Skoči do osrednje vsebine

Novice

Prilagodite izpis

Filters.LEGEND_TITLE
Ponastavi
  • 27. 10. 1991: Po vojaški še gospodarska osamosvojitev

    Obrambni minister Janša je ob odhodu JA poudaril, da je ni sile, ki bi lahko Sloveniji iztrgala katerikoli kilometer ozemlja. »Morda pa je še važnejše, da je Slovenija danes postala varna. Varnost je glavni pogoj stabilnosti in ekonomskega razcveta. Ne samo, da je bil z umikom tuje vojske izpolnjen eden od bistvenih pogojev za mednarodno priznanje. Z njenim odhodom je naše gospodarstvo dobilo možnost dotoka tujega kapitala, saj so naložbe v varni državi bistveno manj tvegane.«

  • 26. 10. 1991: Suvereni v svoji državi

    Slovenija sama nadzira svoje ozemlje, teritorialno morje in zračni prostor ter ima s tem že vse pogoje za priznanje.

  • »Dan suverenosti je velik praznik za vse, ki ljubimo domovino.«

    Ob današnjem prazniku, dnevu suverenosti, ko se spominjamo odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade z območja Republike Slovenije, je bila osrednja državna slovesnost v Kopru. Slavnostni govornik na proslavi je bil minister za obrambo Republike Slovenije mag. Matej Tonin.

  • 25. 10. 1991: Zbogom, armada

    Petek, 25. oktobra, je bil v znamenju vkrcanja zadnjih vojakov jugoslovanske armade na malteški trajekt, da jih je nekoliko po polnoči odpeljal iz Slovenije. S tem je država dopolnila bistveno, kar je še manjkalo njeni dejanski popolni samostojnosti in suverenosti. V Haagu so se nadaljevali bolj ali manj nesmiselni pogovori o prihodnosti Jugoslavije, nad katerimi je lebdela senca armadnega uničevanja Dubrovnika.

  • 24. 10. 1991: Mrtvi tek lastninjenja

    Pozornost slovenske javnosti je bila štiriindvajsetega oktobra uprta v Koper in vojašnice nekdanje jugoslovanske armade, saj so se približevali zadnji dnevi njenega umika iz slovenskega ozemlja. Politika se je aktivno ukvarjala z lastninsko zakonodajo in mednarodnimi odnosi: predsednik vlade Lojze Peterle je skušal prebiti blokado Zbora združenega dela, slovensko predsedstvo pa je zavrnilo novo verzijo predloga lorda Carringtona za mirovno konferenco o Jugoslaviji. Za Slovenijo je bila sprejemljiva polovica predloga o priznanju in sodelovanju, carinska unija in skupni trg z državami nekdanje države pa sta že pretirano posegala v vprašanje slovenske suverenosti.

  • 23. 10. 1991: Slovenija napreduje pri uveljavljanju svoje suverenosti

    Po 7. oktobru 1991, ko se je iztekel moratorij, določen z Brionsko deklaracijo, je Slovenija izpolnjevala vse pogoje za mednarodno priznanje, vendar je bilo treba vložiti še precej napora, da bi o tem prepričali tudi širšo mednarodno skupnost. Kot so zapisali v novembrski številki Slovenske države, časopisa kanadskih Slovencev, pa ni bilo pomembno samo prepričevanje, ampak predvsem trdo delo doma za izboljšanje razmer: »Z mednarodnega stališča gledano je danes predvsem važno, da je v Sloveniji mir in da se slovenska demokratično izbrana vlada vsestransko, prepričevalno in uspešno prizadeva za gospodarsko izboljšanje. Gre torej za dostojno, politično dozorelo predstavitev svetu. Ne s prosjačenjem, ker ne zmoremo, pač pa z vsestransko dejansko gospodarsko zmogljivostjo in trezno preudarnostjo šele lahko upravičeno pričakujemo, da bo mednarodno priznanje sledilo.« Nadaljevali so: »Premiki so danes v Republiki Sloveniji vidni: predvsem v uspešni državni upravi z vpeljavo potnih listov, z uvedbo novega denarja, s prevzemom zadnjih federalnih oblasti v Sloveniji, z vzpostavljanjem diplomatskih zastopnikov v svetu i. t. d.«

  • 22. 10. 1991: Poražena armada krši dogovore in pomorsko pravo

    Nadaljeval se je umik poražene jugoslovanske armade iz koprskega pristanišča. Slovenska stran je tega dne v pristanišču zadržala skoraj polovico armadnih tovornjakov, ker so bili natovorjeni z orožjem, razstrelivom in drugo vojaško opremo, ki bi po dogovoru morala ostati v Sloveniji. Evropski politiki pa so medtem neuspešno iskali skupni jezik glede politične krize in vojne v Jugoslaviji.

