GOV.SI

Vsebinska prenova strani še ni zaključena, zato so nekatere vsebine še nepopolne. Prosimo za razumevanje.

Med lokalne zadeve spadajo vse tiste zadeve, ki jih lahko občine urejajo samostojno in zadevajo samo prebivalce občine. Tudi kadar nalogo določa zakon, je lahko zaradi lokalnih posebnosti urejena od občine do občine različno. Večina nalog v pristojnosti občine se nanaša na področja prostorskega načrtovanja, gradnje objektov, lokalnih javnih služb, varstva okolja, osnovnega šolstva, varstva otrok ipd. Država lahko občini prenese v opravljanje posamezne naloge iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi sredstva.

Pristojnosti občin

Delovna področja, na katerih imajo občine v skladu s svojo generalno pristojnostjo naloge, so primeroma opredeljena v Zakonu o lokalni samoupravi. Konkretno je večina občinskih pristojnosti določenih v zakonih, ki urejajo posamezna področja javne uprave (prostorsko planiranje, graditev objektov, lokalne javne službe varstva okolja, osnovno šolstvo, varstvo otrok, itd.).

Generalna pristojnost omogoča občini, da si pristojnosti določa tudi s svojimi predpisi. V tem primeru jih samostojno opravlja, tičejo samo njenih prebivalcev, hkrati pa ne posega v pristojnost države in drugih občin, zagotavlja lastne vire financiranja, infrastrukturo in kadre.

Država lahko občini prenese v opravljanje posamezne naloge iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi sredstva. Gre za sistem delegiranih pristojnosti, ki občinam omogoča, da pravna razmerja v zvezi s prenesenimi nalogami urejajo s svojimi podzakonskimi predpisi, jih izvajajo po svojih organih in upravi ter v okviru svoje odgovornosti.

Mestne občine imajo pretežno enake pristojnosti kot vse občine. V skladu z ustavo pa lahko mestna občina opravlja v svoji pristojnosti tudi z zakonom določene naloge iz državne pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mest. S področnimi zakoni se tako lahko določi, da nekatere državne pristojnosti opravljajo mestne občine, vendar samo na svojem območju (kultura, izobraževanje, varstvo okolja, mestni promet…).

Razmerja med državo in občinami

Razmerja med državo in lokalno samoupravo so razmerja vertikalne delitve oblasti oziroma decentralizacije oblasti. Občine so avtonomni upravni teritorialni sistemi, ki delujejo relativno neodvisno od države. Samoupravne lokalne skupnosti so v okviru svojih izvirnih pristojnosti samostojne v odločanju in pri izvrševanju, delovati pa morajo v skladu z ustavo in zakonom. Država lahko poseže v njihovo samostojnost samo z zakonom, pri oblikovanju katerega je treba zagotoviti ustrezno sodelovanje samoupravnih lokalnih skupnosti.

Vlada kot nosilec izvršilne funkcije oblasti in državna uprava ne more poseči v njihove pristojnosti ali spremeniti njihovih zakonitih odločitev, izvršuje le del nadzorstva zakonitosti dela organov samoupravnih lokalnih skupnosti. Drugi del nadzorstva zakonitosti opravlja sodna veja oblasti (upravno sodišče) in ustavno sodišče, ki je v skladu z ustavo najvišji organ varstva ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin.

Nadzor državnih organov

Država s skladu z ustavo in zakoni opravlja nadzor nad lokalno samoupravo. Pri nadzoru državnih organov je pomembna razlika nadzora nad izvajanjem izvirnih in prenesenih pristojnosti. V skladu z ustavo državni organi nadzorujejo zakonitost dela organov samoupravnih lokalnih skupnosti, v primeru prenesenih nalog pa tudi nadzor nad primernostjo in strokovnostjo njihovega dela.

V primeru izvirnih pristojnosti opravljajo državni organi nadzor zakonitosti predpisov in posamičnih upravnih aktov občin, pri čemer lahko ministrstva le opozorijo na nezakonitosti in predlagajo uskladitev oziroma odpravo nezakonitosti, vlada pa lahko zahteva presojo zakonitosti občinskega predpisa na ustavnem sodišču, vključno s predlogom za začasno zadržanje izvrševanja takega predpisa. Za odločanje o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov iz izvirne pristojnosti občin je pristojno upravno sodišče, pri čemer lahko vlada naloži državnemu odvetništvu zastopanje javnega interesa v posamezni zadevi.

