Devetega oktobra je Slovenija z menjavo denarja simbolno pretrgala eno najpomembnejših vezi z Jugoslavijo. Čeprav je bila nova valuta formalno uvedena 7. oktobra, se je zamenjava dinarjev z boni začela vršiti šele dva dni kasneje. Uvedbo tolarja po koncu brionskega moratorija lahko označimo za zgodbo o uspehu, saj je tolar hitro vzpostavil zaupanje ljudi, prav tako pa je postavil dober temelj za tržno usmeritev slovenskega gospodarstva. Slovenski model je kasneje neposredno prevzela Estonija, določene rešitve so kopirali tudi v drugih državah Vzhodne Evrope.

Po treh mesecih se je končal moratorij za osamosvojitvene ukrepe, ki so ga morale slovenske oblasti sprejeti julija na Brionih. V začasni obliki bonov je bil uveden slovenski tolar, na mejah pa je nastopila slovenska carinska služba.

Opolnoči se je iztekel trimesečni moratorij, ki je bil določen Sloveniji z Brionsko deklaracijo. To je pomenilo, da je Slovenija z naslednjim dnem nadaljevala proces osamosvajanja.

Prva vlada Republike Slovenije je v odločilnih dneh pokazala izredno učinkovitost. Tik pred iztekom trimesečnega moratorija na uveljavljanje osamosvojitvenih sklepov je v nedeljo, 6. oktobra 1991, sprejela dva pomembna predloga zakonov o denarni enoti Republike Slovenije in o uporabi denarne enote Republike Slovenije ter ju naslednji dan poslala v obravnavo in sprejetje v parlament. Predloga je pripravila Banka Slovenije, usklajena pa sta bila s finančnim ministrstvom in z vladno službo za zakonodajo.

Po razpadu Jugoslavije se je pred očmi javnosti razgalila vsa beda komunističnega režima, ki je za seboj pustil nedelujoče politične institucije, uničene armadne objekte in nestabilne sosedske odnose. Italijanska javnost se je upirala armadnemu prečkanju italijanskega ozemlja, v Prlekiji pa je dr. Andrej Capuder izrazil skrb pred barbarskim dogajanjem ob naši južni meji.

Slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je odšel v Prago, kjer se je srečal z najvišjimi predstavniki države. Bistvo obiska je bilo priznanje Slovenije. Sestal se je Svet Predsedstva RS za varstvo ustavne ureditve, ki je ugotovil, da je kljub vsem napetostim na Balkanu varnostni položaj v Sloveniji obvladljiv. Čeprav je bil v Haagu podpisan sporazum o mirnem reševanju krize, so se spopadi na Hrvaškem nadaljevali.

Nekaj dni pred koncem moratorija sta slovenska vlada in predsedstvo na vse države sveta in na mnoge mednarodne institucije naslovila posebno spomenico, s katero sta jih spomnila, da se trimesečni moratorij o zamrznitvi izpolnjevanja deklaracije o neodvisnosti izteka in da so odločitve slovenskega parlamenta, sprejete 25. junija, znova veljavne.

Odštevanje pred potekom trimesečnega moratorija na izvajanje osamosvojitvenih korakov, ki ga je zapovedovala Brionska deklaracija, je na dan angelov varuhov leta 1991 doseglo enega od vrhuncev. Parlament je na skupni seji vseh zborov razpravljal o nadaljevanju osamosvojitvenega procesa in sprejel pomembne smernice zanj. Nekako najbolj zaposlen je bil ta dan zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, ki je govoril pred parlamentarci, skušal Američanu Warrnu Zimmermannu dopovedati, da Jugoslavije ni več, in se popoldne odpravil v Francijo na obisk k Françoisu Mitterandu. Srečanje v Elizejski palači je prineslo pravi preboj.

Bilanca ob končevanju brionskega moratorija je bila za slovensko osamosvojitveno politiko sorazmerno ugodna. Republika Slovenija je skorajda že prevzela vso učinkovito oblast na svojem ozemlju, v celoti je nadzorovala državne meje, imela lastne oborožene sile, urejeno varstvo manjšin in človekovih pravic ter temeljnih svoboščin vseh oseb na njenem ozemlju ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno s slovensko ustavo in veljavnimi mednarodnimi pogodbami, predvsem pa je imela za seboj soglasno plebiscitarno odločitev brez formalnega oporekanja mednarodne skupnosti.

30. septembra 1991, sedem dni pred iztekom moratorija na izvajanje osamosvojitvenih korakov, je slovensko predsedstvo samozavestno napovedovalo polno samostojnost. V vladi so menili, da je treba pospešiti sprejemanje nove ustave. Zahodna Evropa se ni mogla odločiti za napotitev mirovnih čet na Hrvaško, na Delovem političnem barometru pa v primerjavi s prejšnjim mesecem ni bilo večjih sprememb.

Na »Slomškovo nedeljo« so v Mariboru pripravili veliko versko in kulturno slovesnost. V parku pred stolnico je predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan odkril kip škofa Antona Martina Slomška in imel ob tem slavnostni govor. Kip je blagoslovil mariborski škof dr. Franc Kramberger, mariborska županja Magdalena Tovornik pa je poudarila, da je bila po skoraj 130 letih popravljena krivica in izpolnjena dolžnost do tako zaslužne osebnosti.

