GOV.SI

Vsebinska prenova strani še ni zaključena, zato so nekatere vsebine še nepopolne. Prosimo za razumevanje.

Prost pretok delovne sile je poleg prostega pretoka blaga, kapitala in storitev ena od štirih temeljnih svoboščin na notranjem trgu Evropske unije. Slovenija, enako kot ostale države Evropske unije, zmanjšuje admistrativne ovire za enakovredno uveljavljanje socialnih pravic državljanov drugih držav EU, hkrati pa določa ukrepe za urejanje in zaščito lastnega trga dela.

Načela, določbe in zakonodaja, ki urejajo področje dela, zaposlovanja ter socialne varnosti v državah Evropske unije, veljajo tudi za Norveško, Islandijo in Lihtenštajn kot članice Evropskega gospodarskega prostora ter za Švicarsko konfederacijo. Vse ostale države se označuje kot tretje države.

Delo v tujini

Državljani Evropske unije, Norveške, Islandije, Lihtenštajna in Švice se imajo pravico zaposliti v drugi izmed teh držav pod enakimi pogoji kot v matični državi. Za to ne potrebujejo delovnega dovoljenja, tam lahko prebivajo med trajanjem in po zaključku zaposlitve ter so pri zaposlovanju, delovnih pogojih ter socialnih in davčnih ugodnostih upravičeni do enake obravnave kot državljani tiste države. V vsaki od teh držav deluje poseben Urad za zvezo, katerega namen je posredovati informacije zainteresiranim posameznikom ali podjetjem ter tako olajšati čezmejno izvajanje storitev.

Državljani tretjih držav se lahko v Sloveniji praviloma zaposlujejo, samozaposlujejo ali delajo na podlagi predhodno pridobljenega enotnega dovoljenja. Enotno dovoljenje združuje in nadomešča dovoljenje za prebivanje in delovno dovoljenje.

Republika Slovenija sklepa mednarodne pogodbe, s katerimi določa pogoje za zaposlovanje, samozaposlovanje in delo tujcev, ter sprejema ukrepe za zaščito domačega trga dela, med katere sodi tudi omejevanje veljavnih pogojev. Določanje varnostnih klavzul ali prehodnih obdobij s strožjimi pogoji za zaposlovanje sta mehanizma, s katerima država regulira stanje na lastnem trgu dela. Tako je na primer za sosednjo Hrvaško v veljavi prehodno obdobje. Državljani Republike Hrvaške, ki v Sloveniji prebivajo manj kot dve leti, praviloma potrebujejo za zaposlitev v Sloveniji delovno dovoljenje.

Socialna varnost pri delu v tujini

V Evropski uniji ne velja enoten sistem socialne varnosti, ampak vsaka država ohranja svoj nacionalni sistem. Ob tem pa Evropska skupnost določa skupne predpise, ki ščitijo socialne pravice njenih državljanov ob selitvi v drugo državo. Pri tem sledi načelom uporabe zakonodaje ene države, enakega obravnavanja, seštevanja zavarovalnih obdobij, prenosljivosti pravic in izračuna nadomestil. Določbe ponujajo povsem praktične odgovore, katera država, na kakšen način in do katere mere je pristojna in ureja zagotavljanje posamezne pravice iz naslova socialne varnosti: glede plačevanja prispevkov za socialno varnost, zdravljenja, pokojnine, dajatev obmejnih delavcev itd.

Skupni predpisi EU veljajo za državljane EU, Islandije, Lihtenštajna, Norveške in Švice, ki so ali so bili zavarovani po sistemu ene od teh držav, ter za njihove družinske člane.

Za učinkovitejšo zaščito posameznikov, ki se gibljejo po Evropi, se vzpostavlja informacijski sistem EESSI, ki inštitucijam socialne varnosti v EU pomaga pri hitrejši in varnejši izmenjavi informacij v skladu s pravili EU. Sistem omogoča hitrejšo obravnavo posameznih zadev ter pospešuje izračun in izplačilo socialnih nadomestil.

Z nekaterimi tretjimi državami, s katerimi imamo tradicionalno množičnejšo izmenjavo delovne sile, ima Slovenija sklenjene dvostranske sporazume o usklajevanju socialnega zavarovanja. Te države so Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora, Makedonija, Kanada, ZDA, Argentina, Avstralija in Republika Koreja.