Članki

26. junija se je pričel že kar nekaj časa pričakovani formalni pričetek napada jugoslovanskih zveznih oblasti na Republiko Slovenijo. Zvezni izvršni svet je tega dne zgodaj zjutraj sprejel odlok o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehajanju državne meje na ozemlju Republike Slovenije. V primeru odpora pa je bilo v njem zapisano, da morata zvezna milica in jugoslovanska armada (v nadaljevanju JA) odlok uveljaviti s silo.

Sanje, prizadevanja, gibanja, tabori, deklaracije in manifestacije številnih posameznikov, skupin, generacij ter rodov tisočletnega slovenskega naroda so se združile v en sam dan in postavile mejnik zgodovine, ki je zaobjel razsežnosti edinstvenega in neponovljivega dogodka. Slovenija je 25. junija 1991 postala samostojna in neodvisna država! Prelomni dogodki, ki so s tvorci slovenske politične pomladi pred tremi leti začeli tlakovati pot v samostojnost, so ta dan dobili konkretno ime v državi Sloveniji!

Milan Mikl je bil v času osamosvajanja strojevodja na železnici. Z nami je delil spomine na čas vojne za samostojno Slovenijo, ko so bili železničarji za boljše življenje pripravljeni tvegati vse.

Slovenska skupščina je s 176 glasovi za, 26 vzdržanimi in 7 proti, izglasovala 100. amandma k slovenski ustavi, ki je določil slovensko zastavo in grb. Medtem je še tekla razprava o ustavnem aktu in ustavnem zakonu za izvedbo akta o samostojnosti, ki bi morali biti sprejeti 25. junija pred osamosvojitveno slovesnostjo.

V Sloveniji so se sešli predstavniki parlamentarnih strank, da dokončno uskladijo besedila osamosvojitvenih dokumentov. Na posvetu v Vinici so se dogovarjali predstavniki Slovenije in Hrvaške o medsebojnih odnosih po osamosvojitvi obeh republik. V Luksemburgu je potekalo zasedanje evropske dvanajsterice, na katerem so sprejeli odločitev, da ne bodo podprli Slovenije in Hrvaške, če se ti dve republiki enostransko odločita zapustiti jugoslovansko federacijo.

Vsako leto od leta 1991 poteka natečaj nacionalnega tekmovanja v programu Moje podjetje pod okriljem Ja Europe, ki dijakom, starim med 15 in 18 let, ponuja priložnost, da se naučijo, kako premakniti poslovno idejo iz koncepta v realnost in iz lastne izkušnje odkriti delovanje podjetja in trga.

Prvi dan zadnjega predosamosvojitvenega vikenda je potekalo srečanje slovenskega in hrvaškega vodstva v Zagrebu. V Sloveniji je poskušal za dvig temperature poskrbeti Dragiša Marojević, ki je kot samozvani vitez Neslovencev v republiki organiziral nekaj izjemno slabo obiskanih protestnih shodov.

Odbor Planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami v okviru Planinske zveze Slovenije deluje že dlje časa. Na izlete se podajajo v lepem številu in redno organizirajo izobraževanja za strokovne delavce, imajo pa tudi šest delovnih skupin.

Odvetnik Drago Štoka je bil zmeraj prepričan in nesebičen zagovornik demokracije in političnega pluralizma. Neprenehoma se je bojeval za pravice slovenske narodne skupnosti v Italiji in si prizadeval za avtonomno politično nastopanje, ki presega ideološke razlike. V njegovih nastopih, spisih in knjigah sta vedno v ospredju oseba in dialoški odnos do bližnjega, še posebno, če nima enakih prepričanj. Z iskrivim sogovornikom smo se pogovarjali tudi o spominih na osamosvojitveno vojno v Sloveniji.

Medtem ko je slovenska vlada na tiskovni konferenci pred domačimi in tujimi novinarji napovedala uro najpomembnejšega dejanja slovenske osamosvojitve, je zvezna jugoslovanska oblast, opogumljena z ameriškimi zahtevami po celovitosti Jugoslavije, zagrozila, da bo z vsemi zakonitimi sredstvi preprečila spreminjanje zunanjih in notranjih meja države.

Nekaj dni pred osamosvojitvijo je prišlo do krhkega premirja med zvezno in slovensko vlado glede plačevanja carin, Slovenija je na južni meji gradila mejne prehode, Avstrijci pa so se vojaško pripravljali na morebitne težave na meji. Tudi usoda slovenskih državnih simbolov je bila zaradi nasprotovanja opozicije še vedno nejasna.