V primeru prenesenih nalog opravljajo državni organi poleg nadzora zakonitosti dela občinskih organov tudi nadzor primernosti in strokovnosti opravljanja nalog. Če ministrstvo oziroma vlada meni, da je predpis občine, s katerim ta ureja pravna razmerja glede prenesenih nalog, nezakonit, lahko zadrži izvrševanje takega predpisa in zahteva pri ustavnem sodišču presojo njegove zakonitosti. O pritožbah zoper posamične upravne akte, ki jih občine izdajajo v zadevah iz prenesene pristojnosti, odločajo ministrstva, ki so glede na svoja delovna področja pristojna za posamezne zadeve. Pri nadzoru primernosti in zakonitosti dela občinskih organov lahko pristojno ministrstvo da obvezno navodilo za organizacijo služb in sistemizacijo delovnih mest za opravljanje prenesenih nalog ter obvezna navodila za opravljanje nalog. Organi lokalnih skupnosti pa so dolžni pristojnemu ministrstvu pošiljati poročila, obvestila, mnenja in podatke ter z njimi sodelovati.

Varstvo pravic lokalne samouprave 

Samoupravnim lokalnim skupnostim je z zakonom zagotovljeno varstvo pred posegi državnih organov. Pravico imajo zahtevati presojo ustavnosti zakonov oziroma ustavnosti in zakonitosti drugih predpisov, če se z njimi posega v njihov ustavni položaj in pravice. V upravnem sporu lahko izpodbijajo akte in ukrepe državnih organov v zvezi z nadzorstvom zakonitosti. V postopkih, v katerih se odloča o pravicah in pravnih koristih posameznikov in pravnih osebimajo položaj stranke v postopku, če bi lahko akti, izdani v teh postopkih, posegli v njihove pravice in pravne koristi.

Medobčinsko sodelovanje

Razvoj medobčinskega sodelovanja je povezan predvsem s problemom razdrobljenosti občin, majhnosti občin in razpršenega prebivalstva. Zlasti za manjše občine je izvajanje javnih storitev bolj zapleteno v tehničnem in dražje v finančnem smislu. Občine tako s sodelovanjem združujejo in optimizirajo kadrovske, finančne in organizacijske vire. Pogosto gre za skupno organiziranost javnih služb, ki presegajo geografske meje občin.

Pravno podlago za medobčinsko sodelovanje opredeljuje 10. člen Evropske listine lokalne samouprave (MELLS), ki določa pravico lokalnih oblasti do združevanja. Vsebinsko podobno rešitev določa 6. člen Zakona o lokalni samoupravi, ko pravi, da občine med seboj prostovoljno sodelujejo zaradi skupnega urejanja in opravljanja lokalnih zadev javnega pomena. Zakon o lokalni samoupravi določa tri oblike za medobčinsko sodelovanje: 

  • organ skupne občinske uprave, 
  • organ skupnega upravljanja javnih zavodov javnih podjetij, javnih skladov in javnih agencij,
  • interesna zveza občin.

Skupna občinska uprava

Občine ustanovijo skupne občinske uprave za opravljanje posameznih nalog občinske uprave tako, da občinski sveti sprejmejo splošni akt. Z odlokom o ustanovitvi se določijo ime in sedež organa ter razmerja do občin soustanoviteljic. Župani se dogovorijo, da se naloge skupnega organa občinske uprave opravljajo v eni od občinskih uprav. 

Pri izvrševanju upravnih nalog nastopa organ skupne občinske uprave kot organ tiste občine, v katere krajevno pristojnost zadeva spada. Organ skupne občinske uprave deluje pri izvrševanju upravnih nalog po usmeritvah župana in tajnika občine, v katere krajevno pristojnost zadeva spada, glede splošnih vprašanj organiziranja in delovanja organa skupne občinske uprave pa po skupnih usmeritvah vseh županov občin, ki so organ skupne občinske uprave ustanovile. 

Po spremembah Zakona o financiranju občin leta 2005 je država pričela s sofinanciranjem delovanja skupnih občinskih uprav v višini polovice sredstev. Od takrat beležimo izrazit porast ustanavljanja skupnih občinskih uprav, saj je bila do leta 2005 ustanovljena ena sama skupna občinska uprava, danes pa v Sloveniji deluje že 52 skupnih občinskih uprav.

