje odločijo, katera zakonodaja velja za nas. Sami ne moremo izbirati.
  2. V državi, v kateri smo zavarovani, imamo enake pravice in obveznosti kot državljani te države. To je načelo enakega obravnavanja ali načelo nediskriminacije.
  3. Ko uveljavljamo svoje pravice, pristojni zavod po potrebi upošteva tudi zavarovalno oziroma delovno dobo in prebivanje v drugih državah.
  4. Če smo upravičeni do denarnega nadomestila, ga bomo na splošno prejemali, tudi če živimo v drugi državi. To je načelo o prenosljivosti pravic.

Vsi ti  predpisi o koordinaciji sistemov socialne varnosti se uporabljajo v EU, in sicer v državah kot so Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Hrvaška, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Hrvaška, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo. Torej v evropskem gospodarskem prostoru in Švici ter Norveški, Islandiji, Lihtenštajnu (države EGP)

Novi uredbi 883/2004 in 987/2009 se od 1. aprila 2012 uporabljata za Švico in od 1. junija 2012 za Norveško, Islandijo in Lihtenštajn. Od 2. februarja 2013 se Uredba 465/2012 uporablja tudi za Norveško, Islandijo in Lihtenštajn.

Evropska unija za države zunaj EU, pripravlja sklep pridružitvenega sveta na podlagi pridružitvenih sporazumov z Alžirijo, Marokom, Tunizijo, Severno Makedonijo in Izraelom. Po tem sklepu bo mogoče prenesti nekatere pravice, denimo pokojninske, in sicer na podlagi vzajemnosti za državljane EU. Zdaj je prenos pravic možen samo, kadar tako določa nacionalna zakonodaja ali dvostranski sporazum.

Iskalnik