Tomaž Gašperlin je v uvodniku Slovenca napisal, da Slovenija prehaja iz šoka v šok. Prvi je bil zmanjšanje jugoslovanskega tržišča, drugi izguba vzhodnoevropskega trga, ki se prav tako prestrukturira in ima dovolj svojih težav, tretji šok pa je bil začasna izguba zahodnoevropskega tržišča, ki je za Slovenijo takrat pomenil kar 34 odstotkov izvoza. Zadnji udarec »smo doživeli prav zdaj ob prekinitvi trgovinskega sporazuma Evropske skupnosti z Jugoslavijo. Čeprav smo poslušali, da naj bi bila Slovenija izjema v Jugoslaviji in da naj zanjo prekinitev ne bi veljala.«

Kljub zagotovilom, da bo Slovenija izvzeta iz ukrepov Evropske skupnosti proti Jugoslaviji, sprejetih 8. novembra 1991, se je s 15. novembrom 1991 tudi v Sloveniji uveljavila prekinitev trgovinskega sporazuma ES z Jugoslavijo. Med slovenskim državnim vodstvom je bilo čutiti presenečenje in razočaranje, saj si je zelo prizadevalo, da do tega ne bi prišlo.

V Uradnem listu so bili objavljeni gospodarski ukrepi proti Jugoslaviji, pri čemer naj bi sankcije neposredno prizadele predvsem trgovanje jugoslovanskih republik z EU. Med drugim so bili suspendirani so bili trgovski sporazumi med Jugoslavijo in EU ter predpisi o uvozu nekaterih tekstilnih izdelkov iz Jugoslavije. Nadalje je šlo za odpoved sporazuma med Jugoslavijo in državami članicami evropske skupnosti za premog in jeklo, suspenz trgovskih koncesij, suspenz izvajanja sporazumov med Jugoslavijo in EU ter črtanje Jugoslavije s seznama uporabnikov izdelkov evropske skupnosti za premog in jeklo. Kot je zapisal Delov uvodničar, so se upi, da bi se Evropska unija pri svojem omahljivem poseganju v jugoslovansko krizo vsaj pri gospodarskih sankcijah ravnala po načelu pravičnosti, docela razblinili. Slovenija je bila namreč ujetnica jugoslovanskega okvira vse do mednarodnega priznanja.

Slovenija in Hrvaška sta vstopili v obdobje močnega pospeševanja pred ciljno ravnino mednarodnega priznanja z intenzivno diplomatsko dejavnostjo. Ob napovedih skorajšnjega nemškega priznanja Slovenije so v Bonnu pripravljali listino o priznanju Slovenije in Hrvaške, ki bi jo naj sprejel nemški zvezni parlament Bundestag na seji 2. decembra, ko se je začenjalo njegovo zadnje predbožično zasedanje ali najpozneje 10. decembra 1991.

Mednarodne sankcije proti Jugoslaviji so začele veljati in prizadele tudi Slovenijo. Kljub temu pa so izjave tujih politikov in potek vojne v Jugoslaviji nakazovali skorajšnje mednarodno priznanje in možnost rešitve z nemirnega Balkana. V notranji politiki pa so se okrepila nesoglasja znotraj Demosa glede lastninjenja.

Uvedba gospodarskih sankcij proti Jugoslaviji, za katere se je 8. novembra v Rimu odločila Evropska skupnost, pri čemer je dvoumno dodala, da bodo iz sankcij izvzete kooperativne republike, je povzročila mrzlično politično in diplomatsko dejavnost. Predstavnik Mednarodnega Rdečega križa je pohvalil Slovenijo zaradi dobrega ravnanja s hrvaškimi begunci. V Novem mestu so se vsak dan rodili vsaj trije begunski otroci.

Na bojiščih na Hrvaškem je bilo v teh dneh nenavadno mirno. Po svetu je odmevala ameriška podpora sankcijam proti Jugoslaviji. Slovenija je tudi na drugih področjih nadaljevala svojo začrtano pot. Mednarodna smučarska zveza (FIS) je sprejela sklep o članstvu Smučarske zveze Slovenije. Tako so slovenski smučarji začeli naslednjo sezono v slovenskih barvah.

Na drugo novembrsko in Martinovo soboto leta 1991 je Slovence najbolj razveselila Mednarodna smučarska zveza. Del slovenskega državnega vodstva se je pridružil pohodnikom na poti med Litijo in Čatežem. Branko Kostić je presenetil s pozivom modrim čeladam, naj pridejo na območje Jugoslavije.

Dasiravno so del slovenske politične javnosti po razkolu Slovenske demokratične zveze zaposlovala negotova razmerja znotraj vladajoče koalicije Demos, kar je pomembno vplivalo tudi na sprejemanje tekoče zakonodaje, je dodatno negotovost prinesla napoved sankcij proti Jugoslaviji s strani Evropske skupnosti (ES). Ker slovenska politika ni imela odgovora na vprašanje, ali bo Slovenija iz sankcij izvzeta, je naročila pripravo natančnih ocen morebitnih posledic takšne odločitve. Sankcije bi posebej prizadele gospodarstvo, saj je tedanji slovenski izvoz v države ES znašal 69 odstotkov, uvozili pa smo 62 odstotkov vsega blaga.