  • 21. 10. 1991: Odhod polovice vojakov JA in val beguncev iz Hrvaške

    S šolsko ladjo Galeb je okoli poldneva iz Slovenije brez večjih zapletov odšlo 1130 vojakov jugoslovanske armade, kar je bilo približno polovica vojakov armade, ki so še ostali v Sloveniji. Odhod je potekal korektno, akcijo pa so uspešno nadzirali in izpeljali pripadniki slovenske policije, specialnih enot in enot teritorialne obrambe.

  • 20. 10. 1991: Umika se nekdanja okupatorska vojska

    Nekaj več kot 1.100 vojakov jugoslovanske armade je z ladjo vojne mornarice Galeb odplulo iz Kopra v skladu z dogovorom o umiku enot zvezne vojske. Pri tem je prišlo do incidenta, poleg ladje Galeb se je v slovenskih ozemeljskih vodah nenapovedano pojavil tudi rušilec Koper, manevriral po koprskem zalivu in demonstrativno kazal svojo moč. Na zahtevo operativnega vodje umika Borisa Žnidariča se je rušilec končno umaknil. Ladja Galeb je odplula proti Tivtu v Črni gori in se ni ustavila na Hrvaškem.

  • 19. 10. 1991: Priprave na nov poskus obravnave lastninske zakonodaje v zboru združenega dela slovenske skupščine

    Minister za planiranje Igor Umek je za časnik Slovenec spregovoril o lastninski zakonodaji, v mednarodni javnosti pa se je krepila pozitivna podoba Slovenije. Z gospodarskimi temami sta se ukvarjala tudi podpredsednika slovenske in hrvaške vlade Andrej Ocvirk in Zdravko Tomac ter direktorji nekaterih večjih slovenskih podjetij. Stranke, zastopane v parlamentu, so pregledovale trenutno oblikovano besedilo nove slovenske ustave, ki je dobivalo vedno bolj dokončno podobo, stranka Zelenih Slovenije pa je na deževen sobotni dan izvedla širši posvet vodstva.

  • 18. 10. 1991: Jugoslovanska armada odhaja, Slovenija na dobri poti do mednarodnega priznanja

    V Ljubljani sta delegaciji Republike Slovenije in zveznega sekretarja za ljudsko obrambo podpisali dogovor o dokončnem umiku jugoslovanske armade iz Slovenije. Na konferenci v Haagu je bil srbski predsednik Milošević edini, ki je protestiral in se ni strinjal z dokumentom lorda Carringtona o novi ureditvi prihodnjih odnosov v Jugoslaviji. Pred tem pa so v skupni deklaraciji vlade ES, ZDA in SZ pozvale udeležence haaške konference, da potrdijo svojo pripravljenost za miroljubno reševanje, in obsodile nasilje vseh strani nad civilnim prebivalstvom.

  • 17. 10. 1991: Kako odgovoriti Haagu?

    V četrtek, 17. oktobra 1991, je potekala seja slovenskega predsedstva, na kateri se je razvila kar mučna razprava o izhodiščih slovenskega odgovora na predlog vodstva haaške konference o prihodnosti Jugoslavije. Stavkajoči delavci v zdravstvu so vztrajali pri zahtevi o zamenjavi zdravstvene ministrice.

  • 16. 10. 1991: Živahna zunanja politika, a tudi obnavljanje kulturnega življenja

    Ob bližanju konference o Jugoslaviji v Haagu, ki so jo določili za 18. oktober 1991, je bilo slovensko vodstvo vpeto v živahno zunanjepolitično delo. Zvezne oblasti so ohranjale sovražne odnose s Slovenijo, v mladi državi se je po eni strani obnavljalo bogato kulturno življenje, po drugi strani pa je z dolgo stavko v zdravstvu naraščala socialna napetost.

  • 15. 10. 1991: »Neodvisnost Slovenije je dopolnjeno dejstvo«

    Po skupnem sestanku v Rimu je dr. Rupel označil pričetek diplomatskih odnosov z Republiko Italijo, De Michelis pa napovedal mednarodno priznanje Slovenije v dveh mesecih.

