Podpis dogovora o dokončnem umiku JA iz Slovenije

Jugoslovanska vojska bi se morala umakniti iz Slovenije 18. oktobra 1991, vendar se je njen odhod premaknil še za en teden. V Ljubljani sta se sestali delegaciji Republike Slovenije pod vodstvom namestnika ministra za obrambo Bogataja in zveznega sekretarja za ljudsko obrambo pod vodstvom admirala Jokića. Delegaciji sta podpisali dogovor o dokončnem umiku še zadnjih 2400 vojakov JA iz Slovenije. Dogovorili sta se, da se bodo pripadniki JA umaknili prek koprskega pristanišča, s seboj bodo vzeli osebno oborožitev in opremo. Zadnja skupina naj bi odšla najpozneje do 25. oktobra 1991. Slovenija se je zavezala, da bo pripadnikom armade zagotovila vso varnost, armada pa bo takoj začela vračati oborožitev in opremo, ki je last Teritorialne obrambe in še pod nadzorom armade. Bojna in tehnična sredstva, ki so v objektih JA v Sloveniji, bodo prepeljali na Vrhniko in v letalsko bazo v Cerklje, pehotno orožje, strelivo in eksplozivna sredstva pa v skladišče v Mačkovec. Do delitvene bilance vse to ostane v lasti JA. V prehodnem obdobju bosta obe strani uredili način, kako izvajati in plačevati zdravstveno varstvo vojaških zavarovancev in izplačevanje pokojnin vojaškim upokojencem v Sloveniji.

Konferenca v Haagu za rešitev jugoslovanske krize

Na konferenci v Haagu so obravnavali Carringtonov načrt nove ureditve odnosov v Jugoslaviji. Šlo je za ukrepe, ki so se nanašali na prihodnje povezave med suverenimi in neodvisnimi republikami. V dokumentu je bilo za rešitev jugoslovanske krize predvideno priznanje neodvisnosti republik, ki si to želijo, nadzor nad zaščito človekovih pravic, nespremenljivost meja ter vključevanje Evrope, kjer je to potrebno. Na območjih, kjer imajo narodne ali etnične skupine večino, je bil predviden avtonomni status, republike pa naj bi vzpostavile carinsko zvezo, ki bi ščitila skupen trg. Ta dokument bi bil podlaga za sporazum in lord Carrington je prosil navzoče predsednike republik, da podajo morebitne pripombe. Srbski predsednik Milošević je bil edini, ki je protestiral in se ni strinjal z dokumentom. Bil je proti predlogu ohlapne skupnosti jugoslovanskih republik, češ da ti predlogi »ne rušijo le ustavne kontinuitete Jugoslavije, ampak tudi celo ukinjajo samo Jugoslavijo«. Lord Carrington pa je odgovoril, da bo Evropska skupnost še naprej razvijala načrt ohlapne skupnosti. Na tiskovni konferenci, ki sta jo imela po haaški konferenci predsednik Kučan in zunanji minister Rupel, je Rupel ugotovil, da le še ena republika bivše Jugoslavije govori o ohranjanju države, pet pa jih je že spoznalo, da Jugoslavije, kakršna je bila, ne bo nikoli več.

Kot ugotavlja Rupel v svojih spominih, je Evropska skupnost s Carringtonovim dokumentom »priznala efektivno oblast republik, njihove težnje po osamosvojitvi pa kot legitimne«, ter da so se potrudili najti model reševanja problemov manjšin na etnično mešanih ozemljih. Ugotavlja tudi, da je Evropska skupnost vztrajala pri povezovanju republik, predvsem na gospodarskem področju, zato ker je potrebovala dostop do svoje članice, Grčije, saj bi preveč meja na tej poti otežilo komuniciranje z Grčijo. Meni, da je konferenca postavila Srbijo na »zatožno klop in izolirala razmišljanje Miloševićevih ljudi.«

Skupna deklaracija ES, ZDA in SZ

Pred začetkom mirovne konference v Haagu so ES, ZDA in SZ v skupni deklaraciji zapisale, da so zelo zaskrbljene zaradi nadaljevanja nasilja v Jugoslaviji. Vlade članic ES, ZDA in SZ so pozvale udeležence konference, da potrdijo svojo pripravljenost za miroljubno reševanje krize in spoštujejo že sprejete sporazume. Poudarile so, da jih je v sprejetje deklaracije vodila skrb za vse jugoslovanske narode, za pravice etničnih manjšin ter za prihodnost Balkana in Evrope. Poudarile so, da ne bodo priznale nasilnih sprememb meja, zahtevale so zaustavitev sovražnosti ter obsodile tako jugoslovansko armado kot neregularne srbske in hrvaške sile, ker še naprej napadajo civilne cilje.

Avtorica: Mirjam Dujo Jurjevčič

Viri in literatura:

• Dnevnik, 19. 10. 1991.
• Slovenec, 19. 10. 1991.
• Svobodna Slovenija, 24. 10. 1991.
• Večer, 19. 10. 1991.
• Rupel, Dimitrij. Srečanja in razhajanja. Ljubljana: Nova revija, 2001.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30