Tolar je mešal štrene na trgih zunaj Slovenije

Medtem pa so v drugih delih Jugoslavije čedalje bolj napadali Slovenijo in jo obtoževali nezaslišane sebičnosti pri naglem denarnem osamosvajanju ter ji podtikali nečednosti na črnem deviznem trgu. Je pa se slovenskim in hrvaškim finančnikom, potem ko je plačilni promet po uvedbi tolarja med državama skoraj v celoti zastal, uspelo dogovoriti o normalizaciji finančnega prometa med republikama. Dinar je v treh dneh v primerjavi s tolarjem devalviral kar za 17 odstotkov. Mimo tega uradnega tečaja niso mogli iti niti menjalci deviz na tržaškem pokritem trgu, ki so menjali devize – tolarje in dinarje na črno. To je pomenilo, da je lahko črni trg dodal le deset ali enajst odstotkov nad uradno vrednostjo, ki jo je postavila Banka Slovenije, in kdor je za tolar plačal višjo »šticungo«, je bil kriv sam, saj je bilo mogoče čez mejo brez zadržkov nesti tisoč mark tolarske protivrednosti in tam tolarje po znosnem menjalnem tečaju pretopiti v katero koli valuto.

V Splošni banki Koper so v minulih dneh zamenjali 266 milijonov dinarjev v tolarje. Ker je koprska banka operirala s približno šestimi do osmimi odstotki gotovine, ki je krožila v Sloveniji, so v banki sklepali, da bi v Sloveniji lahko bilo le kakih štiri ali pet milijard dinarjev gotovine in še zdaleč ne za 20 milijard dinarskih bankovcev in kovancev, kot je trdila Narodna banka Jugoslavije.

Po drugi strani pa naj bi bila posojila bistveno cenejša, zato so banke pripravljale sklepe o bistveno nižjih obrestnih merah. Tako naj bi za posojilo obračunavali od 42- do 55-odstotno letno obrestno mero (šlo je za obresti z revalorizacijo vred), medtem ko je bila še pred tednom dni več kot 600-odstotna obrestna mera. To je pomenilo, da se bodo mesečne anuitete za plačevanje posojil znižale. Posojilojemalcem naj bi tako banke ponudile, naj plačujejo nespremenjene anuitete, toda manj časa. V vsakem primeru pa naj bi dolžniki nekoliko lažje zadihali.

Vojaki prestali preizkušnjo

Na Žeribljah pri Postojni so slovenski vojaki iz učnih centrov Ig in Pekre izvedli taktično vajo iz aktivne obrambe in tako ob koncu svojega vojaškega usposabljanja prikazali visoko stopnjo usposobljenosti.

510. UC je deloval v obrambnem domu, ki je bil v lasti občine Ljubljana, na Igu pri Ljubljani in je začel delovati 15. maja 1991. Vanj je prišlo 180 vojaških obveznikov. Vodil ga je major Bojan Šuligoj. 710. UC je deloval v obrambnem domu, ki je bil v lasti občine Maribor, v Pekrah pri Mariboru. Vanj je prišlo 120 vojaških obveznikov. Vodil ga je major Andrej Kocbek. Temeljni namen usposabljanja je bil usposobiti vojake pa tudi preveriti ustreznost vsebin in organiziranosti vojaškega usposabljanja v TO RS, hkrati pa še ugotoviti, ali so nove uniforme in druga osebna oprema primerni za nabornike nastajajoče slovenske vojske. Program usposabljanja je bil razdeljen na dva dela. V prvem delu so pridobili vsa potrebna znanja in veščine, ki jih mora obvladati vsak vojak, v drugem delu pa so usvojili veščine bojnega delovanja enot od oddelka do čete. Vojak naj bi po obeh fazah usposabljanja obvladal veščine, ki jih potrebuje v boju in pri zaščiti.

V času oboroženih spopadov za Slovenijo sta 27. junija 1991 sta nad območje Iga priletela helikopterja vojnega letalstva JA. Enega od njih je uničil pripadnik protizračne obrambe Ljubljanske pokrajine TO RS, drugi pa je ušel. Zaradi možnosti povračilnih ukrepov je RŠTO ukazal preselitev centra na vojno lokacijo. Vojaki in častniki so zato v pohodnih kolonah odšli skozi gozd do Križišča in nato s tovornjaki v Kočevsko Reko. 28. junija so vojaki začeli urejati nov tabor. Tam so bili že pripadniki 710. UC, ki so svoj ognjeni krst v vojni doživeli že 23. maja, ko je JA obkolila učni center. V oteženih pogojih so nadaljevali urjenje ter izvedli prvo bojno streljanje. Vojaki so se urili tudi v protioklepnem, protiletalskem in protidesantnem delovanju. S tem so jih želeli pripraviti na samostojno delovanje v boju in ob morebitnem napadu ter jih usposobiti za varovanje tehnike in tabora. Po koncu vojne so vojaki nadaljevali usposabljanje na matičnih lokacijah.

Avtor: Tomaž Kladnik

Viri in literatura:

• Janša, Janez. Premiki. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1992.
• Kladnik, Tomaž (ur.). Vojaška obramba Slovenije. Defensor, Ljubljana, 2011.
• Vojna za Slovenijo. Nova obzorja, Ljubljana, 2014.
• E-enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti. Nova univerza, Ljubljana, 2021.
• Delo, 15. 10. 1991.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30