Članki

Knjižnica Arhiva Republike Slovenije je specialna knjižnica s področja arhivistike. Njeno delovanje in dopolnjevanje knjižnične zbirke je v prvi vrsti prilagojeno potrebam zaposlenih v arhivu, knjige in periodiko pa si lahko ogledajo tudi zunanji uporabniki. Njeni začetki segajo v leto 1953, ko se je takratni Državni arhiv Ljudske Republike Slovenije prostorsko ločil od Narodnega muzeja Slovenije. Na policah arhivske knjižnice naletimo tudi na publikacije, ki so nekakšen »hibrid« med knjižničnim in arhivskim gradivom. Ena takšnih publikacij je 32 dvojnih strani obsegajoča knjižica Cestno-policijski red za deželno stolno mesto Ljubljano.

Poslanci so obravnavali razmere v slovenskem gospodarstvu. Opozicija je bila ponovno zelo kritična do vlade. Predsednik zveznega izvršnega sveta Markovič pa je prejel opozorilo Lojzeta Peterleta glede težav pri izvajanju nadzora zračnega prostora nad Slovenijo. V javnosti je odmevala izjava ljubljanskega Demosa.

Poslanci so se sešli na skupni seji skupščine, da bi sprejeli predlog pogajalskih izhodišč za pogovore v jugoslovanskem merilu. Predsednik vlade Lojze Peterle je najprej opisal dotedanje stanje. Noben slovenski predlog o ureditvi odnosov v Jugoslaviji do takrat ni bil sprejet: ne ponudba o konfederaciji ne poznejša ponudba o sporazumni razdružitvi. Dejal je, da je Slovenija naredila in ponudila vse, da bi se jugoslovanska kriza mirno razpletla. Kljub tem prizadevanjem pa se je začela vojaška agresija, ki jo je odobril predsednik zvezne vlade Ante Marković.

Litva je kot druga članica mednarodne skupnosti priznala Slovenijo, na Hrvaškem so se širili spopadi, v koaliciji »pomladnih strank« Demos, ki je Slovenijo popeljala v neodvisnost, pa so se začela poglabljati nasprotja.

Devetindvajsetega julija se je nadaljevala seja sveta Demosa, ki je po mnenju njenih protagonistov verjetno ključno vplivala na prihodnjo sliko slovenskega političnega prostora. Po razglašeni samostojnosti in dobljeni vojni je namreč šibko vezivo, ki je povezovalo stranke Demosa, začelo popuščati, seja pa je to dejstvo popolnoma razkrila. Dr. France Bučar, tedanji predsednik parlamenta, je v knjigi Čas velikih sprememb korake na poti do razpustitve Demosa orisal kot »nadaljevanje stare politične delitve na temelju svetovnega nazora, ki je bila v osvobodilnem dogajanju prehodno potisnjena v ozadje«, in se spraševal, ali je bilo nadaljnje sodelovanje zaradi idejnih razlik med udeleženci res nemogoče.

Zadnjo julijsko nedeljo je tudi v Sloveniji precej zaznamovalo preštevanje mrtvih na Hrvaškem, zlasti v Baniji, ki je pokazalo vso krvoločnost srbske agresije. Slovenci so ob tem vlekli vzporednice med republikama.

Na zasedanju članic držav Heksagonale v Dubrovniku so se izognili resnemu soočenju z jugoslovansko krizo, več voditeljev diplomacij pa je izražalo svojo naklonjenost Sloveniji, ki se je po zmagoviti vojni najuspešneje ločevala od balkanskega soda smodnika. Obrambni minister Janez Janša je tega dne v Slovencu pojasnil razloge za politični razhod med Slovenijo in Hrvaško pred natanko enim mesecem, ob tem pa zagotovil, da bo Slovenija napadeni Hrvaški še naprej nudila »zaščito hrbta«.

V Ljubljani sta se sešli komisiji 5. vojaškega območja, sestavljeni iz predstavnikov jugoslovanske vojske in slovenske države, navzoča pa sta bila tudi člana misije Evropske skupnosti. Dogovorili so se, da bo prva od treh skupin slovenskih vojaških obveznikov odpuščena do 31. julija, druga in tretja pa do 15. avgusta. Preostali del pogovorov je zadeval operativni načrt za umik premičnega premoženja jugoslovanske vojske, ki je bil pod nadzorom teritorialne obrambe in slovenske policije. Manj uspešni pa so bili dogovori glede umika vojnega letalstva in protiletalske obrambe iz Slovenije ter vojaške zdravstvene organizacije.

V okviru slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije je nastal promocijski video, ki je v marsičem poseben. Režija je bila zaupana slovenskemu režiserju Mitji Okornu, ki je na osnovi besedila Zdravljice z arhivskimi posnetki nastajanja Evropske unije in Slovenije ustvaril zgodbo slovenskega predsedovanja.

25. julija 1991 so si lahko oddahnili prvi starši, sorodniki in dekleta mladih slovenskih nabornikov, ki so bili med zadnjimi vpoklicani in poslanimi na služenje vojaškega roka v JLA. Izpuščena je bila skupina tistih, ki so vojaški rok služili najdlje, do 15. avgusta pa sta bili odpuščeni še zadnji dve skupini slovenskih fantov, ki jim je bila s tem prihranjena udeležba v nadaljnjih krvavih spopadih na Balkanu.

