Tolarji – najprej v obliki bonov – nadomestijo dinarje

Osmi oktober 1991 je voditelj osrednjega televizijskega dnevnika izjavil, da je to prvi dan slovenske samostojnosti. Iztekel se je namreč trimesečni moratorij, ki ga je morala Slovenija sprejeti na pogajanjih med predstavniki Slovenije, Hrvaške in jugoslovanskih zveznih oblasti ter evropskimi posredniki 7. julija na Brionih. Odpadla je torej zamrznitev izvajanja osamosvojitvenih ukrepov. Kot je pozneje poudaril ekonomist Dušan Šešok, ki je bil finančni minister od 8. maja 1991 do odhoda osamosvojitvene vlade 14. maja 1992, smo se Slovenci takrat dokončno osamosvojili, saj smo uvedli svoj denar in vzpostavili carinsko službo.

Čimprejšnja uvedba lastne valute, ki je ena izmed prvin suverenosti, je bila nujna zaradi vdorov zveznih oblasti v monetarni sistem Jugoslavije in s tem samovoljnega dviganja inflacije.

Podpredsednik vlade dr. Andrej Ocvirk, finančni minister Dušan Šešok in minister za informiranje Jelko Kacin so na tiskovni konferenci predstavili sklepe parlamenta, ki je zasedal do zgodnjih jutranjih ur, saj so seje zborov, usklajevalnih komisij in skupna seja treh zborov, ki so bile zaprte za javnost, trajale 16 ur. Parlament je sprejel dva zakona: o denarni enoti in o uporabi te denarne enote.

Nova slovenska denarna enota je postal tolar, deljen na sto stotinov. Tega dne, 8. oktobra, so bile banke in borza zaprte, od 9. do 11. oktobra pa je bilo mogoče na 1500 menjalnih mestih zamenjati dinarje s tolarji v razmerju 1 : 1. Zamenjava je bila sicer možna do konca meseca, vendar s spremenljivim menjalnim razmerjem. Razmerje s tujimi valutami je bilo naslednje: nemška marka 32 tolarjev, ameriški dolar 53,71 tolarja, za 100 italijanskih lir pa je bilo treba odšteti 4,2 tolarja.

Za leto 1991 so slovenske finančne oblasti predvidevale 24-odstotno inflacijo.

Na tiskovni konferenci je minister Šešok dvignil v zrak in pokazal bankovec za tisoč tolarjev. To pa še ni bil pravi bankovec, temveč »vrednostni bon«. Že konec leta 1990 so namreč dale oblasti iz previdnosti tiskati bone, ki pa tehnično niso bili kakovostni, saj domače tiskarne niso bile opremljene za zagotovitev vse zaščite, ki jo zahteva sodobni bankovec. Na vseh bonih je bil motiv Triglava in karantanskega knežjega kamna, razlikovali so se le po barvi in seveda nominalni vrednosti, ki je šla od enega do tisoč tolarjev. Pozneje je bil dodan bon za 5.000 tolarjev. V obtoku so bili boni do decembra 1991, ko so se začeli uporabljati pravi tolarski bankovci, ki jih je z upodobitvami znamenitih Slovencev zasnoval umetnik Miljenko Licul in so jih tiskali v Veliki Britaniji. Malo kasneje so v uporabo prišli še kovanci z živalskimi motivi.

Določitev imena nove valute ni bila lahka, kar se je pokazalo med razpravo v parlamentu. V igri so bila imena tolar, lipa, klas, karant, krona, belič in druga. Večina članov vlade, družbenopolitični zbor in zbor združenega dela takratne tridomne skupščine so bili za tolar, zbor občin pa za lipo. Z izbiro imena tolar nista bila zadovoljna ne predsednik skupščine dr. France Bučar, ker mu je zvenel tuje, ne predsednik vlade Lojze Peterle, ki je bil za ime klas. Finančnemu ministru Šešoku pa so se zdela poimenovanja lipa, klas in podobna »nedenarna«, v besedi tolar mu je bila pomembna črka »r«, ki je prisotna tudi v dolarju in marki in predstavlja neko trdoto, torej trdnost.

Zahtevno uvajanje carine

Na vseh novih mednarodnih mejnih prehodih na jugu države so bila sama gradbišča. Slovenskega potnega lista na meji z Italijo niso sprejemali, na meji z Avstrijo pa.

Uvedba carine ni bila preprosta zadeva. Kot se je pozneje spominjal finančni minister Šešok, je bila carina v Jugoslaviji kadrovsko izjemno centralizirana, zato je bilo usposobljenega in zanesljivega osebja v Sloveniji malo, poleg tega so bili potrebni primerni objekti na meji s Hrvaško.

Avtor: Ivo Jevnikar

Viri in literatura:

• Delo, 9. 10. 1991.
• Slovenec, 9. 10. 1991.
• Dnevnik, 9. 10. 1991.
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec: Mohorjeva, 2012, str. 308–309, 660–666.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30.