Skoči do osrednje vsebine

27. 9. 1991: Slovenija se pripravlja na uvedbo nove valute

v roki svinčnik, roka sloni na referendumski glasovnici o plebiscitu
Slovenija se je pospešeno pripravljala na konec moratorija (7. oktobra 1991), ki je začel veljati s podpisom Brionske deklaracije in je za tri mesece zamrznil osamosvojitvene aktivnosti. Eden od korakov do polne samostojnosti je bila tudi uvedba lastne valute, zato je uvedbo tako imenovanega slovenskega dinarja napovedal podpredsednik vlade dr. Andrej Ocvirk.
Medtem ko so se slovenski in hrvaški pisatelji s skupno izjavo v Cankarjevem domu v Ljubljani zavzeli za konec uničevanja stvarne in kulturne dediščine na Hrvaškem, se je na mednarodnem političnem parketu bil boj za interpretacijo, ali je za nastale razmere v Jugoslaviji bolj kriva hrvaška ali srbska stran.
profilna slika Andreja Ocvirka

Podpredsednik vlade Andrej Ocvirk je napovedal uvedbo lastnega kreditno-monetarnega sistema v Sloveniji | Avtor: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Uvedba lastne valute po preteku moratorija

Ocvirk je na srečanju društva Manager v Portorožu napovedal, da bomo po preteku moratorija v Sloveniji oktobra uvedli lastni kreditno-monetarni sistem. Slovenske oblasti so bile v to prisiljene, saj je Narodna banka Jugoslavije že prej zavrnila predlog, da bi Slovenija do konca leta ostala del jugoslovanskega monetarnega sistema. Za potrebe vzpostavitve sistema bo uvedena tudi nova valuta, ki jo je Ocvirk poimenoval slovenski dinar (seja, na kateri so odločali o imenu valute, je v parlamentu potekala šele 7. oktobra 1991, op. a.). Menjalno razmerje med slovenskim in jugoslovanskim dinarjem bo 1 : 1, v polnosti pa naj bi bila valuta uvedena šele spomladi leta 1992, saj Slovenija ni mogla skleniti meddržavnih sporazumov o plačilnem prometu pred mednarodnim priznanjem države. Ocvirk je napovedal, da bo menjalni promet potekal prek Službe družbenega knjigovodstva, zaveden bo pod postavko izvoz/uvoz, prva naloga vlade pa bo reševanje javnega dolga do deviznih vlog z izdajo deviznih obveznic. Podjetniki so sicer izrazili pričakovanje, da bi slovensko valuto v primerjavi z dinarjem podcenili, saj bi s tem vlada pomagala izvoznemu gospodarstvu. Kljub negotovosti pa je po poročanju medijev med prisotnimi vladal zmerni optimizem, čeprav se minister glede podrobnosti ni izrekel.

Optimistično vzdušje je vladalo tudi med prebivalstvom. Agencija Stik je izvedla javnomnenjsko raziskavo, kjer je spraševala: »Kaj naj naredi Slovenija po izteku moratorija?« Po pisanju Dela je 74,1 odstotka vprašanih menilo, naj Slovenija dosledno do konca izpelje osamosvojitev.

Pestro dogajanje čez lužo

Po sprejetju resolucije 713 Združenih narodov o Jugoslaviji 25. septembra 1991, ki je podprla prizadevanja za dialog ter uvedla splošni in popolni embargo na pošiljke orožja in vojaške opreme Jugoslaviji, obtoževanja glede iskanja krivca za nastale razmere v Jugoslaviji niso ponehala. Z neposrednostjo je že ob robu zasedanja varnostnega sveta presenetil ameriški zunanji minister James Baker, ki je za vojno na Hrvaškem obtožil Srbijo in zvezno armado. Za dodatno razburjenje je v nastopu v ameriškem senatu poskrbel predsednik predsedstva Jugoslavije Stipe Mesić, saj je jugoslovansko armado obtožil uporabe nedovoljenih bojnih strupov v Vinkovcih in Petrinji na Hrvaškem. Ameriško vlado je pozval, naj aktivneje poseže v odpravljanje krize v Jugoslaviji.

Sočasno je tiskovna agencija Tanjug povzela skoraj dva tedna staro predavanje ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji Warrena Zimmermana, ki ga je imel 16. septembra v New Yorku, kjer je za razpad Jugoslavije neposredno okrivil Franja Tuđmana in Slobodana Miloševića. Tuđmanu je krivdo pripisal zaradi vztrajanja pri ustanovitvi neodvisne Hrvaške, Miloševiću pa zaradi nasilnega ustvarjanja velike Srbije. Zimmerman je jugoslovansko tragedijo sicer razdeli v štiri dejanja: prvo dejanje je povzročil nacionalizem – tu je razlikoval med naravo srbskega, hrvaškega in slovenskega. Za slovenskega je dejal, da je njegov edini cilj, da čim prej zapusti Jugoslavijo, in da noče škodovati drugim. Drugo dejanje je bil propad Markovićeve gospodarske reforme, tretje državljanska vojna, ki je ne želita končati ne Tuđman ne Milošević, četrto dejanje strahotnega nasilja pa šele prihaja. Izjavil je, da ameriškim željam najbolj ustrezajo popolna ustavitev ognja, sprememba političnega sistema in graditev popolnoma nove Jugoslavije, v kateri ne bo več Slovenije. Nova Jugoslavija bi morala biti ohlapna konfederacija petih republik, brez Slovenije in brez sprememb republiških meja, v kateri bi Albanci na Kosovu in Srbi na Hrvaškem morali dobiti popolno avtonomijo.

Avtor: Marko Balažic

Viri in literatura:

  • Delo, 28. 9. 1991.
  • Večer, 28. 9. 1991.
  • Slovenec, 28. 9. 1991.
  • Dnevnik, 28. 9. 1991.
  • Balažic, Marko, Furlan, Boštjan, in Peterle, Ožbej. Slovenija in pika!, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016.
  • Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo (1. ponatis), Celovec: Mohorjeva družba, 2012.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30.