Skoči do osrednje vsebine

3. 8. 1991: Trojka je (zdaj) zadovoljna s Slovenijo

Volilni listič na mizi, roka sloni na lističu

Prvi avgustovski konec tedna je Slovenijo obiskala trojka Evropske skupnosti, potekala pa je tudi brezplodna seja groteskno delujočega jugoslovanskega predsedstva. Na Hrvaškem so dobili vlado narodne enotnosti.

Izrez iz časopisa Delo (fotografija in podnapis).

Evropske pohvale za Slovenijo. | Avtor Delo arhiv/spletna stran dvajset.si

Van den Broek zdaj hvali Slovenijo  

Na poti v Beograd, kjer se je srečala z vrhom dejansko že mrtve federacije, se je na obisku v Sloveniji ustavila trojka Evropske skupnosti, ki je slab mesec dni prej večino Slovencev razočarala z Brionsko deklaracijo. V štirih tednih so se razmere bistveno spremenile, nasilje se je na Hrvaškem stopnjevalo in nenadoma so se razmere v Sloveniji zahodnoevropskim politikom, ki so prej vse stavili na zvezne organe in celo armado, zazdele prav idilične. V takem ozračju je potekal sestanek med Nizozemcem Hansom van den Broekom, Luksemburžanom Jacquesom Poosom in Portugalcem Joãom de Deus Pinheirom s slovensko delegacijo na Brdu pri Kranju. Slovenijo so zastopali predsednik Milan Kučan, premier Lojze Peterle, predsednik skupščine dr. France Bučar in obrambni minister Janez Janša.

Van den Broek, ki so ga Slovenci imeli za odgovornega za popuščanje armadi na Brionih, je zdaj ocenjeval, da so se razmere v Sloveniji bistveno izboljšale in da je republika pripravljena na »konstruktivni dialog o prihodnosti Jugoslavije«, nad katero Evropska skupnost vsaj uradno še ni obupala. Pohvalil je celo slovensko uresničevanje brionskih dogovorov. Medtem ko naj bi ga razmere na severozahodu propadle federacije navdajale z upanjem, je Nizozemec veliko časa seveda namenil naglemu slabšanju položaja v hrvaški soseščini.   

Slovenski predsednik Kučan je najprej izrazil veselje, da je trojka končno prišla »na teren« v Slovenijo, nato pa je potožil nad največjimi težavami Slovencev z nekdanjimi sodržavljani. Izpostavil je zlasti oviranje zračnega prometa, izločitev Slovenije iz monetarnega in kreditnega sistema ter ropanje slovenskega premoženja v drugih jugoslovanskih republikah. Predsednik je obljubil zavzeto sodelovanje Slovenije pri razreševanju gordijskega vozla federacije, kar naj bi olajšal potekajoči umik jugoslovanske vojske iz Slovenije.

Kako je glasoval Drnovšek?

Da čaka trojko v Beogradu manj prijetna izkušnja, je kazalo že 3. avgusta. Potekala je še ena večinoma brezplodna seja zveznega predsedstva. To se je seveda ukvarjalo predvsem z razmerami na Hrvaškem, kjer so pod težo vojne pravkar ustoličili vlado narodne enotnosti, na tiho pristrigli peruti predsedniku dr. Franju Tuđmanu, nemogoč pa se ni zdel niti razpad vladajoče Hrvaške demokratične skupnosti, saj so bili njeni funkcionarji iz najbolj prizadetih krajev republike zelo nezadovoljni z dotedanjim usmerjanjem obrambe proti srbski in armadni agresiji.

Razglašeni osemčlanski zvezni »orkester« je v Beogradu s preglasovanjem nazadnje sprejel odlok o prekinitvi ognja na Hrvaškem. Najspornejša v njem je bila sestava komisije za nadzor nad ustavitvijo sovražnosti. Predstavnik najbolj prizadete Hrvaške, predsednik predsedstva Stjepan Mesić, se namreč ni strinjal, da bi komisijo vodil njegov namestnik, Črnogorec Branko Kostić. Mesiću in Hrvatom se je zdelo, da je njegovo imenovanje podobno imenovanju volka za nadzornika jagnjet.