Janez Drnovšek je javnosti sporočil, da je opravil pogovor z zveznim sekretarjem za ljudsko obrambo generalom Veljkom Kadijevićem. Na podlagi tega pogovora je bil izdan upravni odlok o odpustu slovenskih vojakov iz jugoslovanske armade. Odlok je določil, da bodo slovenski vojaki zapustili JA v treh časovno ločenih rokih, vendar najpozneje do 15. avgusta 1991. Pri tem je bilo sporočeno še, da je bil v Slovenijo napoten oficir letalstva JA z nalogo, da zagotovi odprtje slovenskega zračnega prostora in letališč pod pogojem, da bo slovenska teritorialna obramba predala rezervoar goriva, ki je stal na vojaškem letališču v Cerkljah.

Slovenci smo tesno povezani s športom. Izjemni uspehi slovenskega športa so v preteklih 30 letih pomagali pri promociji naše države v svetu in jo s svojimi uspehi postavil na svetovni zemljevid. Naši športniki so uresničevali sanje na svetovnih in evropskih prvenstvih, v ligah prvakov, na olimpijskih igrah, različnih tekmovanjih največjega pomena v svetu …, hkrati pa imamo tudi zvezdnike globalnih razsežnosti. Le kdo ne pozna Tine Maze, Jana Oblaka, Anžeta Kopitarja, Luke Dončiča, Primoža Rogliča ali Tadeja Pogačarja?

Odločitev o umiku jugoslovanske armade iz Slovenije v treh mesecih, ki jo je 18. julija 1991 sprejelo predsedstvo SFRJ, je bila v Sloveniji in svetu še vedno odmevna. Pregled domačega in tujega tiska v tednu po sprejetju te odločitve kaže, da je velika večina političnih analitikov to odločitev ocenila kakor dejansko priznanje Republike Slovenije. V angleškem dnevniku The Independent so zapisali: »Once the army has gone, there is nothing left to stop Slovenia from joining up with the outside world« (Ko vojska odide, Sloveniji nič več ne preprečuje, da se ne bi pridružila zunanjemu svetu), v Financial Timesu pa so objavili prispevek z naslovom »Green light for Slovene independence« (Zelena luč za slovensko samostojnost).

Razvijanje in krepitev zavesti o temeljnih vrednotah in najpomembnejših dogodkih novejše slovenske zgodovine je še posebej pomembno v kriznih časih. Ne smemo namreč pozabiti, da so pogumne odločitve, kot so sprejemanje osamosvojitvene zakonodaje leta 1991 na temelju plebiscitne odločitve iz leta 1990, organizacija lastne vojske, razglasitev samostojnosti in neodvisnosti 25. junija 1991, zmaga v vojni za Slovenijo in umik jugoslovanske armade 25. oktobra 1991, omogočile obstanek slovenske države. Teh dosežkov ni mogoče jemati za nekaj samoumevnega.

Željko Vogrin je veteran vojne za Slovenijo, deloval je kot kriminalist v Mariboru. V pogovoru je opisal aktivnosti Policije v prelomnih zgodovinskih časih, ko je bilo jasno, da se vojni z Jugoslovansko armado ne bo mogoče izogniti.

Na dan sv. Marije Magdalene leta 1991 sta slovenski predsednik in član tedaj že skoraj nekdanjega zveznega predsedstva mukoma odpotovala na sestanek vrhov jugoslovanske federacije, kjer so si delali utvare, da lahko v skoraj že mrtvi državi pričarajo mir. Nadaljeval se je nekaj dni prej zapovedani umik jugoslovanske vojske iz Slovenije, na Hrvaškem pa je čedalje bolj divjala vojna.

V okviru slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije je nastal promocijski video, ki je v marsičem poseben. Režija je bila zaupana slovenskemu režiserju Mitji Okornu, ki je na osnovi besedila Zdravljice z arhivskimi posnetki nastajanja Evropske unije in Slovenije ustvaril zgodbo slovenskega predsedovanja.
Izdelava promocijskega videa je bila velik izziv za ustvarjalce. Ekipi režiserja in glasbenega producenta sta morali vključiti idejo evropskega povezovanja, vrednote, na katerih temelji to povezovanje, 30. obletnico samostojnosti Slovenije in prednostne cilje slovenskega predsedovanja v promocijski video. Scenarij pa je moral slediti besedilu pesnitve Zdravljica, ki jo je napisal velikan slovenske poezije France Prešeren sredi 19. stoletja.

Izseljenski in zamejski časopisi iz poletja 1991 so še vedno prinašali novice o razglasitvi samostojne države, poudarjali veliko vlogo slovenske teritorialne obrambe in policije v osamosvojitveni vojni za Slovenijo, naslavljali pisma, deklaracije in proteste znotraj svojih držav za čimprejšnje priznanje slovenske države ter zbirali finančna sredstva za povračilo škode, ki jo je prinesla osamosvojitvena vojna.

Razmere v Sloveniji so se umirjale, vojska je začela prazniti manjše objekte, po vojašnicah pa so hodili opazovalci ES, ki so bdeli nad izvajanjem Brionske deklaracije. Slovenija je iskala politične zaveznike na Zahodu, tudi odnos ZDA do Slovenije se je nekoliko otoplil. Navkljub umirjanju razmer pa so izjave nekaterih radikalnih srbskih armadnih častnikov vzbujale zaskrbljenost in strah pred obnovitvijo pravkar končane vojne.

Dan po sklepu predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), da se Jugoslovanska ljudska armada (JLA) umakne iz Slovenije, so si doma in na tujem sledili odmevi. Zvedelo se je, da bo vojska zapustila slovenske meje, čeprav Brionska deklaracija tega ni predvidevala. Iz zamejstva so prišli novi znaki solidarnosti s Slovenijo in podpore njeni polni neodvisnosti.