Skoči do osrednje vsebine

9. 10. 1991: Vrste pred bankami za tolarje

v roki svinčnik, roka sloni na plebiscitnem referendumskem lističu
Devetega oktobra je Slovenija z menjavo denarja simbolno pretrgala eno najpomembnejših vezi z Jugoslavijo. Čeprav je bila nova valuta formalno uvedena 7. oktobra, se je zamenjava dinarjev z boni začela vršiti šele dva dni kasneje. Uvedbo tolarja po koncu brionskega moratorija lahko označimo za zgodbo o uspehu, saj je tolar hitro vzpostavil zaupanje ljudi, prav tako pa je postavil dober temelj za tržno usmeritev slovenskega gospodarstva. Slovenski model je kasneje neposredno prevzela Estonija, določene rešitve so kopirali tudi v drugih državah Vzhodne Evrope.
bankovci različnih vrednosti

Slovenija je uvedla novo valuto tolar, na sliki bankovci različnih vrednosti | Avtor: spletni vir

Prva uspešna uvedba nove valute na območju nekdanjega vzhodnega bloka

Časopisi poročajo, da so se začele vrste pred bankami nabirati že ob več ur pred njihovim odprtjem. Državljani so lahko zamenjali dinarje na bankah, poslovalnicah pošte in Službi družbenega knjigovodstva po menjalnem razmerju 1 : 1. Omejitev je bila postavljena na 20.000 din.

Slovenija je vse dinarje, ki jih je vzela iz obtoka, spravila v trezorje z namenom, da jih bo vrnila Narodni banki Jugoslavije. Po pisanju Dela so samo v poslovalnicah Ljubljanske banki prvi dan menjave zamenjali 500 milijonov dinarjev, promet s tolarji pa se je vršil tudi v tujini. V Celovcu je bilo možno za 20 šilingov dobiti 100 tolarjev, v Trstu pa za 21.000 lir 1000 tolarjev. Hrvaška narodna banka je zaradi strahu, da bodo Hrvaško preplavili dinarji iz Slovenije, začasno celo prepovedala plačilni promet s Slovenijo. 

Uvedba nove valute je bila sicer posledica dolgotrajnega procesa, ki se je pričel že kmalu po nastopu Peterletove vlade. Večino zakonodajne podlage je pripravila ekipa pod vodstvom tedanjega podpredsednika vlade dr. Jožeta Mencingerja, z makroekonomskimi vprašanji uvedbe valute se je podrobno ukvarjala svetovalna skupina tujih strokovnjakov pod vodstvom ekonomista dr. Jeffreya Sachsa. Mencinger se v Slovenija in pika spominja, da so se že septembra 1990 odločili, da bodo natisnili bone in da je bila odločitev sprejeta dobesedno v Peterletovi kuhinji. Do decembra so imeli bone natisnjene (stiskali so jih v celjskem Cetisu), prevzeli so jih na finančnem ministrstvu in jih spravili v trezorje Službe družbenega knjigovodstva, saj Banki Slovenije niso popolnoma zaupali. V skladiščih so boni več mesecev čakali na pravi trenutek, ki se je pojavil ob koncu brionskega moratorija.

Uvedbo nove valute je omogočilo tudi dejstvo, da je Slovenija v nekaj mesecih pridobila okoli 160 milijonov mark deviznih rezerv (ocena dr. Franceta Arharja v Slovenija in pika, op. a.) preko uvedbe dvojnega deviznega trga. S tem je namreč tudi navzven pokazala, da nova valuta ni ničvreden papir, kot je ob koncu Jugoslavije veljalo za dinar, temveč ima ta realno pokritje v devizah.

Odločitev o imenu je padla na za javnost zaprti seji v noči med 7. in 8. oktobrom. Izbirali so med imeni klas, karant, krona, lipa ali tolar. V zboru občin so se odločili za lipo, v Družbenopolitičnem zboru in Zboru združenega dela pa so vztrajali pri tolarju, predsednik vlade Peterle je navijal za klas. Po sprejetih zakonih o denarni enoti Republike Slovenije in uporabi denarne enote Republike Slovenije je pred novinarje stopil slovenski finančni minister Dušan Šešok in slovesno dvignil v zrak papirnati bankovec za 1000 tolarjev.

Pri uvedbi ni šlo brez zapletov. Mednarodni denarni sklad je uvedbo bonov odsvetoval, saj so zagovarjali rešitev, naj Slovenija z uvedbo novega denarja počaka do takrat, ko bo pripravljen pravi denar. Prav tako so se pojavljale grožnje iz Beograda, da nas bodo preplavili z dinarji in tako uničili našo novo valuto. Tedanji guverner Banke Slovenije dr. France Arhar v knjigi Slovenija in pika! pravi, da do poplave dinarjev ni prišlo, so pa iz Beograda obvestili tuje banke, pri katerih so imele slovenske banke devizne rezerve, naj jih blokirajo: »Na srečo smo jih prepričali, da tega niso storile.«

Nekateri avstrijski politiki (koroški deželni glavar Christof Zernatto in njegov namestnik Jörg Haider) so že ob začetku menjave protestirali zaradi upodobitve knežjega kamna na bonih, kasneje je koroški deželni zbor 7. novembra 1991 celo sprejel resolucijo, s katero je nasprotoval upodobitvi knežjega kamna na plačilnih bonih.

Vendarle pa omenjeni zapleti niso vplivali na stopnjo zaupanja domačih in mednarodnih deležnikov. Ta je ostala visoka in je omogočila vladi, da je lahko vse aktivnosti usmerila v proces makroekonomske stabilizacije (znižanje inflacije).

Etapa lastninske vojne

Dva zbora trodomne slovenske skupščine sta odločala o zakonu o lastninjenju. Zbor občin je ta zakon že sprejel, zapletlo pa se je pri ostalih dveh. Zbor združenega dela (ZZD) je zavrnil vse tri različice zakona (vladno, Zupančič-Ribnikarjevo in predlog Emila Milana Pintarja) in po burni razpravi naložil vladi, naj predstavi nov predlog zakona. Zapletlo se je tudi v Družbenopolitičnem zboru, saj se okoli zakona ni mogla poenotiti tudi poslanska skupina vladajoče koalicije Demos. Peterle je blokado ZZD označil za medvedjo uslugo Sloveniji ter s tem razburil predsednika skupščine dr. Franceta Bučarja. Ta je na koncu odločil, naj vsi trije zbori vrnejo lastninsko zakonodajo v fazo osnutka in z njo začnejo še enkrat. Zaplet glede sprejemanja lastninske zakonodaje je bil tudi ena od točk internega posveta Demosa na Poljčah 16. novembra 1991, kjer pa se je že jasno pokazalo, da nastajajo znotraj Demosa velika politična trenja.

Avtor: Marko Balažic

Viri in literatura:

  • Delo, 10. 10. 1991.
  • Večer, 10. 10. 1991.
  • Slovenec, 10. 10. 1991.
  • Dnevnik, 10. 10. 1991.
  • Balažic, Marko, Furlan, Boštjan, in Peterle, Ožbej. Slovenija in pika!, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016.
  • Balažic, Marko, Furlan, Boštjan, in Peterle, Ožbej. Slovenija in pika! 2, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2019.
  • Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada – Kako so gradili državo (1. ponatis), Celovec: Mohorjeva družba, 2012.
  • Videtič, Jernej in Senčar, Igor. Zbornik Slovenija – vrednote in prihodnost, Ljubljana: Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, 1994.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30