Markovićevi uradni in neuradni pogovori

V slovenskem parlamentu sta na skupnem zasedanju vseh treh zborov poslancem govorila predsednik slovenske vlade Lojze Peterle in predsednik zvezne vlade Ante Marković. Peterle je povedal, da zvezna vlada ne kaže razumevanja niti do slovenske suverenosti niti do osamosvojitvenih procesov, ki so »edina podlaga za nadaljnje pogovore«. Poudaril je tudi, da bo Slovenija z dnem osamosvojitve prevzela nadzor nad državno mejo in se dogovorila o postopnem umiku JA z ozemlja Slovenije. Marković je v odgovor sicer dejal, da zvezna vlada odločitvam Slovenije ne nasprotuje, »vendar bo morala sama sprejeti posledice«. Opozoril je še, da bo Slovenija v primeru odcepitve izgubila jugoslovanski trg in doživela mednarodno blokado, če pa bo sodelovala pri graditvi novih odnosov v Jugoslaviji, lahko med drugim dobi visoko mednarodno finančno podporo, vstopi v ES in reši turistično sezono. »Slovenija se mora zavedati odgovornosti za svojo usodo in za usodo cele države,« je poudaril zvezni premier. Glede tega je Jože Pučnik za Večer izjavil, da slovenske poteze ne bodo imele tako dramatičnega vpliva na odločitve Evrope, kot je napovedal Marković.

Delegaciji obeh predsednikov sta se pred nastopom v parlamentu sicer usklajevali glede odprtih vprašanj v zvezi s stališči Evropske skupnosti in Mednarodnega denarnega sklada do Jugoslavije, glede monetarne politike, nabornikov in Slovencev, zaposlenih v zveznih organih, ter glede financiranja zvezne države … Glede tega financiranja je Marković predlagal kupčijo in »zahteval denar (od carin), v zameno pa ponujal svoje posredovanje pri Veljku Kadijeviću«, zveznemu sekretarju za ljudsko obrambo SFRJ – v podkrepitev zagotovila je s seboj v Ljubljano pripeljal njegovega namestnika admirala Staneta Broveta. (Janša, 147)

Vendar pa delegaciji nista dorekli konkretnih rešitev, slovenska stran je namreč vztrajala, da so carine po novi slovenski zakonodaji republiški dohodek. Nazadnje se je razprava ustavila ob vprašanju, ali se bo Slovenija 26. junija odcepila ali pa začela postopek sporazumnega razdruževanja.

Marković se je po razpravi v parlamentu pogovarjal tudi s predsedniki strank in vodji poslanskih klubov. Najbolj je gosta presenetilo vprašanje glede njegovega odnosa do demilitarizacije, ki ga je postavil njen zagovornik Jožef Školč. Marković mu je odgovoril, da je zahteva po demilitarizaciji v tem času »popolnima nerealna«. Školčevo vprašanje je nakazovalo, da del slovenske opozicije bodisi ni imel realnih predstav o političnih in vojaških razmerah v državi bodisi je skušal z zahtevami po demilitarizaciji ustaviti osamosvojitveni proces. Dr. France Bučar, ki je kasneje zagovarjal tedanjo držo LDS, je uporabil prispodobo o avtomobilu, ki potrebuje poleg motorja tudi zavore. Posebej zanimivi so bili prav Markovićevi pogovori z opozicijskimi politiki, ki jih je opisal Danilo Slivnik. Z njimi naj bi Marković tik pred odhodom na večerjo govoril o možnosti odstranitve Demosove vlade in zamenjavi oblasti. Ker so se pogovori zelo zavlekli, so bili Markovićevi spremljevalci v neprijetnem položaju, ko so morali v vili Podrožnik, kjer so gosta čakali predsednik vlade Lojze Peterle in drugi gostitelji, opravičevati zamudo in pojasnjevati, da je njihov šef na »zasebnem pogovoru.« (Slivnik, 86) Neuspešne pogovore z opozicijo je kasneje omenjal Ante Marković, nenavadno zamudo na večerjo pa je avtorju potrdil Lojze Peterle.