  • Dr. Rado Pezdir: V državi vzdrževan virtualen ekonomski sistem

    Avtor se je že daljše obdobje spraševal, zakaj razvoj slovenskega gospodarstva ostaja vseh 30 let zakrčen. Na voljo sicer so različni makroekonomski podatki in analize, ki bi lahko dali odgovore na to vprašanje, ugotovil pa je, da ti viri ne zadoščajo.

  • 14. 10. 1991: Krepitev slovenske države

    Slovenski tolar je v tistih dneh pošteno zmešal štrene na jugoslovanskem denarnem trgu, njegova vrednost pa je v primerjavi z dinarjem zrastla tudi v sosednjih državah, v Italiji in Avstriji, čeprav centralni banki teh dveh držav uradno še nista določili menjalnega tečaja, ker je šlo za začasen denar, pa so ga sprejemali v menjalnicah in trgovinah ob meji.

  • 13. 10. 1991: Ustanovitev države kot začetek ali konec nacionalnosti?

    Drugi oktobrski vikend je zaznamovalo pestro notranjepolitično dogajanje na kongresu Slovenske demokratične zveze (SDZ), ki je prineslo nova razmerja moči v Demosovi vladi in parlamentu. Skupina »liberalnih« politikov SDZ je namreč po uspešni osamosvojitvi opuščala nacionalno paradigmo, jo označevala kot »neproduktivno« in prihajala v spor z večinskim »narodnim« delom SDZ. Pojavljale so se tudi oznake, da gre znotraj SDZ za razcep med manjšinskimi t. i. »modernisti« in večinskimi »tradicionalisti«. Na tleh nekdanje Jugoslavije se je vojna medtem nadaljevala, množica beguncev je preplavila Belo krajino, številni svetovni politiki pa so nasedali Miloševićevim obljubam in lažem. Jugoslovanska armada (JA) je medtem neuspešno »lovila« zadnji rok za umik iz Slovenije.

  • 12. 10. 1991: Burna politična jesen in pot do mednarodnega priznanja

    V Cankarjevem domu se je 12. oktobra 1991 začel tretji predčasni kongres Slovenske demokratične zveze (SDZ), ki je že na samem začetku kongresa pokazal notranjo neenotnost stranke. Dotedanji predsednik SDZ dr. Dimitrij Rupel je stranko označil kot sredinsko in zavrnil njeno usmeritev v desno, ker da bi s tem dopustil razmah levice, predvsem njenega radikalnega komunističnega dela. Opozoril je na nesoglasja med izvršilnim odborom in svetom stranke, ki ga je vodil tedanji obrambni minister Janez Janša.

  • 11. 10. 1991: Dan zatišja pred viharjem

    Petek, 11. oktobra 1991, je bil predvsem v znamenju dobrih novic na zunanjepolitičnem področju. Zunanjepolitični uspehi so bili predmet tiskovne konference predsednika Kučana v Cankarjevem domu in seje parlamentarnega odbora za zunanjo politiko. Slovenija se je kot »vzorna učenka« poslavljala od evropskih opazovalcev. A slon v sobi je bil omenjeni petek sobotni kongres Slovenske demokratične zveze, kjer so se obetali veliki premiki.

  • 10. 10. 1991: »Hočemo Janšo za ministra«

    »Zdravstvo ni tik pred zlomom in ne visi na nitki, ampak je že zlomljeno in nitka je že pretrgana,« je bilo med drugim mogoče slišati na protestnem shodu zdravstvenih delavcev pred slovenskim parlamentom, shodu, ki je naznanil začetek splošne stavke v zdravstvu in socialnem skrbstvu, ter protestu, ki naj bi zaposlenim v tej dejavnosti jamčila primerne plače. Splošna stavka se je začela že ob 7. uri zjutraj. Pred skupščino se je zbralo okoli 8000 stavkajočih, ki so svoje nezadovoljstvo nad razmerami v slovenskem zdravstvu očitali ne le vladi, temveč tudi poslancem. Tudi v Mariboru je stavkalo nekaj več kot 4000 ljudi »v belem«. Odločili so se za milejšo obliko stavke, v kateri je z manjšimi omejitvami delo redno potekalo, svoj protest pa so izrazili s protestnimi zbori po oddelkih in z udeležbo na protestnem shodu v Ljubljani.