Organ skupnega upravljanja

Dve ali več občin lahko zaradi gospodarnejšega in učinkovitejšega zagotavljanja javnih služb skupaj ustanovijo javni zavod ali javno podjetje. Za izvrševanje ustanoviteljskih pravic občin v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom javnega zavoda ali javnega podjetja ter za usklajevanje odločitev občin v zvezi z zagotavljanjem javnih služb občinski sveti udeleženih občin ustanovijo skupni organ, ki ga sestavljajo župani. Akt o ustanovitvi skupnega organa mora določati njegove naloge, organizacijo dela in način sprejemanja odločitev, financiranje in delitev stroškov med občinami. Sedež organa je v občini, v kateri je sedež javnega zavoda ali javnega podjetja. Strokovne naloge za skupni organ opravlja občinska uprava občine, v kateri je njegov sedež. Skupni organ nima statusa pravne osebe.

Pri določanju načina izvajanja javne službe, ki jo izvaja javni zavod ali podjetje, so si občine enakopravne, imajo enake ustanoviteljske deleže in ima vsaka občina oziroma župan v skupnem organu en glas. Ko pa gre za lastništvo, se občine praviloma dogovorijo drugače, saj lastnina občin na infrastrukturi in nepremičninah ni nujno enaka. Takrat občine odločajo v skladu z lastniškimi deleži ali glede na število odjemalcev storitev. 

Interesna zveza občin

Zveze občin so najnovejša oblika medobčinskega sodelovanja, ki ponuja široke možnosti sodelovanja, posebej pri izvajanju gospodarskih javnih služb, ki zahtevajo velike investicijske vložke in vzdrževanje zahtevne infrastrukture. 

Novo možnost povezovanja, ki pa v praksi še ni zaživela, je prinesla novela Zakona o lokalni samoupravi leta 2002, in sicer, da dve ali več občin lahko zaradi skupnega urejanja in izvajanja posameznih upravnih nalog ter zaradi izvajanja skupnih razvojnih in investicijskih programov, z aktom o ustanovitvi, ki ga sprejmejo njihovi občinski sveti, ustanovijo eno- ali večnamenske interesne zveze.

Gre za institucionalno obliko medobčinskega sodelovanja, ki je instrument za skupno izvajanje občinskih nalog na področju zagotavljanja obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb. Zveza občin ustanoviteljicam omogoča skupno odločanje o razvojnih vprašanjih, združevanju sredstev, umeščanju javne infrastrukture v prostor, razpolaganje in upravljanje s premoženjem namenjenim za zagotavljanje konkretne službe, odločanje in izvajanje skupnih investicijskih projektov vzdrževanja javne infrastrukture in izgradnje nove infrastrukture, določanje podrobnejših tehničnih pogojev, cen in drugih ekonomskih pogojev za zagotavljanje lokalne gospodarske javne službe.

Združenja občin

Občine zaradi predstavljanja in uveljavljanja lokalne samouprave ter usklajevanja in skupnega zagotavljanja svojih interesov, ustanovijo združenje. Tako določa 86.a člen Zakona o lokalni samoupravi.

Z aktom o ustanovitvi združenja določijo ustanoviteljice, ime in sedež združenja, cilje in naloge združenja, pravice, obveznosti in odgovornosti združenja v pravnem prometu, zastopanje združenja, pravice in obveznosti članic, način včlanjevanja oziroma prenehanja članstva, organe združenja, financiranje združenja, nadzor nad poslovanjem in prenehanje.

Združenje lahko pridobi lastnost reprezentativnosti. Reprezentativno je združenje, v katerega je včlanjenih najmanj 30% občin, v primeru združenja mestnih občin pa najmanj polovica mestnih občin. Združenje je pravna oseba javnega prava s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki jih določata zakon in akt o ustanovitvi.

V Sloveniji imamo tri združenja občin:

Združenja občin opravljajo tudi strokovne naloge za občine ustanoviteljice, informacijske in izobraževalne naloge ter zagotavljajo strokovno pomoč občinam.

Združenja delujejo tudi mednarodno. Svoji delegaciji imajo v Odboru regij EU (Committee of Regions, CoR) ter v Kongresu lokalnih in regionalnih oblasti pri Svetu Evrope (Congres of Local and Regional Authorities, CLRAE). Delegaciji se oblikujeta na podlagi meril, ki jih sprejme Vlada Republike Slovenije.

Zakonodajni okvir