Medtem ko se je slovenska vlada z velikimi napori posvečala vsemu potrebnemu za skorajšnjo osamosvojitev, so se v Beogradu sestali Franjo Tuđman, Ante Marković, Milan Kučan, Janez Drnovšek in Stipe Mesić, da bi razpravljali o razmerah v Jugoslaviji.

Mednarodni parket je bil razgret glede dogajanja v Jugoslaviji. Tako je evropska dvanajsterica v Luksemburgu razpravljala o Jugoslaviji ter premaknila morebitno objavo deklaracije na prihajajočem srečanju v Berlinu, kjer so se sestale države članice Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi. Obenem pa so se v Sloveniji nadaljevale širne priprave na osamosvojitev.

V že nekajmesečni t. i. carinski vojni, ki se je zaostrila v zadnjih dneh, je 17. junija nastalo nekakšno premirje. Direktor Zvezne carinske uprave Radoslav Sekulić je še dan prej trdil, da bodo slovenske carinike zamenjali z zveznimi, če slovenska vlada ne bo nemudoma prepustila carin Beogradu. V ponedeljek je nato sicer prišel v Ljubljano na čelu manjše delegacije, a se je po dvournih pogovorih hitro zadovoljil s predajo odgovornosti za dogovor na republiško in zvezno vlado, ki naj bi se o carinah pogovarjali v sredo (19. 6. 1991).

Razglasitev neodvisne slovenske in hrvaške države se je bližala, svarila in pritiski tako Evropske skupnosti kot Združenih držav pa so se množili. Italijanski zunanji minister Gianni De Michelis je ponavljal zahtevo, ki je bila zaradi razmer v Srbiji neuresničljiva, prava »kvadratura kroga«: dogovor o enotni in demokratični Jugoslaviji. »Prenovljeni« slovenski, hrvaški in bosanski komunisti so snovali novo Jugoslavijo.

Slovenska in hrvaška delegacija na najvišji ravni predsednikov republik, vlad in parlamentov sta se dogovorili, da bosta obe hkrati razglasili osamosvojitev. Slovenska in zvezna carinska uprava pa sta bili v psihološki carinski vojni in utrjevali vsak svoj položaj. Stranka demokratične prenove (SDP) oziroma prenovljeni komunisti so zahtevali odstop Peterletove vlade. O ceni slovenskega osamosvajanja v gospodarstvu pa sta za javnost govorila ekonomista Mencinger in Sočan.

Dva dni po neuspešnem obisku delegacije zvezne jugoslovanske vlade v Ljubljani je morala Slovenija pokazati, kako resno misli z osamosvojitvijo, ob spopadanju s posledicami novega carinskega odloka jugoslovanskih oblasti. V Ljubljani je prišlo do velikih delavskih demonstracij, na katerih je bila zlasti neprijazno sprejeta ministrica za delo. Poveljnik mariborskega korpusa jugoslovanske vojske pa je svojim ljudem prepovedal zapuščanje vojašnice.

Jugoslovanska vlada (Zvezni izvršni svet ali ZIS) je slovensko obvestila, da bo pričela uveljavljati odlok o plačevanju carine. Slovenska carina je namreč po 23. 12. 1990 prenehala plačevati dajatve Zvezni carinski upravi.

Zaradi bližnjega zasedanja Sveta ES, ki je vztrajal pri jugoslovanski celovitosti in ji zagotavljal denarno pomoč, in zaradi obljub Mednarodnega denarnega sklada o pomoči Jugoslaviji je predsednik zvezne vlade Ante Marković prepričeval slovensko politiko, naj se »vrne k reformam in odpove enostranskim rešitvam«. Njegove predloge je del slovenske opozicije vzel zelo zares, kar se je pokazalo v naslednjih dneh. Slovenski predsednik Milan Kučan in zunanji minister Dimitrij Rupel pa sta tega dne dobila jasno podporo Svetega sedeža, ki je poudarjal pravico narodov do samoodločbe, papež pa je Slovencem podelil apostolski blagoslov.

Ustavna komisija je obravnavala predlog besedila Ustave RS in stoto dopolnilo k slovenski ustavi. Predsednik Kučan in zunanji minister Rupel sta se v Rimu srečala s predsednikom italijanske republike Cossigo in zunanjim ministrom De Michelisom. Na političnem parketu so se vodstva političnih strank negativno odzivala na predlog programa osamosvojitvene slovesnosti. V Kumanovu umre med služenjem vojaškega roka v JLA Peter Hribernik, po uradni razlagi zaradi prometne nesreče. Na TV Beograd je ameriški veleposlanik v SFRJ Zimmermann izjavil, da ZDA ne bodo priznale samostojnosti Slovenije in Hrvaške.