Mučni ločitveni pogovori

Trimesečni rok po podpisu Brionske deklaracije je bil čas mučnega »ločevanja«, ko je bila slovenska vlada prisiljena potrpežljivo vztrajati v pogovorih z zvezno vlado glede nekaterih skupnih odprtih vprašanj. Predsednik zvezne vlade dr. Ante Marković je tega dne prišel na pogovore v Ljubljano, ki pa niso prinesli vidnejših rezultatov. Predsednika se nista uskladila niti glede tega, kdaj naj bi trimesečni moratorij sploh začel veljati; slovenska stran je zagovarjala 26. junij ali pa najpozneje datum podpisa Brionske deklaracije, medtem pa je Marković trdil, da se moratorij sploh še ni začel in bo začel teči šele po medsebojni uskladitvi. Največ razhajanja pa je bilo glede carin, zračnega prometa, monetarnega in deviznega sistema ter vprašanja vojne škode; slednje se zvezni vladi sploh ni zdelo pomembno in je želela pogovore o tem preložiti v prihodnost. Predsednik vlade Lojze Peterle je novinarjem ob vprašanju glede zaplemb slovenskega premoženja v drugih republikah izrazil bojazen, da zvezna vlada sploh nima več realne moči, da bi tovrstne poteze preprečila.

Nova služba ali lustracija?

Pod »Delovim žarometom« se je tega dne znašlo vprašanje jugoslovanskih političnih funkcionarjev, ki so ob slovenski osamosvojitvi in razpadu Jugoslavije izgubili službe v zveznih organih. Dr. Rajko Pirnat je izjavil, da so ti funkcionarji tako po slovenski kot tudi zvezni zakonodaji upravičeni do zaposlitve v Republiki Sloveniji. Polovica vrnjenih je takoj dobila delo svetovalcev na ministrstvih, nekateri so našli zaposlitev zunaj državne uprave, eden se je upokojil. Med vrnjenimi sta bila tudi viceguverner Narodne banke Jugoslavije Mitja Gaspari, ki je dobil službo v New Yorku (Svetovna banka za obnovo in razvoj), ter Ivo Vajgl, ki je bil prej tiskovni predstavnik zveznega zunanjega ministrstva in dobil takoj službo pri zunanjem ministru Dimitriju Ruplu. Ta zaposlitev je povzročila manjši vihar v Demosovi koaliciji, saj so mnogi opozarjali, da nekdanji zvezni funkcionarji ne morejo zasedati najvišjih mest svetovalcev v slovenski vladi, ampak nižja uradniška mesta. Zaplet dobro prikaže takratno politično razpoloženje, v katerem ni bilo dovolj posluha za lustracijo. Posebej problematičen je bil tudi prihodnji status Ivana Eržena, ki je bil zaposlen na zveznem notranjem ministrstvu, pred tem pa je bil na čelu slovenske SDV in to prav v času procesa proti četverici, ko je SDV sodelovala pri poskusu zatrtja demokratičnih procesov (leta 2014 je poslanka Državnega zbora Eva Irgl zoper Eržena vložila kazensko ovadbo zaradi uničenja 80 % arhivskega gradiva). Slovenski notranji minister Igor Bavčar je na vprašanje glede Eržena odgovoril: »Sprejem gospoda Eržena v službo za notranje zadeve bi pomenil dobeseden posmeh vsem naporom, ki smo jih v tem letu naredili v slovenski politiki in njeni obveščevalni in protiobveščevalni službi. Zato tega ne bom dovolil.« Najbolj sporni Slovenec v zveznih organih pa je bil gotovo Stane Brovet, ki je ostal kljub agresiji na Slovenijo popolnoma lojalen zveznemu sekretarju za ljudsko obrambo Veljku Kadijeviću in agresorski armadi (do svoje smrti leta 2007 je ostal v Beogradu).

Türk obrnil ploščo in obtožil zvezno vlado

Na letni konvenciji ameriškega pravniškega združenja American Bar Association je z referatom nastopil tudi profesor ljubljanske univerze dr. Danilo Tϋrk, ki je med drugim deloval v okviru podkomisije za človekove pravice OZN v Ženevi. Med svojim nastopom je udeležence seznanil z aktualnim dogajanjem v Jugoslaviji in zavrnil trditve, da so »enostranske akcije oziroma razglasitve neodvisnosti Slovenije in Hrvaške privedle do uporabe sile«. Tϋrk je naštel tri krivce za vojno v Jugoslaviji: zvezna vlada, JA in Srbija. Opozoril je še, da »rušilni potenciali v Jugoslaviji še zdaleč niso izčrpani«. S tem in podobnimi javnimi nastopi si je Danilo Tϋrk, ki je v Ženevi deloval kot jugoslovanski predstavnik, zagotovil nadaljevanje kariere v Republiki Sloveniji. Lojze Peterle je med predsedniško tekmo leta 2007 izjavil, da ga je potrdil za veleposlanika, »ker mu je želel dati priložnost«, čeprav je po njegovem prepričanju vse do plebiscita deloval proti Sloveniji.

Poskus krčenja državne uprave

Svet Demosa je razpravljal o reorganizaciji vlade in si zadal za cilj zmanjšanje števila ministrstev (14 ali celo manj) in reorganizacijo državne uprave, ki bi jo bilo treba po mnenju razpravljavcev krepko skrčiti. Največji posegi so se obetali na področju gospodarstva ter vzgoje in izobraževanja. Ostalo je samo pri dobrih namenih. V naslednjih mesecih in letih sta se državna in javna uprava močno okrepili, do te mere, da sta ogrožali razvojni potencial Slovenije.

Avtor: mag. Jurij P. Emeršič

Viri in literatura:

• Večer, 13. 8. 1991.
• Delo, 13. 8. 1991.
• Dnevnik, 13. 8. 1991.
• Svobodna Slovenija, 15. 8. 1991.
• Š.Z./M.M. Soočenje: Kdo ima več zaslug? Dostopno na spletni strani 24ur.com (8. 11. 2007)

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30