Skoči do osrednje vsebine

Dr. Rado Pezdir: V državi vzdrževan virtualen ekonomski sistem

Avtor se je že daljše obdobje spraševal, zakaj razvoj slovenskega gospodarstva ostaja vseh 30 let zakrčen. Na voljo sicer so različni makroekonomski podatki in analize, ki bi lahko dali odgovore na to vprašanje, ugotovil pa je, da ti viri ne zadoščajo.

na fotografiji naslovnica knjige in zraven besedilo vabila na predstavitev knjige

Vabilo na predstavitev knjige dr. Rada Pezdirja Vzporedni mehanizem globoke države | Avtor Muzej novejše zgodovine Slovenije

Muzej novejše zgodovine je v sredo, 6. oktobra, gostil priznanega ekonomista, kolumnista in predavatelja Rada Pezdirja. Ta je spregovoril o svoji novi obsežni knjigi z več kot 600 stranmi z naslovom Vzporedni mehanizem globoke države. Knjigo je pisal šest let in, kot sam pravi, se mu je med raziskovanjem odprl nov svet razumevanja, kako delujeta slovenska družba in ekonomija.

profilna slika avtorja, v rokah drži knjigo

Dr. Rado Pezdir med nastopom v Muzeju novejše zgodovine Slovenije | Avtor Peter Merše

Vzporedno ekonomsko tranzicijsko omrežje

Avtor se je zato po nasvetu kolegov lotil pregledovanja arhivov Udbe, saj bi bil to lahko dodatni vir za razlago razlogov te zakrčenosti. Pri raziskovanju je prišel do ugotovitve, da obstaja tranzicijsko ekonomsko omrežje. Lahko je razbral, kdo ga sestavlja, kako je konstituiran in kako posluje. Preučeval je lastniške strukture in poslovne povezave in razvozlaval klobčič globine slovenske tranzicije, ko so se začele vzpostavljati lastninske pravice za privatizacijo in začela tvoriti omrežja znotraj slovenske ekonomije. Ugotovil je, da je bilo v vsaki od teh lastniških konfiguracij vzpostavljeno neko tuje podjetje, ki je bilo neposredno nastanjeno v davčni oazi (na Cipru, v Luksemburgu, Lihtenštajnu itd.). To je direktorjem omogočalo, v navezavi s tedanjo politiko, da so začeli v te davčne oaze izvažati kapital. Razbere se, da je glede vseh stvari odločal vrh zveze komunistov, operativno vlogo pri izvajanju in sodelovanju z direktorji pa je imela Udba oziroma pozneje SDV.

Med prvimi najdenimi dokumenti je našel tudi takega, v katerem je opisano, kako je Niko Kavčič že leta 1951 v Lihtenštajnu ustanovil prvo tako podjetje. Ugotovil je, da ni šlo za naključne epizode, temveč za sistem, ki je bil oblikovan tako, da bi lahko deloval tudi v času tranzicije, to pomeni po formalnem sestopu komunistov z oblasti. In številni dokumenti potrjujejo, da imajo ta omrežja tudi danes še močan vpliv na tranzicijo. Avtor v knjigi uporablja besedno zvezo »vzporedna ekonomija«, ki jo je povzel po dokumentarni seriji RTV Slovenije Ljerke Bizilj Vzporedna ekonomija, v kateri kot glavni protagonist nastopa Niko Kavčič.

Gradivo o sistemu sestavljeno iz dveh delov

Pri raziskovanju arhivov Udbe je avtorja presenetilo, da je veliko gradiva v arhivih ohranjenega, tudi o delovanju službe državne varnosti (SDV), ki je Udbo nadomestila. Gre za konkretne opise o mehanizmih vzporedne ekonomije, njeni izgradnji in vzpostavitvi vzporednega bančništva. Vse to gradivo je kronski dokazni material o tem načrtnem umikanju kapitala pred formalnim sestopom komunistov z oblasti in potem glede njegovega vračanja v času tranzicije nazaj v državo, vse pa v navezavi z bankstrskim poslovanjem največje slovenske banke NLB.

Drugi del gradiva pa je Niko Kavčič, glavni kreator in skrbnik delovanja sistema, preoblikoval v digitalno obliko. Avtor je tudi pridobil veliko količino te oblike Kavčičevega arhiva in v njem našel med mnogimi opisanimi primeri tudi »operacijo Merkur«, ki govori o tem, kako je nekdanji predsednik RS Milan Kučan neposredno vplival na to, kdo bo dobil mesto direktorja uprave NLB (operativno je ustoličenje izpeljal Kavčič).

Represija nad podjetniki in suženjska vključenost strokovnjakov v delovanje sistema

Dokumenti razkrivajo, da je obstajala posebna služba, ki je nad podjetniki izvajala pritiske. Prav ti  ljudje pa so vzporedno uporabljali zakonitosti podjetništva pri izvajanju tihotapljenja, vzpostavljanja in delovanja podjetij. Udba je po eni strani kapitaliste preganjala, po drugi strani pa se je pri svojem delovanju obnašala povsem kapitalistično.

