Skoči do osrednje vsebine

6. 8. 1991: Nemčija priznava dejstvo slovenske in hrvaške osamosvojitve, preostali v Evropski skupnosti potrebujejo čas

Volilni listič na mizi, roka sloni na lističu

Medtem ko so v vzhodni Slavoniji in Dalmaciji na Hrvaškem divjali spopadi, ki so terjali tudi številne civilne žrtve, je Predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) na nočni seji 6. avgusta 1991 soglasno sprejelo sklep o prekinitvi ognja na območju Republike Hrvaške in vojskujočima stranema naročilo, da se morata umakniti z bojnih položajev. Umik obeh strani z bojnih pozicij naj bi nadzirali zvezni predstavniki. A sklep ni pomenil nič drugega kot še en dokaz več, da nekdanja skupna država dejansko ni več obstajala, njene ustanove, tudi najvišja, pa so ostale le še črka na papirju.

Vlak na levi strani, po peronu hodi nemška in slovenska delegacija., med njimi Hans Dietrich Genscher, poleg prevajalka, zraven Milan Kučan, zadaj Dimitrij Rupel.

Nemčija (na fotografiji srečanje nemškega zunanjega ministra Hansa Dietricha Genscherja z Dimitrijem Ruplom in Milanom Kučanom 2. julija v Beljaku) priznava dejstvo slovenske in hrvaške osamosvojitve. | Avtor Nace Bizilj, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Evropska skupnost ne vztraja več v ohranitvi Jugoslavije za vsako ceno

Večji del držav članic Evropske skupnosti (ES) sicer tega dejstva še ni zmogel povsem sprejeti, saj bi to pomenilo precejšen zasuk v njeni dotedanji večinski politiki ohranjanja Jugoslavije za vsako ceno. Vendar so ključni akterji prav v teh dneh začeli sprejemati dejstvo, da pri spopadih ne gre za posredovanje zveznih organov z namenom ohranitve legalne jugoslovanske skupnosti, temveč za (veliko)srbsko agresijo Slobodana Miloševića. Na sestanku zunanjih ministrov ES v okviru evropskega političnega sodelovanja (predhodnica današnje evropske zunanje in varnostne politike) je »evropska trojka« zunanjih ministrov Nizozemske (Hans van den Brook), Portugalske (Joao de Deus Pinheiro) in Luksemburga (Jaques F. Poos) 6. avgusta 1991 ustno Miloševića prvič jasno označila za glavnega krivca za razpadanje Jugoslavije. Jasno je bilo tudi poudarjeno, da Srbija načrtuje vojno proti Hrvaški in drugim republikam, katere namen je aneksija delov ozemelj in oblikovanje homogenega srbskega ozemlja. Tudi Van den Broek je priznal, da Srbiji »manjka politične volje« za reševanje krize in da zvezni organi nimajo nikakršne avtoritete. Druga ugotovitev je bila, da je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) neposredno vpletena v konflikt in pomaga srbskim milicam in drugim paravojaškim enotam. Zunanji ministri so »trojki« na srečanju obnovili mandat.

Nemci bi delovali odločneje, a za skupno spremembo stališča je potreben čas

Kljub temu pa ministri v javni izjavi Srbije niso obsodili kot agresorja (tudi pod vtisom sklepa o premirju, ki ga je tisti dan sprejelo predsedstvo SFRJ), pač pa le neimenovano republiko, ki želi doseči rešitev s silo. Sprejet ni bil niti predlog za morebitne ekonomske sankcije zoper Srbijo, temveč naj bi ES le preučila možnosti uvedbe sankcij zoper republike, ki ne želijo sodelovati z ES. Predsedstvu SFRJ so poslali opozorilo, naj čim prej začne pogajanja o prihodnosti Jugoslavije, nakazana je bila možnost, da ES sama organizira pogajanja, če ne bo prišlo do tega v jugoslovanski režiji. Nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher je v pripravah na ministrsko srečanje poskušal doseči, da bi nanj, poleg jugoslovanskih zveznih predstavnikov, povabili tudi predstavnike Slovenije in Hrvaške. A so ga članice, ki so vztrajale pri politiki enotne Jugoslavije za vsako ceno, zavrnile. Genscher je na srečanju tudi načel vprašanje priznanja Slovenije in Hrvaške, vendar zelo pogojno – če bi se srbska agresija nadaljevala – in z zagotovilom, da Nemčija ne bo ravnala samostojno, pač pa v okviru ES in Konference za evropsko varnost in sodelovanje (KEVS). Zaradi tega je bil nato deležen kritike v parlamentarni komisiji Bundestaga za mednarodne odnose, češ da ne vprašanje priznanja Slovenije in Hrvaške ne vprašanje sankcij proti Srbiji nista nič bliže razrešitvi.

Pomembni premiki tudi v izjavah avstrijskega kanclerja

Diplomatski pritisk je poskušal stopnjevati celo avstrijski kancler Franz Vranitzky iz vrst Socialdemokratov (SPÖ), ki za razliko od svojih koalicijskih partnerjev v Ljudski stranki (ÖVP) dotlej slovenski osamosvojitvi ni izkazoval naklonjenosti. 6. avgusta 1991 je Vranitzky izjavil, da Avstrija preučuje možnost priznanja Slovenije in Hrvaške (kar bi lahko storili hkrati z drugimi državami), če bi prišlo do stopnjevanja državljanske vojne v Jugoslaviji.

Do sprejetja ustave je bilo treba nekaterim odgovoriti na vprašanje, ali naj ima samostojna država vojsko

Koordinacijska skupina za ustavna vprašanja, v kateri so sodelovali strokovnjaki in predstavniki skupščinskih strank, je končala pregled delovnega predloga nove slovenske ustave. Njeni predstavniki so ugotovili, da po večmesečnih pogajanjih še vedno ni soglasja o nekaterih zelo ključnih elementih ustavne ureditve nove države. Tako ni bilo soglasja, ali naj bo slovenska parlamentarna ureditev eno- ali dvodomna. Celo po pravkar končani vojni za zavarovanje slovenske osamosvojitve ni bilo soglasja o tem, ali Slovenija potrebuje vojsko. Medtem ko so slovenski pripadniki teritorialne obrambe in policije z veliko mero iznajdljivosti zavlačevali z vračanjem nepremičnin, orožja in druge opreme, ki sta ju zaplenili ob napadu JLA (slednja je 6. avgusta 1991 tožila nad slovenskim zavlačevanjem, vrnjena lastnina pa naj bi bila poškodovana), so pri prenovljenih komunistih v Stranki demokratične prenove (SDP) in Liberalno demokratske stranke (LDS) menili, da naj ustava določi, da je Slovenija demilitirazirana država. V Socialistični stranki Slovenije (SSS) so medtem podprli možnost obrambe države, a s pripombo, da se zavzemajo za takšno rešitev, ki bo kar najbolj  približana možnosti trajnega nevtralnega statusa države Slovenije. Večina političnih strank je podprla koncept, da vojska varuje nedotakljivost in celovitost ozemlja Republike Slovenije.

Avtor: Boštjan Furlan

Viri in literatura:

  • Delo, 6. in 7. 8. 1991.
  • Repe, Božo. Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije (III. del: osamosvojitev in mednarodno priznanje). Ljubljana, Viri, 2004.
  • Aggarwal, Vinod K. (ur.). Institutional Designs for a Complex World: Bargaining, Linkages, and Nesting. Ithaca (ZDA), Cornell University Press, 1998.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30