Večerja v vili Podrožnik se je hitro spremenila v »celonočno prepričevanje in pogajanje, tako da sta Marković in Brovet odletela v Beograd šele proti jutru. Oba beograjska gosta sta igrala zelo čudno igro. Marković je v pogovorih vso noč vztrajal pri zahtevi »spoštovanja zveznih zakonov«, medtem ko je Brovet nastopal mehko in obljubljal, da do dneva razglasitve slovenske samostojnosti ne bodo s silo novačili nabornikov. Večkrat je ponovil, da bo JA spoštovala odločitev slovenske skupščine 26. junija, nakar je Marković vedno dodal: »Če jo bodo potrdili pristojni zvezni organi.« (Janša, 147) Čeprav slovenska stran ni zaupala Brovetu, ker je vedela za armadni načrt zapore državne meje, je Markovićev nastop v primerjavi z Brovetovim učinkoval nenavadno ekstremistično.

Kučana pri papežu »vrglo rahlo iz tira«

Slovenski predsednik Milan Kučan in zunanji minister Dimitrij Rupel sta ob koncu obiska v Italiji obiskala Vatikan, kjer sta se srečala z namestnikom državnega tajnika Angelom Sodanom in papežem Janezom Pavlom II. Sodano je pokazal izjemno poznavanje razmer v Jugoslaviji ter izrazil stališče Svetega sedeža, da nihče ne sme narodom odreči pravice do samoodločbe in demokratične izbire, ki jo morajo udejanjati po miroljubni poti. Milan Kučan je po pogovoru s Sodanom novinarjem po svoje razlagal izrečeni latinski pregovor o kapljici, ki »izdolbe v kamen luknjo z vztrajnostjo in ne z močjo«, da naj bi Sodano namreč želel pozvati k »premišljenosti, da ne bi izzvali nečesa, kar bi nam škodilo«. V tej razlagi se kaže strah Milana Kučan in velikega dela opozicije, da bi slovenska politika in vojska izzvali jugoslovansko agresijo, kar pa se nikoli ni zgodilo.

Rupel je kasneje zapisal, da je Kučana obisk pri papežu vrgel rahlo iz tira. »Priznal je, da je živčen.« (Rupel, 129) Papež Janez Pavel II, ki je bil vseskozi naklonjen slovenski demokratizaciji in osamosvojitvi, je po krajšem pogovoru vsem Slovencem izrekel svoj apostolski blagoslov in zaželel miru. Milan Kučan je nazadnje papežu predal željo slovenskih vernikov, da jih obišče, formalnega vabila za obisk Slovenije pa mu po pisanju Delove novinarke Mojce Drčar Murko ni predal.

Semoličev prevzem ZSSS in napovedi stavk 

Za predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je bil izvoljen nekdanji član CK ZKS in kasnejši vodja poslanskega kluba Socialistične stranke Slovenije Dušan Semolič, ki je edini izmed sedmih kandidatov dobil podporo panožnih sindikatov. Dvom v pravilnost Semoličeve izvolitve so izrazili v svetu območnega sindikata Podravje in predlagali ponovitev kandidacijskega postopka. Metka Roksandič se je vprašala glede Semoličevega osebnega interesa, »da se je dan pred sprejemom kandidature včlanil v zvezo.« Člani sveta ZSSS so bili kritični do »mrzličnega odločanja za osamosvojitev«, »štrajke« so označili kot edino pot, da se kaj doseže, in napovedali nove. Glede na to, da je bila Slovenija na temelju plebiscitne odločitve na pragu osamosvojitve in vojne, je bilo tovrstno početje zelo težavno.

Avtor: Jurij P. Emeršič

Viri in literatura:

• Večer, 13. 6. 1991
• Delo, 13. 6. 1991
• Janša, Janez. Premiki, Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992, Ljubljana, 1992.
• Slivnik, Danilo. Kučanov klan, Ljubljana,
• Rupel, Dimitrij. Skrivnost države, Spomini na domače in tuje zadeve 1989–1992.
• Osebno pričevanje: Lojze Peterle, 2. 6. 2021
• Tasić, Predrag. Kako sam branio Antu Markovića, Skopje 1993.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti
• ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30