V Sloveniji so se odštevali dnevi do izteka brionskega moratorija. Vladni delegaciji Slovenije in Hrvaške sta se dogovorili, kako bosta delovali po njegovem izteku. Na Hrvaškem je kljub premirju divjala vojna, številni vojni begunci so našli zatočišče v Sloveniji. Na gradu Bogenšperk je nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil kapelo, v Mariboru so se pripravljali na nedeljsko odkritje spomenika Antona Martina Slomška. Spremenjen odnos do preteklosti je v družbi odpiral nova vprašanja glede sedanjosti in prihodnosti. Vprašanje kako naprej, je razdvajalo Slovensko demokratično zvezo (SDZ), kjer so na seji sveta stranke sprejeli odločitev o bolj konservativni – desni usmeritvi.

Slovenija se je pospešeno pripravljala na konec moratorija (7. oktobra 1991), ki je začel veljati s podpisom Brionske deklaracije in je za tri mesece zamrznil osamosvojitvene aktivnosti. Eden od korakov do polne samostojnosti je bila tudi uvedba lastne valute, zato je uvedbo tako imenovanega slovenskega dinarja napovedal podpredsednik vlade dr. Andrej Ocvirk.
Medtem ko so se slovenski in hrvaški pisatelji s skupno izjavo v Cankarjevem domu v Ljubljani zavzeli za konec uničevanja stvarne in kulturne dediščine na Hrvaškem, se je na mednarodnem političnem parketu bil boj za interpretacijo, ali je za nastale razmere v Jugoslaviji bolj kriva hrvaška ali srbska stran.

V Haagu so se pod vodstvom lorda Petra Carringtona nadaljevali pogovori političnih predstavnikov republik nekdanje Jugoslavije. Zasedanja se je udeležil slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, ki je izrazil zadovoljstvo, da se je »konferenca vendarle premaknila v pravo smer«. Predsedujočega konferenci so zanimali slovenski koraki po izteku moratorija, o katerih je v Portorožu zbranim menedžerjem govoril tudi predsednik Milan Kučan. V domačem parlamentu pa je predsednik vlade Lojze Peterle pred potjo v Švico pojasnjeval slovensko pomoč napadeni Hrvaški, dr. Dušan Plut in dr. Zdenko Roter pa sta v Metliki povedala, da Slovenija nima želje po popravkih južne meje.

Slovenski obrambni sistem in njegovi vodje, predvsem ministra Janša in Bavčar, pa tudi predsednik vlade Peterle, se je v začetku leta 1991 znašel pred težkim odločitvami. Čeprav je grozila vojna, so bila obrambnemu ministrstvu namenjena pičla sredstva, ki so jih morali skoraj v celoti nameniti za nabavo orožja.

V Ljubljani so se sestali najvišji predstavniki Republike Slovenije in sprejeli sklepe po izteku moratorija. Na Hrvaškem se po razglašenem premirju vrača življenje v vsakdanje tirnice. Kosovski parlament je sprejel resolucijo o neodvisnosti Kosova. Varnostni svet OZN je na jesenskem zasedanju pripravljal osnutek resolucije o prepovedi prodaje orožja Jugoslaviji. Republiška komisija za varstvo okolja in naravne dediščine je zavrnila projekt izgradnje terminala za utekočinjeni plin na Debelem rtiču.

Petnajst dni pred iztekom trimesečnega roka, v katerem je Republika Slovenija v skladu z Brionsko deklaracijo zamrznila uresničevanje osamosvojitvene zakonodaje in deklaracije o neodvisnosti, so se prizadevanja za priznanje samostojnosti Slovenije v mednarodni skupnosti nadaljevala, tudi na strani katoliške cerkve. Razprava o vnovični postavitvi kapelice Marije Snežne na Kredarici pa je pokazala, da glede odnosa države do versko-kulturne dediščine kljub začetkom demokratizacije ostajajo različna stališča.

Papež Janez Pavel II je med nedeljsko mašo in pridigo pozval h končanju vojne na Hrvaškem, ki se je zelo zaostrovala. Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel se je vrnil z »balkanske turneje« in predlagal, da pohitimo z osamosvajanjem. V Lovrencu na Pohorju pa je bila slovesnost ob 900-letnici prve omembe kraja, ki so jo zaznamovali obisk visokih gostov, blagoslovitev prenovljene cerkve in nagovor predsednika Milana Kučana.

Vojna na Hrvaškem je negativno vplivala na povezave Slovenije z mednarodnim prostorom, saj ta septembra 1991 več dni ni mogla vzpostaviti telefonskih zvez z vzhodno Evropo, ZDA in Južno Ameriko. Vse telefonske povezave so potekale prek Beograda, zato se je začela Slovenija pospešeno preusmerjati na centralo na Dunaju. Zvezne oblasti so Slovenijo prav tako želele onemogočiti na gospodarskem področju.

Na dan sv. Evstahija leta 1991 je bilo v Linzu v Avstriji srečanje skupnosti Alpe–Jadran, ki je močno podprla osamosvojitev Slovenije in Hrvaške. Ante Marković je s predlogom o razrešitvi obrambnega ministra Veljka Kadijevića naletel na nerazumevanje pri svojih nekdanjih zaveznikih iz Srbije. Po besedah slovenskega notranjega ministra na nobenem mejnem prehodu v Sloveniji ni bilo več jugoslovanskih zastav.