Skoči do osrednje vsebine

2. 10. 1991: Ameriški slavček še kar goni svojo, francoski petelin pa je zamenjal ploščo

Odštevanje pred potekom trimesečnega moratorija na izvajanje osamosvojitvenih korakov, ki ga je zapovedovala Brionska deklaracija, je na dan angelov varuhov leta 1991 doseglo enega od vrhuncev. Parlament je na skupni seji vseh zborov razpravljal o nadaljevanju osamosvojitvenega procesa in sprejel pomembne smernice zanj. Nekako najbolj zaposlen je bil ta dan zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, ki je govoril pred parlamentarci, skušal Američanu Warrnu Zimmermannu dopovedati, da Jugoslavije ni več, in se popoldne odpravil v Francijo na obisk k Françoisu Mitterandu. Srečanje v Elizejski palači je prineslo pravi preboj.
Warren Zimmerman, ČB slika.

Na obisk v Ljubljano je prišel ameriški veleposlanik v Beogradu in poznejši državni sekretar Warren Zimmermann. | Avtor: Tone Stojko. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Premier in ministri pred poslanci

Na dan angelov varuhov leta 1991 je potekala zelo pomembna razprava vseh treh zborov slovenskega parlamenta. Poslanke in poslanci so najprej prisluhnili poročilu ministrskega predsednika Lojzeta Peterleta in ministrov najpomembnejših resorjev o položaju Slovenije pet dni pred potekom trimesečnega moratorija na izvajanje osamosvojitvenih korakov, ki ga je julija zapovedala Brionska deklaracija.

Predsednik vlade je izrazil prepričanje, da o nadaljnji poti v samostojnost ni nobenih dvomov. Opozoril je na razkorak med ravnanjem Slovenije, ki je pošteno uresničevala zaveze iz Brionske deklaracije, in zveznih oblasti, za katere česa takega ne bi bilo mogoče trditi.

Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je menil, da bo Slovenija mednarodno priznanje dosegla »z usklajenim delovanjem več družbenih področij in upravnih resorjev«. Ko je govoril o vojni na Hrvaškem, je sicer ocenil, da ni diplomatsko kritizirati delovanja politikov tujih držav, da pa naj bi imeli Slovenci vendarle že pravico do kakšne pripombe na račun tistih zahodnjakov, ki so govorili o »izmišljeni vojni«.

Notranji minister Igor Bavčar je kot eno bistvenih točk predosamosvojitvenih dni na svojem področju poudaril zakon o nadzoru državne meje, ker je ta dotedanje notranje meje spremenil v državne. V prvi fazi naj bi na meji s Hrvaško zgradili 34 mejnih prehodov. Velik pomen je minister pripisoval tudi pripravi novih obrazcev slovenskih potnih listin.

Obrambni minister Janez Janša je opozoril na pripravljenost teritorialne obrambe, da po izteku moratorija v celoti zagotavlja ozemeljsko celovitost nove države. Skupščino je pozval k sprejemu stališča, da Slovenija vztraja pri zaključku umika jugoslovanske vojske iz Slovenije v predvidenem trimesečnem roku.

Pred poslance je stopil tudi podpredsednik vlade in gospodarski minister dr. Andrej Ocvirk. Potožil je, da se v minulih treh mesecih ni bilo mogoče z zvezno vlado in Narodno banko Jugoslavije dogovoriti praktično o ničemer. Zato je bila po ministrovih besedah Slovenija prisiljena oblikovati lastno politiko na področjih posojilno-denarne politike, zunanjetrgovinskega in carinskega sistema.

Parlament sprejme sklepe o nadaljnjih dejavnostih

Po razpravi so zbori skupščine na skupni seji sprejeli sklepe o nadaljnjih osamosvojitvenih korakih. Med skupaj devetimi sklepi je prvi ugotavljal, da po preteku določenega moratorija ni razlogov za njegovo podaljšanje. V drugem je slovenski parlament pozitivno ocenil delovanje opazovalne misije Evropske skupnosti. V tretjem pa je, kot je predlagal obrambni minister Janša, izrazil vztrajanje pri trimesečnem roku za umik jugoslovanske armade iz Slovenije, kar bi pomenilo, da se mora zadnji vojak umakniti 18. oktobra.

V naslednjih sklepih je skupščina podprla slovensko udeležbo na haaški konferenci o Jugoslaviji, odrekla  vsem jugoslovanskim zveznim organom pravico do zastopanja Slovenije in oblikovala stališče, da ni več potrebe po sodelovanju Slovencev v zveznih ustanovah.

Zunanjepolitični premiki

Drugi oktober je bil pester tudi na zunanjepolitičnem področju. Na obisk v Ljubljano je prišel ameriški veleposlanik v Beogradu in poznejši državni sekretar Warren Zimmermann. Slovencem je požugal, naj ne sprejemajo enostranskih odločitev. Obenem je svojim sogovornikom, Peterletu, Ruplu in predsedniku skupščine dr. Francetu Bučarju, nalil čistega vina, češ da Američani (še vedno) ne razmišljajo o morebitnem priznanju Slovenije. Slovenska stran mu ni ostala dolžna in je jasno napovedala nadaljevanje osamosvajanja.

V drugačnih tonih je potekal sestanek, na katerega sta se isti dan odpravila predsednik predsedstva Milan Kučan in zunanji minister. V Elizejski palači sta ju sprejela francoski predsednik François Mitterand in zunanji minister Roland Dumas. Čeprav je Francija dolgo zastopala, milo rečeno, zadržano stališče do slovenskega osamosvajanja, se je tehtnica tedaj očitno nagnila Slovencem v korist. Mitterand je v enournem pogovoru sogovornikoma povedal, da pravica Slovenije do samostojnosti in neodvisnosti nikakor ni sporna. Spremenjeni francoski odnos je opazil tudi minister Rupel: »Kolone avtomobilov, slovenske zastave, pogostitve v hotelu, sprejemi v Elizejski palači in na Quai d'Orsay … vse to je pričalo, da smo prebili diplomatsko izolacijo.«

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

  • Delo, 3. 10. 1991
  • Večer, 3. 10. 1991
  • Dnevnik, 3. 10. 1991
  • Katoliški glas, 10. 10. 1991Jović, Borisav. Zadnji dnevi SFRJ: Odlomki iz dnevnika. Ljubljana, 1996.
  • Rupel, Dimitrij. Skrivnost države: Spomini na domače in zunanje zadeve 1989–1992. Ljubljana, 1992.
  • Valič Zver, Andreja. Demos, slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30.