Krhanje Demosove koalicije

Kot predsednik sveta stranke je Janša predstavil dokument Identiteta SDZ, po katerem naj bi se stranka preimenovala v Narodno demokratsko stranko. Opozoril je na premajhno aktivnost vodstva stranke in zanikal, da pomeni omenjeni dokument zasuk stranke v nacionalistično usmeritev. Predstavljeni dokument je bil jedro vseh nadaljnjih sporov na kongresu in so mu nasprotovali predvsem Igor Bavčar, dr. France Bučar, Spomenka Hribar, Rudi Šeligo, dr. Marko Kos in nekateri somišljeniki. Janša je zagovarjal kompromisni predlog in predlagal, da se o spornem dokumentu še ne glasuje prvi dan kongresa ter da naj o njem predhodno razpravlja posebna komisija in skuša uskladiti različne poglede. Predsedujoči na kongresu dr. Rajko Pirnat pa ni dal na glasovanje Janševega predloga, ampak je dal na glasovanje kar dokument sam. Večina delegatov je dokument podprla.

Ruplova manjšinska skupina, ki je glasovala proti dokumentu, se je po glasovanju zbrala v sosednji dvorani Cankarjevega doma in skušala kongres nadaljevati z okrnjeno manjšino. Ker se ji za to ni uspelo dogovoriti, se je tako kot večinska frakcija odločila, da bodo kongres nadaljevali naslednji dan. Večer so delegati zaključili z ločenimi druženji.

Večinska skupina delegatov se je preimenovala v SDZ – Narodno demokratsko stranko, predsedoval pa ji je minister za pravosodje Rajko Pirnat. Po ločitvi duhov je bilo vse bolj jasno, da bo težko sklepati kompromise med posameznimi predstavniki vodstva stranke SDZ, kar je tudi pomenilo, da se bo stranka razcepila in da se bo težko konsolidirala do naslednjih volitev. Nezanemarljive posledice so bile kmalu očitne tudi na širšem političnem odru, saj je pomenil razpad SDZ začetek konca Demosove koalicije. Demos namreč ni imel več večine v družbenopolitičnem zboru.

Belo krajino je treba razbremeniti navala beguncev

Po podatkih občinskega odbora Rdečega križa Metlika je bil oktobra 1991 že vsak šesti ali sedmi prebivalec metliške občine begunec iz sosednje Hrvaške. Samo dojenčkov beguncev je bilo čez dvesto in je zanje zmanjkovalo plenic, pralnega praška ter drugih potrebščin. Hrvaške oblasti se na prošnjo za pomoč niso odzvale, drugačen pa je bil odziv Slovencev, ki so hitro začeli zbirati potrebščine za begunce. Belokranjci so bili prav tako razočarani nad hrvaškimi oblastmi, ki so jim očitale, da nudijo zatočišče obveznikom hrvaške narodne garde. Predstavniki metliške občine so jim odgovarjali, da so ti ljudje prišli na svojo pobudo, da jih je pregledala hrvaška mejna kontrola in da imajo pri sebi potrdila narodne garde, da so vanjo vstopili prostovoljno ter da jih do nadaljnjega ne potrebujejo, ker zanje nimajo orožja. Vpoklicali jih bodo, ko bo to potrebno. Član slovenskega predsedstva dr. Dušan Plut je ob obisku Metlike Belokranjcem obljubil moralno pomoč in posredovanje pri slovenskih oblasteh, saj je bilo očitno, da se zaradi trajajoče vojne na Hrvaškem val beguncev še ne bo kmalu ustavil.

Dinar prenehal veljati kot zakonito plačilno sredstvo v Sloveniji

Od 12. oktobra 1991 naprej je bil v razmerju do tolarja prvič določen tečaj za dinar, ki ga je bilo do takrat mogoče zamenjati v razmerju 1 : 1, od tega dne naprej pa je uradni tečaj Banke Slovenije določil, da se za 100 dinarjev dobi 85, 71 tolarja. Dinar ni več kotiral kot deviza in je v Sloveniji postal tuja valuta. Vnos ali iznos iz države je bil omejen na 5.000 dinarjev. Edino plačilno sredstvo v Sloveniji je torej postal tolar, najprej v obliki bonov, pozneje pa so v obtok prišli pravi bankovci. S tem se je Slovenija, po besedah predsednika vlade RS Lojzeta Peterleta, izločila iz jugoslovanske skupnosti, ki je nenadzorovano tiskala nepokrit denar, kar je gospodarsko še vedno nestabilno Slovenijo močno ogrožalo.

Deseta država priznala slovenske potne liste

Po Litvi, Latviji, Estoniji, Avstriji, Hrvaški, Nemčiji, Madžarski, Italiji in Švici je bila Češkoslovaška federacija deseta država, ki je priznala veljavnost slovenskih potnih listov. V sporočilu za javnost so odgovorne oblasti iz Prage navedle, da se slovensko osamosvajanje nadaljuje in da Jugoslavija za državljane Slovenije ne izdaja več potnih listov, kar bi lahko omejilo možnost potovanja slovenskih državljanov v tujino. S sprejetjem tega ukrepa je tudi Češkoslovaška naredila korak k mednarodnemu priznanju mlade slovenske države.

Avtorica: Marta Keršič

Viri in literatura:

• Delo, 14. 10. 1991.
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: kako so gradili državo. Mohorjeva družba Celovec, 2012, str. 313 in 315–319.
• Zver, Milan. 30 let zvestobe Sloveniji. Nova obzorja, 2019, str. 26 – 33.
• Svobodna Slovenija, 17. 10. 1991, Buenos Aires, Argentina.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30