Hrvaška v središču mednarodne pozornosti

10. avgusta 1991 so zunanji opazovalci svojo pozornost na jugoslovanskem območju skoraj izključno namenjali Hrvaški. Tam je še vedno ali bolje vse bolj govorilo orožje, število žrtev se je kar naprej večalo. V Zagrebu sta se v sorazmerno konstruktivnem ozračju sestali delegaciji hrvaške in zvezne vlade pod vodstvom premierjev Franja Gregurića in Anteja Markovića, ki je prav tako prihajal iz Hrvaške. V petih urah sta našli skupni jezik kar na nekaj področjih, a kaj, ko Marković, ki je vseskozi sanjaril o nadaljevanju svojih »reform«, dejansko ni imel prave moči in ni bil kak res odločilen dejavnik.

V Sloveniji so si drugo avgustovsko soboto nekoliko oddahnili turistični delavci, saj je naval gostov na priljubljene turistične destinacije obetal vsaj zmeren obliž na zaradi negotovih razmer junija in julija že odpisano sezono.

Športniki z eno nogo še v Jugoslaviji

Medtem ko so se morali Hrvatje veliko ukvarjati z različnimi zveznimi organi, da bi morda omilili pritisk na svojo republiko, je bilo niti, ki bi na nekdanjo skupno državo še vezale Slovenijo, vidnih vse manj. Kot že v prejšnjih mesecih je izjemo predstavljalo športno področje. Tam je Jugoslavija vsaj napol nadaljevala svoje življenje.

V Sarajevu, ki ga vojna vihra seveda še ni dosegla, je 10. avgusta 1991 potekal prvi dan državnega jugoslovanskega prvenstva v atletiki. Slovenski atleti in atletinje so se ga udeleževali bolj ali manj polnoštevilno. Tri Slovenke so se vpisale med državne prvakinje praktično že pokojne federacije. Pozneje je med njimi največ slave dosegla takrat enaindvajsetletna zmagovalka teka na 100 metrov z ovirami Brigita Bukovec. V isti disciplini je pet let pozneje za Slovenijo osvojila srebrno medaljo na olimpijskih igrah v Atlanti.

Težavnost športnega ločevanja od Jugoslavije je sočasno podčrtalo obotavljanje nogometašev Olimpije, ali bi nastopali v slovenski ali jugoslovanski zvezni nogometni ligi. V nedeljo, 11. avgusta 1991, bi morali v slednji odigrati tekmo prvega kroga z beograjskim Partizanom. Zaradi negotovega položaja je klubsko vodstvo odločitev o poti v Beograd najprej prepustilo nogometašem. Devet jih je bilo za to, da na tekmo odidejo, osem jih je bilo proti. Zaradi tesnega izida je v soboto, dan pred obračunom, nazadnje odločil kar klubski predsednik Ivan Zidar. Toda odpovedi potovanja na jugovzhod ni štel za dokončno odpoved sodelovanju v prvi zvezni ligi. Olimpijin cikcak je razjezil novinarja Francija Božiča, ki je zapisal: »Problem pa je v tem, da je Olimpija že zaigrala vse karte ter da pravzaprav ni sposobna ne za zveznoligaško in ne za slovensko konkurenco.« Ljubljanski klub je nazadnje seveda ostal v Sloveniji in si v sezoni 1991/92 priigral prvi naslov v novi državi.

Vojna na Hrvaškem je povzročila, da je ločevanje hrvaških športnikov od Jugoslavije potekalo hitreje. Ni jih bilo v Sarajevu, klubi iz Hrvaške pa niso mislili na sodelovanje v zvezni nogometni ligi.

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

• Delo, 12. 8. 1991.
• Večer, 12. 8. 1991.
• Dnevnik, 12. 8. 1991.
• Hribernik, Miro. Dolga pot na kninsko trdnjavo: Izvori in potek vojne na Hrvaškem (1990–1995). Maribor, 2018.
• Janša, Janez. Premiki: Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Ljubljana, 2013.²

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30