Skoči do osrednje vsebine

Svetovna zdravstvena organizacija je duševno zdravje opredelila kot »stanje dobrega počutja, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela ter prispeva v svojo skupnost«. Duševno zdravje omogoča posamezniku udejanjanje njegovih umskih in čustvenih zmožnosti ter mu omogoča, da najde in izpolni svojo vlogo v poklicnem, družbenem in zasebnem življenju.

Duševne motnje spadajo med deset poglavitnih vzrokov oviranosti v svetu s hudimi družbenimi in gospodarskimi posledicami za posameznike, družine in skupnosti. Strokovnjaki so dokazali, da revščina povečuje tveganje za duševne motnje, velja pa tudi, da posledice duševnih bolezni močno obremenjujejo družbene vire ter gospodarske, izobraževalne, socialne, zdravstvene, kazenske in sodne sisteme držav. Slabo duševno zdravje tako pomeni izgubo najmanj 3  do 4 % bruto domačega proizvoda, po nekaterih ocenah pa še več. Tako Svetovna zdravstvena organizacija kot Evropska unija in posamezne države namenjajo promociji in varovanju duševnega zdravja vedno več pozornosti in sredstev.

Resolucija o nacionalnem programu o duševnem zdravju

Dobro duševno zdravje je temelj zdravja nasploh ter posledično socialne, družinske in gospodarske stabilnosti, družbene blaginje ter kakovosti življenja ljudi. Duševne motnje so veliko breme za posameznike in njihove bližnje, pomenijo pa tudi veliko izgubo in obremenitev za gospodarske, socialne in izobraževalne sisteme.

Zaradi velike razširjenosti težav duševnega zdravja to področje postaja vse bolj aktualno tako v evropskem kot v svetovnem merilu. Izboljšanje duševnega zdravja je eden od strateških ciljev politik EU, ki mu je v zadnjih nekaj letih namenjeno veliko pozornosti in političnih aktivnosti v EU ter v posameznih državah članicah. Učinkoviti ukrepi in pristopi na področju krepitve in varovanja duševnega zdravja so namreč ključni za napredek družbe in gospodarsko rast, saj lahko le duševno zdrav posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela ter prispeva v svojo skupnost.

V Sloveniji so velike razlike v dostopnosti do storitev na področju duševnega zdravja, poleg tega pa so zanjo značilne precejšnje socialno-ekonomske in demografske razlike znotraj posameznih geografskih območij. Med posameznimi regijami glede na prisotne socialno-ekonomske dejavnike obstajajo različno velika tveganja za razvoj težav v duševnem zdravju. Poleg prehodnih duševnih stisk, ki pestijo odraslo populacijo, ter stresnih, anksioznih in depresivnih motenj pri odraslih ter demence pri starejših sta v Sloveniji v ospredju javnozdravstvena problema – škodljiva raba alkohola in samomor.

Duševno zdravje ni samo stvar zdravstvenega sektorja, ampak tudi številnih drugih sektorjev in politik. Duševno zdravje je nacionalni kapital in ga je kot takšnega treba izboljšati z združenimi napori celotne skupnosti, vseh sektorjev, vključujoč uporabnike, njihova združenja in skupine svojcev. Oblikuje se tudi v družinah, šolah in na delovnih mestih ter je rezultat tega, kako obravnavamo sebe in kako nas obravnavajo drugi.

Najpomembnejši strateški dokumenti Evropske unije za duševno zdravje so Evropski pakt za duševno zdravje in dobro počutje in Sklepi Sveta o Evropskem paktu za duševno zdravje in dobro počutje.

Mreža virov pomoči

Mrežo virov pomoči predstavlja seznam izvajalcev, na katerem so zbrane uradno registrirane zdravstvene in socialne storitve s področja pomoči v duševnih in drugih stiskah ter krepitve duševnega zdravja, ki so v slovenskem prostoru na voljo uporabnikom brez plačila

Seznam izvajalcev

Akcijski načrt aktivnosti na področju duševnega zdravja

Namen in vizija akcijskega načrta se osredotočata na zagotavljanje čim lažjega dostopa do kakovostnih virov pomoči na področju duševnega zdravja in predvidevata načine za preprečevanje duševnih motenj, varovanje človekovih pravic in celostno skrb za ljudi s težavami v duševnem zdravju. Akcijski načrt uresničuje cilje na področju skupnostnega pristopa in zmanjševanja stigme duševnih težav, razvoja preventivnih dejavnosti in mreže centrov za duševno zdravje.

Akcijski načrt 2022  - 2023 je minister Janez Poklukar skupaj s stroko predstavil na novinarski konferenci konec marca 2022.

Raziskave, priročniki, smernice

Obravnava nasilja v družini

Zdravstveni resor je zavezan k izvajanju predpisov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini in Pravilniku o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, kamor sodi tudi izvajanje izobraževanja zdravstvenih delavcev o nasilju v družini.

Medresorski projekt 

Projekt Prepoznava in obravnava žrtev nasilja v družini v okviru zdravstvene dejavnosti - pond je bil izveden z namenom uveljavitve določil Zakona o preprečevanju nasilja v družini na področju zdravstvene dejavnosti ter povečanje znanja in kompetenc zdravstvenih delavcev pri delu z žrtvijo nasilja v družini. Partnerji projekta razvijajo dvodnevno izobraževanje, ki je usklajeno s Strokovnimi smernicami, ki smo jih pripravili na Ministrstvu za zdravje.

Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini

Strokovne smernice so temelj izobraževanja zdravstvenih delavcev na področju nasilja v družini. Leta 2015 jih je  v skladu s Pravilnikom o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti potrdil Zdravstveni svet.

Smernice so zbirka priporočenih ravnanj oziroma korakov za obravnavno otrok, žrtev zlorab in nasilja, odraslih žrtev nasilja, namenjene različnim zdravstvenim delavcem, ki se utegnejo srečati z nasiljem v družini. Zaradi specifičnosti prepoznave in obravnave so posebej formulirane smernice obravnave žrtev nasilja v družini v patronažni službi ter v ginekologiji in porodništvu. 

Namenjene so pomoči zdravstvenim delavcem, ki prihajajo v stik z žrtvami nasilja v družini, da se opremijo z veščinami, znanjem in gotovostjo pri ugotavljanju,  prepoznavanju in obravnavi žrtev.  

Izobraževanje in usposabljanje zdravstvenih delavcev po Smernicah je potekalo od septembra 2015 in je bilo financirano iz sredstev Norveškega finančnega mehanizma (Program Norveškega finančnega mehanizma 2009-2014).