Skoči do osrednje vsebine

11. 10. 1991: Dan zatišja pred viharjem

Volilni listič na mizi. Roka sloni na lističu.
Petek, 11. oktobra 1991, je bil predvsem v znamenju dobrih novic na zunanjepolitičnem področju. Zunanjepolitični uspehi so bili predmet tiskovne konference predsednika Kučana v Cankarjevem domu in seje parlamentarnega odbora za zunanjo politiko. Slovenija se je kot »vzorna učenka« poslavljala od evropskih opazovalcev. A slon v sobi je bil omenjeni petek sobotni kongres Slovenske demokratične zveze, kjer so se obetali veliki premiki.
Milan Kučan sedi za govorniškim pultom. V rokah ima očala.

Milan Kučan je nekaj dni po preteku moratorija pripravil tiskovno konferenco v Cankarjevem domu. | Avtor: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Slovo od opazovalcev

V petek, 11. oktobra, je predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan nekaj dni po preteku moratorija pripravil tiskovno konferenco v Cankarjevem domu. Predstavnikom sedme sile je orisal svoje vtise o zunanjepolitičnem položaju nove države. Menil je, da se Evropa počasi začenja zavedati, da je Jugoslavija mrtva, in da bo do mednarodnega priznanja prišlo, ko se bo Evropska skupnost dogovorila o skupnem konceptu za razplet jugoslovanske krize. Predsednik se ni mogel izogniti niti vprašanjem v zvezi z nazadnje neuspešnim dogovarjanjem z Italijo o umiku jugoslovanske vojske iz Slovenije prek Trsta.

Kučan je popoldne sprejel tudi misijo evropskih opazovalcev pred njihovim odhodom izpod Alp. Sogovorniki niso skoparili z medsebojnimi pohvalami. Vodja opazovalcev, Nizozemec Jan van Houten, je poudaril razlike med stanjem v Sloveniji in tistim na Hrvaškem, čeprav je pribil, da problem Slovenije do konca umika jugoslovanske armade še ni čisto rešen. Kučan je odhajajoči delegaciji polaskal z besedami: »Spoznali smo vas v nesreči, poslej pa ste vabljeni kot prijatelji.«

O zunanji politiki tudi v parlamentu

O zadnjih zunanjepolitičnih premikih je bil govor na seji skupščinskega odbora za mednarodne odnose. Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in predsednik Kučan sta poročala o uspešnih obiskih v Parizu, Bonnu, na Dunaju in v Budimpešti, s katerimi se je nadaljevalo vpisovanje Slovenije na evropski diplomatski zemljevid. Izrečeno je bilo celo mnenje, da bi lahko 2. oktober, dan obiska pri francoskem predsedniku Mitterandu, ko je Francoz izrecno podprl samostojnost nove države, obveljal za dan slovenske neodvisnosti. V zvezi s haaško konferenco o reševanju jugoslovanske krize je izkušeni jugoslovanski in pozneje slovenski diplomat Marko Kosin povedal, da imajo jasna pogajalska stališča izoblikovana le delegacije Slovenije, Srbije in Črne gore ter da preseneča odsotnost takšne jasnosti v stališčih pri Hrvaški.

Seveda so nad sejo lebdeli tleči nesporazumi med nosilci slovenske zunanje politike. To je bil namreč čas, ko se je zunanji minister vse bolj približeval pogledom leve opozicije in predsedniku Kučanu, kar mu je premier Lojze Peterle tudi očital in navijal za njegovo zamenjavo. (V tistih dneh je bil vroč kandidat za položaj član jugoslovanskega predsedstva dr. Janez Drnovšek, ki je bil po 7. oktobru praktično »brezposeln«.) Rupel je članom odbora zato pojasnjeval svojo vlogo pri organiziranju mednarodne dejavnosti predsednika predsedstva in se obenem spotaknil ob Peterletov obisk v Švici, na katerega naj bi bil v bistvu vabljen sam.

Veliko pričakovanje

Kot glas iz daljne dežele in odmaknjenega časa je na Slovence 11. oktobra že delovalo bobnenje s seje štirih preostalih članov zveznega jugoslovanskega predsedstva iz »srbskega bloka«. Podobno kot jugoslovansko ustavno sodišče devet dni prej so pod vodstvom Črnogorca Branka Kostića »ugotavljali«, da sta bila akta, s katerima sta Slovenija in Hrvaška razglasili samostojnost, protiustavna in da sta pomenila »grobo kršitev« ozemeljske celovitosti Jugoslavije. Obenem so vsem tistim državam, ki bi utegnile priznati njuno neodvisnost, zagrozili, da bodo takšno dejanje razumeli kot vmešavanje v jugoslovanske notranje zadeve.

Veliko bolj kot grožnje iz Beograda je slovensko javnost zaposloval bližnji kongres Slovenske demokratične zveze, ki je bil napovedan za naslednji dan. Veliko je bilo ugibanj, kaj se bo zgodilo na njem. In v resnici je epilog kongresa pomenil velik pretres za stranko, za Demosovo koalicijo in končno tudi za poosamosvojitveni razvoj Slovenije.

Avtor: Aleš Maver

Viri in literatura:

  • Delo, 12. 10. 1991.
  • Večer, 12. 10. 1991.
  • Dnevnik, 12. 10. 1991.
  • Katoliški glas, 17. 10. 1991.
  • Jović, Borisav. Zadnji dnevi SFRJ: Odlomki iz dnevnika. Ljubljana, 1996.
  • Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.
  • Rupel, Dimitrij. Skrivnost države: Spomini na domače in zunanje zadeve 1989–1992. Ljubljana, 1992.
  • Valič Zver, Andreja. Demos, slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

  • Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
  • Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30