Slovenska vlada se je odločila, da bo imela svoje seje tudi zunaj Ljubljane in se na tak način neposredno seznanila z dejanskim položajem posameznih območij. Prva taka seja je potekala na gradu Bogenšperk pri Litiji, na kateri so tudi analizirali leto in pol dosedanjega dela slovenske vlade. Kot je bilo v navadi, je bil prvi del seje za javnost zaprt, v slovesnem delu pa je bil v središču premierjev pregled opravljenega dela.

Nemški kancler Kohl je 6. novembra 1991 pred nemškim parlamentom izjavil, da podpira mednarodno priznanje tistih republik, ki si to želijo, da pa hoče nemška vlada sklep o priznanju sprejeti s preostalimi članicami Evropske skupnosti (ES). Pozdravil je dejstvo, da se je zunanjim ministrom na zadnjem sestanku v Bruslju uspelo dogovoriti glede sankcij proti Srbiji, s katerimi bi Srbijo prepričali o tem, da politika sile ne vodi nikamor.

Vojna na Balkanu je bila kljub mirovnim prizadevanjem na konferenci v Haagu v polnem razmahu. V tem času pa je Slovenija poskušala urejati odnose s Hrvaško. Pojavljalo se je tudi vedno več težav na različnih področjih, od lastninjenja državnih podjetij do delovanja javnega sektorja, saj je bilo stanje v prejšnjem režimu umetno prikazano kot vzdržno.

Slovenija je izrazila pripravljenost za sodelovanje na haaški konferenci o Jugoslaviji predvsem glede tistih točk, ki so obravnavale vprašanja nasledstva in razdružitve, ne pa pri iskanju skupnih imenovalcev nove jugoslovanske povezave, na katero je dolgo upal predsedujoči konferenci lord Carrington. Naša delegacija je opozarjala tudi na krivične grožnje z gospodarskimi sankcijami, ki so grozile tudi naši državi. V notranji politiki pa je opozicija okrepila napade na Peterletovo vlado in Demos.

Italijanski predsednik Francesco Cossiga je nepričakovano obiskal Slovenijo. Na obeh straneh meje ga je pričakala precejšnja množica ljudi. V Celju potekalo dvodnevno zasedanje Svetovnega slovenskega kongresa (SSK). Na Hrvaškem so se nadaljevali vojaški spopadi. Obkoljeno slavonsko mesto Vukovar je prosilo za pomoč Zagreb.

Igor Omerza in Marko Kosin sta spregovorila o haaški mirovni konferenci ter opozorila na predloge o oblikovanju carinske unije, ki bi vključevala tudi Slovenijo. Nemška liberalna stranka (FDP) z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem na čelu se je na svojem rednem kongresu zavzela za priznanje tistih jugoslovanskih republik, ki to želijo. Svetovni slovenski kongres (SSK) je gostil ministra za informiranje Jelka Kacina, člani glavnega odbora so sprejeli dve resoluciji.

Slovenija je 1. novembra 1991 zaznamovala praznik vseh svetih in dneva spomina na mrtve, ob katerem se je prvič poklonila padlim v nedavni vojni za obrambo slovenske neodvisnosti. Zanimiva javnomnenjska raziskava je pokazala razpoloženje volivcev po pretresih v Demosu zaradi razcepa Slovenske demokratične zveze, kratkotrajno olajšanje za oblegane Dubrovničane pa je prinesel konvoj miru.

Premirje na Hrvaškem med prazniki v praksi ni veljalo. V Sloveniji pa so praznični dnevi za trenutek ustavili proračunsko razpravo za leto 1992, ki je že zamujala. Poglabljala se je notranjepolitična kriza, pri čemer je v anketah najbolje kazalo krščanskim demokratom Lojzeta Peterleta. tiskovna konferenca Rdečega križa Slovenije (RKS) in UKC Ljubljana o medsebojnem sodelovanju in nujnem izboljšanju stanja v zdravstvu.

Haaška mirovna konferenca o Jugoslaviji je iskala recept za rešitev Jugoslavije, nad katero je Slovenija že davno dvignila roke. Pri tem je naša država imela podporo Zvezne republike Nemčije, ki je bila pri izražanju jasnih stališč glede krivde za vojno v Jugoslaviji precej osamljena. Slovenija si je medtem doma prizadevala za sprostitev letalskega prometa in sprejemala lastninsko zakonodajo.

Ta dan je časopis Delo objavil del zanimivih pogovorov, ki jih je prestregla obveščevalna služba slovenskega obrambnega ministrstva. Ta služba je v vojni za Slovenijo odigrala eno pomembnejših vlog. Obveščevalni podatki, ki jih je pridobil »Sektor 9« z vdorom v sistem šifer, kakršne so pripadniki jugoslovanske vojske uporabljali za zvezo, so pripomogli, da je popoln umik agresorske vojske potekal brez večjih pretresov. Slovenska stran je bila ves čas pravočasno seznanjena z vsemi armadnimi namerami in je zato lahko imela pobudo pri pogajanjih z vodstvom jugoslovanske vojske. Delo je članek upravičeno naslovilo »Nečastnost častnikov JA«, saj so prisluhi plastično prikazali moralno dno jugoslovanske vojske.

»Končno smo oblikovali delovno besedilo slovenske ustave,« je oznanil predsednik slovenskega parlamenta in njegove ustavne komisije dr. France Bučar, potem ko je posebna koordinacija en mesec obravnavala delovni predlog besedila za dosego soglasja o novi ustavi.