Slovesnost v Kopru

Po Brionski deklaraciji sta se 12. julija 1991 začela načrtovano in postopno odpuščanje – demobilizacija enot TO v posameznih pokrajinah in 30. razvojni skupini ter oblikovanje dežurnih enot za varovanje državne meje, protioklepnih enot na glavnih smereh, protiletalskih enot, protidesantnih enot na letališčih Brnik in Maribor, dežurnih pokrajinskih intervencijskih protidiverzantskih čet; enot za varovanje objektov republiškega pomena in lastno varovanje štabov in objektov TO ter enot, namenjenih za minimalno blokado in oviranje stacionarnih objektov JA. Dokončni poraz politike vojaškega vrha JA na slovenskem ozemlju pa pomeni sklep Predsedstva SFRJ o umiku JA iz Republike Slovenije v treh mesecih. Ministrstvo za obrambo RS je na njegovi podlagi izdelalo predlog Republike Slovenije za tehnično izvedbo sklepa Predsedstva SFRJ o umiku poveljstev, enot in ustanov JA iz Republike Slovenije. Predlog so podrobneje razčlenili na zasedanjih komisije Republike Slovenije pod vodstvom Mirana Bogataja in 5. vojne oblasti JA pod vodstvom generalpodpolkovnika Andrije Rašete, ki je tudi spremljala priprave in premike enot JA ob odhodu iz Slovenije ter prevzem objektov JA v varovanje in upravljanje TO. Tako je lahko 26. oktobra 1991 generalmajor Janez Slapar v pristanišču v Kopru pred postrojenimi enotami TO in milice poročal predsedniku Kučanu o odhodu zadnjega vojaka JA iz Slovenije.

Priznanja za dosežke v vojni

Kot priznanja in odlikovanja za udeležence vojne za obrambo slovenske suverenosti so na državni ravni in ravni ministrstva za obrambo ustanovili posebna priznanja, kot so bojni znak za posamezni bojni spopad, častni vojni znak, red Slovenske vojske na lenti z meči, red in medalja generala Maistra z meči, medalja Slovenske vojske z meči, medalja za hrabrost, medalja za ranjene …

Častni vojni znak je najvišje priznanje za izjemno hrabrost v vojni ali žrtvovano življenje. Podeljen je bil 26. oktobra 1991 v Kopru na proslavi ob odhodu zadnjega okupatorskega vojaka z ozemlja Slovenije. Izročila sta ga obrambni minister Janez Janša in načelnik RŠTO, general Janez Slapar, dobili pa so ga:

Branko Bratkovič za hrabrost v boju s sovražnimi tanki 27. junija 1991 v Ormožu,

Ivan Britovšek za hrabrost v boju s sovražnimi vojaki za mejni prehod Holmec 28. junija 1991,

Miroslav Debelak, za hrabrost pri zavzetju sovražne postojanke na Rožniku 28. junija 1991,

Bogdan Jenko, ki je tvegal svoje življenje, da je rešil ranjenega soborca v boju pri Kosezah 27. junija 1991,

Srečko Lisjak za hrabrost pri poveljevanju v bojnih akcijah 28. in 29. junija ter 1. julija 1991 v Rožni dolini, Vrtojbi in Novi vasi,

Roman Marguč za hrabrost v boju z oklepno kolono na Brniku 27. junija 1991 in za napad na sovražno postojanko Suha 28. junija 1991,

Jože Šoštarič za hrabrost in izjemen uspeh v boju s sovražno kolono v vasi Prilipe 2. julija 1991,

Marjan Trope, za hrabrost pri napadu na vojašnico v Ribnici 28. junija 1991, pri čemer je reševal ranjenega soborca, čeprav je bil tudi sam ranjen,

Milan Kangler za hrabrost v boju s sovražnikom.

Oborožene sile suverene države

Z odhodom zadnjega okupatorskega vojaka z ozemlja Slovenije se je začelo preoblikovanje slovenskih obrambnih sil oziroma Slovenske vojske, ki se je uradno še zmeraj imenovala Teritorialna obramba (TO) Republike Slovenije, iz vojnega v mirnodobno stanje ter iz rezervne v naborniško vojsko s profesionalnim jedrom. Predsedstvo RS je sprejelo Splošni načrt organizacije, opremljanja in oboroževanja ter usposabljanja TO, na podlagi katerega je Republiški štab za Teritorialno obrambo (RŠTO) izdelal projekt organizacije TO. Predlagana struktura TO je temeljila na organiziranosti TO in izkušnjah, pridobljenih v vojni, upoštevala je značilnosti oboroženih sil sodobnih armad ter je glede priprav na oboroženi spopad izhajala iz ocene, da bi bil v morebitnem napadu na državo Slovenijo napad voden po načelih zračno-kopenske bitke. Razmerje med manevrskim in prostorskim delom je bilo 1 : 2, TO pa naj bi štela približno 45.000 pripadnikov. Temeljna opredelitev obrambe države je bila možnost vojaškega povezovanja v obrambnih pripravah in načrtovanju skupne obrambe, predvsem pa v skupnem vodenju obrambne vojne v primeru napada na Slovenijo. Ob tem so se v državi pojavljala različna stališča, da vojaško oziroma obrambno povezovanje RS ni potrebno, saj se z razglasitvijo oborožene nevtralnosti zagotavlja spoštovanje ozemeljske celovitosti države ter se s primernim angažiranjem vseh možnih lastnih sil in s podporo mednarodnega javnega mnenja ter OZN lahko uspešno vodi dolgotrajna obrambna vojna kljub popolni zasedbi celotnega ozemlja. Vendar je prevladalo mnenje, da je uspešna in učinkovita obramba države mogoča samo s tesnim povezovanjem s trenutno najmočnejšo obrambno zvezo, NATO, ter da naj bosta vojaško povezovanje in usklajevanje obrambnih načrtov podrejena gospodarskemu in političnemu vključevanju države v sodobne integracijske procese. Slovenija je postala članica Severnoatlantskega zavezništva leta 2004.

Avtor: Tomaž Kladnik

Viri in literatura:

• Janša, Janez. Premiki. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1992.
• Kladnik, Tomaž (ur.). Vojaška obramba Slovenije. Defensor, Ljubljana, 2011.
• Vojna za Slovenijo. Nova obzorja, Ljubljana, 2014.
• E-enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti. Nova univerza, Ljubljana, 2021.
• Delo, 28. 10. 1991.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30