Zanimiv je tudi izvedbeni način delovanja vzporednega sistema ekonomije, v katerem se razbere, da je na primer Niko Kavčič nekdanjega bohinjskega župana, podjetnika in bančnika Paara, enostavno potegnil iz zapora ter ga imel kot sužnja, da mu je najprej napisal učbenik o ekonomiji, potem pa vzpostavil tedanjo Vrtnarijo, poznejšo Drogo Portorož.

Vzporedni ekonomski sistem je režim pomagal ohranjati pri življenju

Avtor je opozoril, da pri vzporednem sistemu ni šlo le za izvoz kapitala, krajo družbenega premoženja, krajo delavstva itd., temveč je šlo za sistem, ki je komunistom omogočal obstanek na oblasti. Ko je prišlo do zloma nekdanjega političnega sistema, je bil ta vzporedni mehanizem ključen, da je partija v obliki omrežij, presečne množice med gospodarstvom in politiko, preživela in se v tranziciji konstituirala ter oblikovala v tranzicijske zmagovalce. Zato je bil ta vzporedni sistem, ki je bil prikrit, neviden, takšna pošast, ker se proti njemu ni bilo mogoče bojevati. Karkoli je nekdo delal leta 1991, ni delal na enaki poziciji, kot so to počeli fantje iz vzporednega mehanizma, in ki jih je ta »pošast« peljala tja, kamor so želeli – na vrh upravljanja celotnega sistema.

Udbo-partijsko poslovanje se je odvijalo med Ljubljano, Trstom, Švico in Lihtenštajnom

Pezdir je posebno pozornost namenil tudi podjetjem v zamejstvu, še posebej v Italiji. Tako je ugotovil, da je Udba leta 1948 prevzela delovanje tržaških podjetij, ki jih je pred tem upravljala partija, saj tržaški Slovenci niso bili vedno lojalni režimu v matici. Prav zato je partija za to področje zadolžila Udbo, da bi imela strog nadzor nad razmerami. To je delovalo nekje do leta 1952, ko je nastopil Londonski sporazum, ki je določene zadeve zakompliciral, med drugim tihotapljenje. Obstajajo dokumenti, ki dokazujejo, da je vrh partije pisno soglašal s tihotapljenjem na meji. Avtor se je dotaknil tudi podjetja Adit, v katerem je imel pomembno vlogo tudi poznejši predsednik RS Danilo Türk, ki je prav tako branil prakso tihotapljenja.

Avtor je opisal tudi primer Tržaške kreditne banke, ki je postala del vzporednega ekonomskega sistema. Lastništvo je bilo pozneje preneseno v Lihtenštajn. S tem so si dejanski upravljavci podjetja zagotovili anonimnost, ugodne davke in zveste partnerje, preverjene kadre v podjetju. In to je bil način, kako je imela Udba dejanski nadzor nad podjetji. Kapital se je tako pretakal v krogu na naslednji način: Trst – Švica (bančni sistem) – Lihtenštajn (zakriti lastniki) in na koncu nazaj v Slovenijo v podjetje, ki je bilo zvesto oblastni garnituri.

Glavne ugotovitve knjige, aktualne za današnji čas

Predstavniki nekdanje oblasti so imeli in imajo še vedno veliko svojih računov v Švici oziroma v tujini. Nemci so imeli podobno težavo z »vzhodnonemško SDV«, s Stasijem, ki je prav tako izvažal denar v Avstrijo, Švico itd. A Nemci so ga pred desetletjem pripeljali nazaj v Nemčijo, kar dokazuje, da je zadevo mogoče rešiti in urediti.

Denar se je v času tranzicije po več kanalih vrnil nazaj v Slovenijo – v medije, bančništvo, zdravstvo. Zato tranzicija v Sloveniji ob formalnem prelomu s starim sistemom ni mogla uspeti. Pezdir v knjigi podrobno razkrije tudi delovanje Janeza Zemljariča, Dragana Isajlovića, Miloša Kovačiča, Stanislava Škrabca, Darka Horvata in drugih. Ugotavlja, da se je vzporedna ekonomija izvajala tudi v času sanacije slovenskega bančnega sistema.

Avtor je ob zaključku dogodka zatrdil, da vzporedni sistem obstaja tudi še danes, da je stabilen, močan, dolgotrajen, trdoživ in da je ustvaril velike zgodbe, kot so zgodbe slovenske tranzicije in omrežij. A zdaj je razkrit, kar odpira novo poglavje spopadanja s slovensko tranzicijo, predvsem se s tem prvič začenja spopad z ekonomskim vzporednim sistemom, ki tranzicijo vzdržuje.