Nekaj nejasnosti je bilo glede tega, kako se je do odloka opredelil slovenski predstavnik dr. Janez Drnovšek. Prvotna različica je bila, da so odlok podprli vsi člani predsedstva z izjemo Mesića. Pozneje je Slovenec pojasnil, da je bil proti tudi on in da bi sklepom pritrdil le, če bi se z njimi strinjala Hrvaška.

Prav Drnovšek je bil v avgustovskem Delovem političnem barometru na prvem mestu z vrtoglavo oceno 4,91. To dejstvo je skupaj z drugim mestom predsednika Kučana kazalo na dvoumnost slovenskega ločevanja od jugoslovanskega državnega in političnega okvira. Toda tokrat so izrazito napredovali tudi v vojnem dogajanju najbolj izpostavljeni Demosovi ministri. Med tretjim in šestim mestom so se z visokimi ocenami namreč zvrstili Jelko Kacin, Janez Janša, Igor Bavčar in dr. Dimitrij Rupel. Z vidika poznejših tovrstnih ocenjevanj, ki jih je treba sicer upoštevati z veliko previdnostjo, je na primer zanimivo, da se je delež tistih, ki so Janšo ocenjevali pozitivno, od začetka julija do začetka avgusta 1991 povečal z dobre polovice na skoraj 83 odstotkov, delež negativnih ocen pa se je zmanjšal s šestnajst odstotkov na tri odstotke.

Pohod na Triglav ali ko zmaga v vojni za Slovenijo postavi pod vprašaj dotedanjo hegemonijo nad prikazovanjem preteklosti

V soboto, 3. avgusta 1991, se je s slovesnostjo na Pokljuki končal dvodnevni pohod nekdanjih partizanskih borcev, tabornikov, gorskih reševalcev in planincev na Triglav. Seveda dogodek v zvezi z osamosvojitvijo ne bi bil vreden omembe, če ne bi bili namen pohoda in na slovesnosti na Pokljuki izrečene misli dober kazalnik razpoloženja med ljudmi, ki so bili do nedavnega dolga desetletja navajeni, da je v slovenski javnosti navzoč samo njihov pogled na preteklost in sedanjost. Nedavni dogodki, zlasti pa uspešna slovenska obramba pred agresijo jugoslovanske armade, ki je uporabljala simboliko iz partizanskih časov, so bili seveda velik izziv za njihovo tovrstno hegemonijo. 

Najprej je bilo značilno, da so organizatorji, skupnost borcev VII. SNOUB France Prešeren Kranj in občinski odbor Zveze borcev NOV z Jesenic, pozvali k množični udeležbi na sicer že šestem takšnem pohodu, ki naj bi bila izraz nestrinjanja z »izkrivljanjem vrednot NOB slovenskega naroda«.

Slavnosti govornik na zaključni prireditvi je bil dr. Matjaž Kmecl, član predsedstva, leta 1990 izvoljen kot kandidat Zveze komunistov Slovenije – Stranke demokratične prenove. V nagovoru je dejal, da »narodnoosvobodilnega boja ni mogoče ponižati na spor med komunizmom in domobranstvom«. Po njegovem mnenju naj bi bil NOB boj vsega slovenskega naroda za svobodo, »vse drugo« pa naj bi se dogajalo vzporedno. Potožil je, da v tem času nekateri blatijo partizanstvo »samo zato, ker so ga vodili komunisti«, kar naj bi bila kar »nezaupnica vsej večstoletni slovenski volji in hrepenenju po svobodi«. Kmeclu se je zdelo pomembno tudi poudariti, da je vojna za Slovenijo potrdila, »da v obrambi skupne usode ni razlik med Slovenci, med tistimi, ki jim je všeč Demos ali opozicija, stali so z ramo ob rami«. Nazadnje je slavnosti govornik pozval k strpnosti »do vseh, ki so med nami, pa niso ravno v prvem kolenu Slovenci«.

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

  • Delo, 5. 8. 1991.
  • Večer, 5. 8. 1991.
  • Dnevnik, 5. 8. 1991.
  • Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990-1995). Maribor, 2018.
  • Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Ljubljana, 2013.2
  • Valič Zver, Andreja. Demos, slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30